M. Ž.

Marko Vorkapić je prav poseben fant. Njegovi starši, Ana in Dejan, pravijo, da je njun angel. Star je 18 let, ima cerebralno paralizo in motnje v duševnem razvoju, je epileptik, slabo vidi in sliši, ne govori, ne hodi, s pasirano hrano ga hranijo na sondo …, skratka, povsem je odvisen od svojih ljubečih staršev. Marko bi za lažje sporazumevanje nujno potreboval komunikator, ki stane več kot 5.000 evrov, in še marsikaj.

Da bi družina, v kateri je zaposlen le oče, lažje prišla do tako želenega komunikatorja, ki ga invalidna oseba lahko upravlja z očmi in ustvarja govor iz napisanih besed ali označenih simbolov, so se v Beach baru Tochka z lastnikom Juretom Ostreličem na čelu odločili, da izkupiček letošnjega deseturnega dobrodelnega jama, ki je bil v nedeljo ob reki Krki v Velikih Malencah, namenijo Marku. Zbrali so kar 6.002 evra.

Zapleti pri porodu

Anina nosečnost je potekala normalno, tako kot pred tem z danes 25 let staro Dejano, ki s soprogom in tremi otroki živi na Dunaju, in 20-letno Saro, ki je še pri starših in bratu. Zapletlo se je pri porodu; kar 15 ur je trajalo, da so Ani v Novem Sadu, takrat so živeli v Srbiji, naredili carski rez, in kar 15 ur je bil Marko brez kisika.

»Ko je končno prišel na svet, so ga morali oživljati. V bolnišnici je bil pet mesecev, ko sem prišla k sebi od operacije, sem bila pri njem v bolnišnici. Bilo je težko, fizično in čustveno naporno, saj sta bili doma tudi deklici, ki sta potrebovali mamo. Upali smo, da ne bo imel tako hudih posledic, da se bo vsaj nekaj samo po sebi uredilo, ko bo rastel. Žal ni bilo tako,« pripoveduje Ana.

»Predlagali so nam, da naj tožimo bolnišnico, a nismo imeli ne časa ne moči in volje, vse naše misli in energija so bile usmerjene v skrb za Marka. Pravijo, da tak otrok razdre ali poveže družino, nas je Marko povezal še bolj,« doda.

Pomoč za Marka Vorkapića še do 30. septembra zbirajo prek Območnega združenja Rdečega križa Brežice na TRR SI56 0237 3001 0819 504, Prešernova cesta 13, 8250 Brežice. Sklic: SI00 760500-2025; Koda: CHAR; Namen plačila: Humanitarni prispevek Vorkapič.

Čez leto dni so se preselili na Hrvaško, ker je oče podedoval hišo v Topuskem. Marko je bil tam večkrat v bolnišnici, prestal je več operacij, trikrat je bil operiran na kolkih pa na hrbtenici, ščitnici … »Na Univerzitetnem bolnišničnem centru Rebro v Zagrebu, kjer ima zdravnike, so mu do zdaj že trikrat rešili življenje, nazadnje konec lanskega leta. Tam so nam v veliko oporo,« nadaljuje Ana.

Da bi lahko oče Dejan lažje preživljal družino, je pred dobrimi petimi leti začel delati v Sloveniji in se med konci tedna vračal k svoji družini. To je bilo še dodatno breme za vse, zato so se leta 2022 znova združili pod eno streho v Brežicah. »Samo, da smo spet bili skupaj. Vse je bilo takoj lažje,« zavzdihne.

Za Marka skrbijo doma

Za Marka vseskozi skrbijo doma. Ana pravi, da ga ne bi mogli dati v nobeno ustanovo. »Ne moremo brez njega in on ne brez nas. Njegov nasmeh nas ogreje kot sonce.« Obkrožen je z neizmerno ljubeznijo, ki se kaže na vsakem koraku. Lahko bi rekli, da ima vrhunsko nego, saj na njegovem drobnem telesu ni niti ene ranice, ene preležanine, kožo ima kot dojenček, redno z njim izvajajo gibalne terapije.

Družina živi v najemniškem stanovanju na Marofu v Brežicah, plačujejo najemnino in stroške, socialnega stanovanja niso dobili niti subvencionirane najemnine. »Z vsemi tukaj se razumemo. Najemodajalec in sosedje so dobri, stanovanje je v redu, veliko težavo pa predstavljajo strme zunanje stopnice, ki vodijo do mansardnega stanovanja. Marka, ki ima zdaj okoli 35 kilogramov, moramo po njih nositi na rokah. Res bi nam bilo v veliko pomoč stopniščno dvigalo, še bolj pa bi bili veseli, če bi enkrat lahko našli primerno stanovanje za invalida v pritličju,« pripoveduje o njihovih velikih željah.

Potrebovali bi še bolniško posteljo in pripomočke, ki so potrebni za Markovo skrb in nego, pa tudi večji prilagojen invalidski voziček, saj ta, ki ga ima zdaj, postaja premajhen. »Imamo veliko srečo, da ga sploh imamo. Podarila nam ga je gospa, ki je tudi sama imela invalidnega otroka, in prav tako nekaj pripomočkov. Postali smo iskreni prijatelji. Vedno ji bomo iz srca hvaležni,« pove Ana.

Arhiv Tochka beach bar

Finančna situacija družine je težka. Zaposlen je le oče, dela v podjetju Kovis v Brežicah, mama je bila do Markovega dopolnjenega 18. rojstnega dne, to je bilo januarja letos, upravičena do nadomestila za skrb invalidnega otroka. »Zdaj je odrasla oseba, ima status invalida, a do prihodkov, do katerih je upravičen, ne moremo, dokler ne bomo postali njegovi zakoniti zastopniki. Mož bo s 3. septembrom pridobil stalno prebivališče v Sloveniji in potem bomo zanj zaprosili še jaz, Sara in Marko. Želimo ostati tu,« razlaga.

Hvaležni vsem

Vorkapićevi niso vajeni prositi za pomoč, a so hvaležno sprejeli roko, ki sta jima jo ponudila Jure Ostrelič in koordinatorka dobrodelnega dogodka Mojca Florjanič. »Iskrena hvala obema in njuni ekipi, nastopajočim, vsem, ki so prišli na dogodek in darovali prostovoljne prispevke, ter vsem, ki še bodo. Vse bo izključno namenjeno Marku,« poudari Ana.

»Hvala vam, Brežice – hvala za vaš pogum, vašo odprtost in srčnost. Skupaj smo naredili več kot le dogodek. Skupaj smo pustili sled. Sled dobrega. In sled upanja. In le to na koncu šteje,« pa je po dogodku sklenila Mojca Florjanič.