Lidija Markelj

Takoj so se podali na teren in pomagali. Kot pove podpoveljnik Gasilsko-reševalnega centra (GRC) Novo mesto in namestnik poveljnika občinskega gasilskega poveljstva Novo mesto Gregor Kos, ki je bil vodja intervencije, je več kot dvesto gasilcev – poklicnih, iz 19 prostovoljnih gasilskih društev in iz enot Civilne zaščite – v kratkem času posredovalo na kar okrog 260 dogodkih.

Največja akcija, kar jih pomni

»To je bila res največja gasilska akcija, kar jih pomnim. Saj so bile velik zalogaj poplave leta 2010, a v manjšem obsegu,« pove Kos, ki v pogovoru nekaj dni po naravni ujmi prizna, da je zelo utrujen. Delo je bilo naporno in odgovorno, potem pa je seveda treba napisati poročilo in narediti analizo, da gasilci vedo, kaj je bilo dobro in kaj se da drugič narediti še bolje.

· Kako je zdaj?

Novo mesto teden po neurju: Dela še ni konec, a nihče ni stal križem rok

»Najprej je kazalo, da gre le za močan dež, nato pa so začeli deževati klici ljudi s prošnjo za pomoč – na minuto, sploh jim nismo mogli slediti. Bilo je kot sodni dan in težava pri organiziranju ekip je bil čas menjave delovnih izmen. No, hitro smo se znašli in se organizirali, čeprav je bila potrebna improvizacija, saj smo morali na hitro vzpostaviti štabno sobo. Pohvala gre prav vsem gasilcem,« povzame Gregor Kos, ki pove, da je prišla pomagat večina njihovih poklicih gasilcev, čeprav niso bili v službi, »in pokazal se je timski duh«.

Čut za pomoč sočloveku v stiski je tisti, ki je najpomembnejši v gasilstvu, in Gregorju Kosu, po rodu Šentjernejčanu, ki zdaj z družino živi v Prečni, ga ne manjka.

Za gasilstvo je začutil klic

»Sebe si ne predstavljam v katerem drugem poklicu. Za gasilstvo sem začutil prav klic, tako kot to rečejo duhovniki,« se nasmeje sogovornik, ki je gasilec od mladih nog. Gasilca sta bila že njegov stari oče in oče, oba tudi gasilska hišnika v PGD Cerov Log, tako da je bil gasilski dom Gregorjev drugi dom.

Spremljal ju je in se učil. Kasneje se je Gregor premaknil v PGD Šentjernej, ki mu že nekaj let predseduje, opravlja pa tudi naloge poveljnika Gasilske zveze Šentjernej. Poklicni gasilec je 18 let.

Gregor, ki je iz delavske družine prinesel pomembne življenjske vrednote, od delavnosti do vztrajnosti in poštenja, se je po osnovni šoli v Šentjerneju podal v novomeški Šolski center na srednjo strojno šolo.

Marsikdo je pričakoval, da bo nadaljeval očetovo mizarstvo, saj je bil pri delu z lesom spreten. A ko je odšel na študij strojništva v Ljubljano, se je zgodil preobrat.

»Najprej hudo domotožje in nato razmislek, da bi rad pomagal ljudem kot gasilec. Prekinil sem študij in se prijavil na razpis GRC Novo mesto, bil sprejet, opravil polletno gasilsko šolo na Igu in se naučil vse, od A do Ž, kar mora znati in obvladati operativni gasilec, ter nato šel po poklicni poti od gasilskega pripravnika do podpoveljnika GRC,« pripoveduje Gregor, ki je nato redno ob naporni službi dokončal še študij in ima naziv dipl. ing. strojništva. Marsikaj se torej da, če se hoče.

Le še tretjina je požarov

V svojem poklicu uživa. »Je dinamičen, dan ni enak dnevu. Smo tudi luštna ekipa, vsi pomagamo z veseljem, ni pomembna ura in kdo je vpleten,« pripoveduje Gregor Kos, ki pravi, da pri intervencijah v smrtni nevarnosti še ni bil, »saj sem previden«, je pa bil neposredno zraven že nekajkrat, ko so komu rešili življenje.

Tudi sam je že oživljal in to so dogodki, ki te zaznamujejo. Ravno tako tudi primeri samomorov na cesti. Sicer pa Gregor pove, da poklicni in prostovoljni gasilci čedalje pogosteje posredujejo pri raznih naravnih ujmah, »na splošno je le še tretjina intervencij povezana s požari«.

Brez skrbi za podmladek in izobraževanje v gasilstvu ne gre in tu je Gregor vse bolj nepogrešljiv. Saj ima rad tudi operativno delo, a najbolj mu je pri srcu usposabljanje. Zadnja leta se ukvarja s poučevanjem gasilcev na ravni GZ Šentjernej, dolenjske gasilske regije in v gasilski šoli na Igu, kjer je inštruktor.

»Tu sem se res našel. Vsakega gasilca učim tako, kot da bo delal z mano, čeprav ne bo. Ob sebi želim gasilca, ki bo delal dobro in varno. V gasilstvu brez dobre ekipe nisi nič. In z znanjem je zagotovo tako – več ga deliš, več ga je,« pove Gregor, ki se zaveda, da brez razumevajoče družine ne bi zmogel vseh obveznosti.

Gasilci tudi žena in otroci

K sreči je tudi njegova žena Natalija operativna gasilka v PGD Šentjernej in tudi vsi trije otroci so v gasilskih vrstah: osmošolec Jernej, drugošolec Erazem in prvošolka Lucija. »So pridni v šoli in tudi sicer radi pomagajo,« jih pohvali očka, ki v prostem času z veseljem priskoči na pomoč tastu v vinogradu in nedavno ovdoveli mami doma v Cerovem Logu. Tako ali tako Gregorjevo srce najbolj bije za Šentjernej.