M. G.

»Moja prva igrača je bil svinčnik,« preprosto in hkrati pomenljivo opiše svoje začetke slikar Drago Vidmar, ki že desetletja ustvarja med Nemčijo in rodno Kočevsko. Rodil se je 23. maja 1940 v Ljubljani.

Po končani osnovni šoli v Kočevju je šolanje nadaljeval v rojstnem mestu, v katerem se je vpisal na izredni študij slikarstva na takratni Robbovi šoli pri profesorju Slaperniku. Temu je sledila pot v Nemčijo, kjer je opravljal različna dela – med drugim kot soboslikar in retušer v tiskarni. Prav to obdobje mu je prineslo stik z različnimi materiali in tehnikami ter z ljudmi, ki so cenili njegovo mojstrstvo in občutek za estetiko. Spremljal je italijanske mojstre, opazoval materiale, preučeval teksture. Umetnost zanj ni bila le poklic, ampak vsakodnevna praksa. Delal je vse – od mizarskih detajlov do notranjega oblikovanja luksuznih vil. Opremil je tudi domove najbogatejših, celo bordel. V prostem času pa je za dušo slikal in njegova dela so krasila dnevne sobe z razgledi na bazene, njegove tapete iz tekstila pa so dosegale ceno tudi po več sto evrov za meter. 

M. G.

»Za odhod v tujino, računal sem na kaki dve leti, sem se odločil predvsem zaradi službe, saj sem dobil priložnost, ki je takrat doma ni bilo. Hkrati pa me je vlekla želja po novih izkušnjah in spoznavanju druge kulture. Ni bila lahka odločitev, a sem čutil, da mi bo dala širino in izzive, ki sem jih potreboval,« se Drago spominja razlogov za začasni »beg« iz domovine.

Njegove slikarske spretnosti so kmalu prepoznali tudi številni arhitekti, ki so ga najemali za posebna likovna dela v notranjih prostorih – od stenskih poslikav in fresk do parketnih intarzij. Od leta 2005 je v pokoju, a še vedno ustvarja – v Nemčiji in Sloveniji.

»Odraščal sem v okolju, v katerem me je papir, v katerega je bil zavit sladkor ali moka, navdušil bolj kot katera koli igrača. Na njem sem že kot otrok risal prve čačke – začetek poti, ki me je zaznamovala za vse življenje,« pripoveduje Vidmar, ki je, kot pravi, »srečno« zaljubljen v svojo domovino. »V Nemčiji, kjer živim že skoraj 60 let, gozdovi niso enaki. Tam ni tistega podrastja, ni rož. Tukaj pa vidim teloh, zvončke, kronce, hrošče – vse, kar raste in živi. Čeprav ni asfaltiranih cest in ni vse tako urejeno kot tam, je meni tukaj lepše,« pravi in dodaja, da se zato vedno znova vrača domov.

»Zdi se mi, da se bom moral enkrat preseliti v Kočevje, ker imam tukaj vse,« je še razmišljal pred desetimi in več leti. Vendar je bila odločitev, kot sam pravi, pretehtana – zaradi otrok, šolanja in družinske povezanosti – ženo iz domačih logov je spoznal v Nemčiji —, da je ostal tam.

M. G.

»Bil sem otrok v kraljevini, mladenič v Jugoslaviji in zrel mož v samostojni Sloveniji. Čeprav sem večino odraslega življenja preživel v Nemčiji, sem postal skoraj svetovni državljan – dodajte še Evropsko unijo,« pove z nasmehom ob odprtju svoje druge razstave pred kratkim v kočevski knjižnici. Ob tem se je spomnil leta 1962, ko je v nemškem ateljeju narisal svoj prvi portret, čeprav ga je vedno bolj vleklo k domačim krajem – k zelenim gozdovom Kočevske in čarobni dolini Kolpe. »Ta barva me spremlja od rojstva,« pravi.

V Kočevju je pred desetimi leti na prvi razstavi v tukajšnji knjižnici predstavil izbor slik, nastalih v različnih tehnikah – od akvarela do olja in akrila. Preizkusil se je tudi v ustvarjanju z malto in betonom ter s skulpturami, a ga je vedno najbolj privlačilo slikanje na platno. Ker pogosto ni imel časa slikati neposredno v naravi, mu je bila v veliko pomoč fotografija.

»Najdem dober motiv, ga fotografiram in nato prenesem na platno,« pojasnjuje. »Vsaka slika je del mene. Nikoli nisem delal za denar,« sklene. »Če je moja slika komu drugemu všeč, je to zame dokaz, da mi je uspelo,« poudarja Drago, ki je do danes ustvaril več sto del. »Tukaj doma jih imam okoli 60, v Nemčiji pa krepko več kot 200. Nekaterih slik ne bi prodal za nobeno ceno – preprosto so mi preveč pri srcu.«

Slikarstvo zanj nikoli ni bilo posel, ampak potreba. »Nekdo potrebuje cigarete, jaz pa potrebujem platno, da slikam,« se nasmehne. Delo mu pomeni sprostitev, hkrati pa osebno rast, pravi umetnik, ki verjame, da so njegove slike osebna investicija v življenje – ne materialno, ampak čustveno in duhovno. Čeprav je v Nemčiji obiskal številne galerije in razstavne prostore, si želi, da bi tudi Kočevje dobilo več primernih prostorov za predstavitev domačih umetnikov.

»Takih, kot smo tukaj, je več, a nismo dovolj poznani. Prav bi bilo, da bi imeli svoj prostor,« poudarja čili 85-letnik. Kot primer dobre prakse omenja vezni trakt v Domu starejših občanov Kočevje, ki povezuje matični dom s prizidkom in v katerem je prostor namenjen tudi umetnosti.

Zgodba Draga Vidmarja ni običajna. Ni le pripoved o umetniku, ki je odšel v tujino (in se pogosto vrača domov), ampak tudi o delavcu, ki je z izjemnim občutkom za estetiko znal najti lepoto v najbolj surovih materialih in vsakdanjih opravilih. In uspel.

Arhiv DL