Rok Nose

Starša sta ga že od malih nog vzgojila, da ne gleda samo nase, ampak poskuša kaj narediti tudi za širšo lokalno skupnost. »Lep je občutek, ko vidiš nekoga, kako je vesel, ker si mu pomagal,« pravi Jože, ki bo letos dopolnil 75 let.

Ko se je rodil, so z družino živeli na Mirni, potem pa so se preselili v Gorenje Laknice, kjer so kupili hišo. Osnovno šolo je obiskoval v Mokronogu, nato pa se je vpisal na trgovsko šolo v Brežice. Po končani srednji šoli se je hitro zaposlil v trgovini z živili v Mokronogu, ki je delovala v sklopu nekdanje Dolenjke. Tam ni ostal dolgo, saj so ga za poslovodjo postavili v trgovini v Malih Poljanah, ker je prejšnja poslovodkinja zbolela. »Sam sem bil za vse, a mi je kar šlo. V času dopustov sem se selil tudi po drugih trgovinah Dolenjke na našem koncu. Nato sem bil poslovodja v železnini v Mokronogu, kjer sem ostal kar 30 let. Pred upokojitvijo sem skrbel še za samopostrežno trgovino Pod gradom, kot se je imenovala. Danes v teh prostorih deluje podjetje Vini,« pripoveduje Jože, ki si je s svojim delom prislužil, da so ga izvolili za predsednika sindikata Dolenjke v nekdanji Občini Trebnje.

Bil je tudi član vaškega odbora Dolenje Laknice v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije in član sveta krajevne skupnosti Mokronog. 20 let je bil blagajnik v mokronoškem turističnem društvu, eno leto pa je to funkcijo opravljal tudi v Kulturno-umetniškem društvu Emila Adamiča.

Že dobrih petnajst let je upokojenec, vendar ima še vedno veliko dela. Že več kot 50 let je nepogrešljiv v domači župniji Mokronog. Kot mežnar in ključar skrbi za podružnično cerkev sv. Jošta, ki je bila po njegovi zaslugi leta 2001 celovito obnovljena. Tudi v mokronoški farni cerkvi marsikaj postori, saj tam nimajo stalnega mežnarja. »Vse pripravim za sveto mašo, za praznike cerkev tudi okrasim. Za veliko noč postavim božji grob, za božič pa jaslice. Včasih gre z mano tudi žena Fani, ki poskrbi, da so prti oprani in zlikani. Vedno me podpira in mi stoji ob strani,« pravi Jože in dodaja, da sta z ženo dober tandem. Kako ne, saj sta poročena že 46 let.

Včasih je redno, zdaj pa občasno pri sveti maši tudi bere berilo. »Pokojni župnik me je enkrat poklical k sebi. Mislil sem, kaj sem pa zdaj naredil. Dal mi je nekaj za prebrat in se na hitro odločil, da bom zaradi močnega glasu bral berila. Takrat namreč še ni bilo ozvočenja,« o tem, kako ga je doletela ta naloga pove Jože. Njegov glas kar poboža človeka.

Škofija Novo mesto mu je pred sedmimi leti podelila najvišje škofijsko priznanje, odličje sv. Jožefa. Kot so takrat zapisali, ga odlikuje zgledno krščansko življenje, poleg tega nikoli ni skrival svojega krščanskega prepričanja in je kljub pritiskom v prejšnjem režimu vedno dejavno sodeloval v župniji in civilni družbi.

Jože je že več kot tri desetletja tudi član pokopališke uprave, z veliko empatije spremlja odhode občanov in kot skrben gospodar preverja urejenost pokopališč, pri čemer sam pogosto poprime za kakšno delo. Vse počne zastonj, dovolj mu je že kakšen topel stisk roke ali lepa beseda.

Mnogi zanj pravijo, da je prava enciklopedija mokronoškega življenja. Tako se še dobro spominja, kako je pred nekaj desetletji v Mokronogu potekal pustni karneval. »Pripravljali smo ga člani kluba larfarjev, to je bila sekcija turističnega društva. Mokronog je bil znan po tem karnevalu, ki so ga prirejali kakšnih 20 let. Povorka petnajstih do dvajsetih vozov, na kateri so bili ljudje iz različnih vasi, ki so se našemili v maškare, je šla skozi Mokronog. Zbralo se je več kot tisoč ljudi,« pripoveduje. Upa, da se bo kdaj pustni karneval vrnil v Mokronog.

Z ženo Fani sta ponosna na hčerko Biserko in sina, ki je prav tako Jože. Pa tudi stari oče je bil Jože. Oba živita v Ljubljani, rada pa prideta domov na obisk k staršem. Ni lepšega, kot kadar se za domačo mizo zbere vsa družina, pristavi naš portretiranec. Še posebno dragocen je čas, ko ga z ženo preživita v družbi vnukinj; imata jih štiri.

Jože in Fani si dneve krajšata z delom na domačem vrtu in njivi. Gledata, da čim več zelenjave pridelata doma. Skrbita tudi za nekaj kokoši, pred leti sta obdelovala tudi vinograd, nato pa sta ga prodala. »Jaz imam en liter vina dovolj za celo leto,« še doda Jože. Z ženo živita umirjeno življenje in upata, da bo tako še dolgo.