Sašo Švigelj

»Vse kaže, da nas bodo pod geslom ‘Edina pot do miru je pripravljanje na vojno’ v prihodnjih mesecih evropski in domači voditelji poskušali prepričati o dodatnem zaostrovanju konfliktov, preusmerjanju proračunskih sredstev v orožarsko industrijo in – po vsej verjetnosti – tudi o novih množicah mrtvih na frontnih linijah. Načrtovanje evropskega oboroževanja poteka trenutno brez vsake poglobljene javne debate ali vključevanja demokratičnih procesov, kot nekaj povsem ‘samoumevnega’ in ‘neizogibnega’. V trenutnih razmerah smo prepričani, da moramo skupaj javno nasprotovati nepremišljeni vojni retoriki in brezglavi oboroževalski mrzlici, ki se čedalje bolj širita v evropski in domači politiki,« so zapisali v Slovenski filantropiji v vabilu na shod PROTI oboroževanju ZA mir, ki je bil 27. marca v Ljubljani.

Kdo ve, ali je shod vsaj majčkeno dal misliti domači politiki ali pa bo obveljalo: psi lajajo, karavana gre dalje. Karavana tistih v mednarodni skupnosti, ki sanjajo o oboroževanju in vojni kot sredstvu za dober zaslužek, nova ozemlja in redke rudnine, gre svojo pot že nekaj časa, pospešuje in je vse glasnejša. V karavani se jih nekaj požvižga na domača sodišča, domačo ustavo, mednarodno pravo in nasprotovanje javnosti, obnašajo se kot monarhi v smislu izjave francoskega kralja Ludvika XIV.: »L’etat, c’est moi.« »Država, to sem jaz.«

Zaradi samovolje novodobnih monarhov se svet vrtinči v nekaj, česar prebivalci velikega dela sveta k sreči niso poznali najmanj zadnjih šestdeset let. Slovenijo opazno vleče v ta vrtinec. Pri tem se v ospredju pojavljajo napovedi, da bo država uporabila za oboroževanje več proračunskega denarja, kot je načrtovala.

Iz Evrope prihajajo priporočila za ustvarjanje najmanj dvainsedemdeseturnih zalog za preživetje v krizi. In podobno.

V senci takih oznanil naj bi postalo nepomembno marsikaj od tistega, kar dela vsakdanje življenje lepo, ustvarjalno, smiselno: koncerti Gasilskega pihalnega orkestra Loče in Pihalnega orkestra Kapele, predstave ljubiteljskih gledališčnikov na Veliki Dolini in Senovem, proslave za 8. marec na Sromljah ali v Kapelah, nastopi belokranjskih tamburašev, lokalna umetniška produkcija, kot sta belokranjska opera V objemu Lahinje in novomeška Deseti brat, in številni drugi podobni vzgibi duhovnega življenja. Proslave in umetniške predstave motijo militariste. V takih dogodkih namreč nastopajo ljudje z imeni in priimki, v oboroževalni tekmi in posledično na bojišču pa nastopajo »oborožene sile«, ta ali ona vpletena »stran«, »enote«, »pripadniki«, »vojaki« – tu ni nikjer več nobenega človeka. Koga torej v resnici ni več na svetu, ko se v neskončnem močvirju utopi pripadnik v oklepniku, kot se je to zgodilo pred dnevi ameriški enoti na vojaških vajah v Litvi?