Vsakih pet let si za rojstni dan kupi nov motor. Motor je nepogrešljiv življenjski sopotnik. Če bi to rekel kak moški, bi se zdelo nič takega, ker pa to pove 81-letnica, se vsak začudi.

To ni ravno običajno obnašanje za gospo v zreli starosti. A Tončka Gunde iz Sel pri Šentjerneju ni ravno povprečna ženska. Radoživa, delavna, humorna, še polna energije in zanimanj za marsikaj je drugačna od njenih vrstnic, ki se večina držijo doma, jamrajo o svojih zdravstvenih tegobah, morda še kaj postorijo okrog doma, in to je to. Tončka, ki zadnja tri leta sama živi na vikendu v lepi vinski gorici Vrbovci čisto blizu svoje vasi, pa se vsak dan usede na svoje motorno kolo in odbrzi po opravkih. Največkrat je to Šentjernej - v trgovino, k maši, k prijateljicam, pa tudi na njivo, od koder v škatli, ki jo ima montirano zadaj, marsikaj pripelje. »Na motorju enostavno uživam, je moje veselje, pomeni mi samostojnost,« pravi naša sogovornica in pokaže svoj novi Tomosov motor. V tridesetih letih ima sedaj že šestega, vedno so bili rdeči, ta pa je moder, pravi, in dolgo je čakala nanj. Zanj si doma sama naredi mešanico goriva, vozi pa seveda previdno in počasi. »Moja hitrost je od 25 do 27 kilometrov na uro,« se nasmeje.

Rasla v leseni bajtici

V vikendu v Vrbovcih, kjer Tončka uživa v krasnih razgledih na lepo naravo, od Gorjancev do Tolstega Vrha, klepetava o njenem življenju, ki je bilo zanimivo - lepo, a tudi težko. Odraščala je v skromnih razmerah. Njena starša sta leta 1939 na Selih kupila bajtico, bila je lesena, vse je bilo majhno, a so se imeli radi in rasla je v ljubezni (iz denarnice povleče staro, črno-belo fotografijo svojega doma, staršev in moža). Starša sta je bila nič kako vesela - Tončka je bila pravi blagoslov, edinka, ki se jima je rodila že po kar nekaj letih zakona. In to v časih, ko je bilo drugje pri hiši po deset in več otrok! Sicer pa veliko pove podatek, da je bilo leta 1939 v 16 hišah v vasi več ljudi - sto - kot zdaj, ko Sela štejejo menda 27 hišnih številk.

Za šolanje ni bilo priložnosti in Tončka si je prve denarce, »za kak kostim za veliko noč«, prislužila sama kot gospodinjska pomočnica. Po pet mesecev je pomagala pri raznih hišah v različnih krajih po Sloveniji - kuhala je, bila varuška otrok itd. Kot 22-letna pa je le dobila službo v Iskri, kjer je tudi dočakala upokojitev. »Čeprav se danes govori, da vera ni bila ovira, to ne drži. Dve leti me niso vzeli v Iskro, ker sem hodila k maši. Kljub prepričevanju mnogih, naj odneham, da kaj mi pa to pomeni, sem vztrajala. Ko sta se dva z občine zame posebej zavzela, pa so me sprejeli,« se spominja. Bila je odgovorna in zanesljiva delavka in kar 22 let je delala na kontroli.

Kuharica 1a

Tončka upravičeno slovi kot izvrstna kuharica. Dvajset let je z mamo hodila kuhat na ohceti po kmetih, kasneje pa tudi sama - v starih časih so seveda te bile doma, vse slavje in dobrote so pripravili sami. »Vedno smo se potrudile in naredile najbolje, kar se je dalo, čeprav ni bilo vsega toliko kot danes,« pove. Kuhale so za 25 do 30 ljudi, običajno je bila na jedilniku goveja juha, pa nato govedina s hrenom, svinjina, pečena kura, pohano meso, pa seveda pražen krompir in solata. Kasneje še kak narezek in proti jutri ajmoht - danes bi rekli obara. »Kako je vedno lepo dišalo,« se spominja in kar malce žalostno doda, da ji hrana, odkar je bila pred tremi leti operirana na kolenu in je v bolnišnici dobila bakterijo MRSA, nekako ne diši več. »Sem pa vsaj shujšala,« se nasmeje Tončka, ki v vsaki stvari skuša najti tudi kaj dobrega. No, v spomin na ohceti - kuhala je tudi po trikrat pri eni družini - ima še vedno shranjenih 40 kozarcev, ki jih je prinesla s seboj, če jih pri hiši niso imeli, pa tudi »pleh«, v katerem so kuharice v krušni peči lahko naenkrat pekle tudi po osem kokoši!

Slovi po riževki

A Tončka je tudi danes še vedno aktivna v Društvu kmetic Šentjernej, kjer slovi po raznem pecivu, štrukeljcih, kruhu, pletenicah, njena specialiteta pa je riževka - slan zavitek z rižem in ocvirki, ki se odlično poda h kozarčku vinca. Vsako jesen jo obvezno pripravi za trgatev potomke vinske trte z Lenta, ki raste v Vrbovcih, in vedno gre za med. Ima svoj sistem, kako jo nareže in ponudi, ker pravi, da ni vseeno, kako nekaj daš iz rok.

Z žalostno opazuje, kako se danes nespoštljivo dela s hrano, kaj vse se kuha, kako mame razvajajo svoje otroke in jih v nedogled sprašujejo, kaj bi jedli … Ne gre ji v glavo, da je v trgovini na voljo 15 vrst kruha! Ni ji všeč tudi, da se danes vse tako hiti, drugače kot v starih časih, ko so si vzeli čas za delo in veselje.

»Ko bi bilo vse že včeraj,« se nasmeje 81-letnica, že 15 let vdova. Z možem Jožetom, za katerega je vrsto let vzorno skrbela, ko je bil hudo bolan, sta imela dva otroka: hčer Marjetko in sina Jožeta. »Najbolj pomembno je, da sta otroka pri kruhu, da sem ju vzgojila v poštena in pridna človeka,« pravi in pohvali, da se lepo razumejo.

Rada ima svoje živali

A zdaj je najbolj vesela svojega mira v Vrbovcih, kjer imajo Gundejevi vinograd z 800 trtami, v glavnem za cviček. Tončka še vedo obreže vinsko trto, jo veže, zatika mlade poganjke, skratka, dela, kar more. Ravno tako je na njivi. Doma ji družbo delata crkljiva mucka in hud pes, sicer pa goji tudi zajce in kokoši s petelinom - seveda pravim šentjernejskim, pasme Gallus Bartholomaeus. Kar nekaj priznanj ima s tekmovanj, podobno velja za dosežke na kulinaričnem področju, ima tudi občinsko priznanje. Vseh je vesela.

Čas si Tončka krajša tudi z branjem - še vedno brez očal! - ter gledanjem televizije. Redno spremlja aktualno politično dogajanje v Sloveniji in v svetu in ni prav nič navdušena, kam gre ta svet. V mislih ima predvsem islamski terorizem, ki se ga moramo bati, je prepričana. »Kakšna je to vera, ki zapoveduje ubijati sočloveka, če ni istega prepričanja?!« se sprašuje in ugotavlja, da nasploh danes manjka zdrave kmečke pameti in preprostosti.

Zato se sama tega drži in si vsak dan naredi smiseln in lep - z majhnimi stvarmi, z dobrimi deli. In seveda s kako vožnjo s svojim novim modrim motorjem, pa čeprav le po dvorišču!