##IMAGE-2237189##

Na sevniškem gradu je v organizaciji občine danes potekal posvet o pogojih za postavitev novih namakalnih sistemov. Janja Kokolj Prošek iz kmetijskega ministrstva je predstavila pogoje za pridobitev državnih sredstev za namakalne sisteme, Stanka Koren iz Direkcije za vode na okoljskem ministrstvu pa prakso podeljevanja vodnih pravic za namakanje. Na posvetu je sodelovalo še več strokovnjakov iz Kmetijskega zavoda ter dr. Marina Pintar iz Biotehniške fakultete, ki sodeluje pri planiranju namakanja v občini Sevnica in v Posavju ob gradnji hidroelektrarn.

Slovenija ima do leta 2013 na voljo 43 milijonov evrov za sofinanciranje velikih namakalnih sistemov, v kratkem pa bo izšel še razpis za naložbe v kmetijska gospodarstva, kjer je možna prijava za sredstva za male namakalne sisteme.

Veliki namakalni sistemi bodo prej prišli do vodnih pravic, saj naj bi že projekt sam zagotavljal izpolnjevanje osnovnega kriterija tehnične primernosti namakanja in vrste kultur za namakanje. Država namreč stimulira zgolj namakanje vrtnin in intenzivnih sadovnjakov, ne pa kar po vrsti vseh poljščin.  

V prvem razpisu za namakanje bo na razpolago 2 milijona evrov. Država bo 100 odstotno pokrila stroške izdelave primarnega voda, ki ostaja potem državna infrastruktura, sekundarno razpeljavo namakanja pa nosijo lastniki. Vodno pravico v takem sistemu dobi država, ta pa jo prenese na upravljalca sistema.

Razpisana sredstva  bodo namenjena tudi za postavitev demonstracijskih, učnih namakalnih sistemov, kjer bo moč prikazati najnovejše tehnike namakanja in pripravljati izobraževanja.

Kokolj-Prošekova opozarja, da mora dobiti projekt pred prijavo na razpis pozitivno oceno recenzenta, vendar podjetja, ki bodo dobila pravico ocenjevanja  danes še niso znana. V kratkem bo objavljen razpis  za recenzente in po izbiri strokovno primernih imen bo javno objavljen njihov spisek.

Glede podeljevanja vodnih pravic ostajajo problem manjši kmetje. Na okoljskem ministrstvu bi želeli, da bi kmetijsko ministrstvo postavilo norme, za katere kulture ni mogoče dobiti pravic za namakanje. V praksi pa je to težje uresničiti, če gre za investicijo z lastnimi sredstvi, brez soudeležbe države, saj v takem primeru ministrstvo nima pravice odrejati, kaj lahko kmet sadi. Pri majhnih namakalnih sistemih gre tudi za večjo bojazen, da lastnik ne bo usposobljen tehnično izvajati namakanje z najmanjšo možno rabo vode in hkrati z zadostno učinkovitostjo. Dr. Pintarjeva opozarja, da nihče, ki nima tečaja o obvladovanju namakalnega sistema, ne bi smel dobiti vodne pravice zanj.