M. L.

Cvetka Peretič je bila med temi prišleki, ki so 29. novembra 1945 stopili na njim tedaj neznana tla. Letos 30. julija bo imela enainosemdeset let. Njenih šestnajst mesecev, kolikor je bila stara ob prihodu v Banat, je bilo premalo, da bi se spomnila Bojanje vasi, ampak za to vas ve iz pripovedovanja tistih, s katerimi je pred osmimi desetletji odšla na cesto, ki se je zanjo takrat izkazala za enosmerno – ostala je v Banatu, tam pognala korenine, postala Cvetka Vučković, a ostala Slovenka v Srbiji.

Letos, pred dobrima dvema mesecema, je prišla v Brežice skupaj z Rut Zlobec, učiteljico slovenščine v Srbiji. V skupini je bilo še nekaj odraslih, potomcev slovenskih izseljencev v Srbiji, in okrog trideset učencev dopolnilnega pouka slovenščine iz društev Slovencev Sava Beograd, Kredarica Novi Sad, Kula Vršac, Triglav Subotica in Emona Ruma. Srbski šolarji so se razkropili med vrstnike v nekaterih brežiških šolah.

Selitve

Cvetka Vučković nam je v Mladinskem centru Brežice, kjer je bila Rut s še nekaj rojaki, poleg pa je bila tudi Branka Bukovec iz Novega mesta, dolgoletna iskreno srčna tkalka vezi med Slovenijo in njenimi rojaki v drugih državah, rada pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Ta je v glavnih črtah zgodba vseh, ki so po drugi svetovni vojni odšli v Banat, predvsem v kraj Gudurica blizu Vršca, kjer naj bi imeli, tako so jim obljubljali, kruh, »velik kot kolo voza«. Brežiška pisateljica in pesnica Ivana Vatovec je te banatske zgodbe, ki so tudi del njenega življenja, za zmeraj ohranila v svoji knjigi Kjer šelestijo breze. Te v večnost zapisane zgodbe je Cvetka Ivani nemara znova hvaležno omenila med tokratnim brežiškim obiskom, ko se je srečala z njo in njenim možem, pisateljem Rudijem Mlinarjem.

M. L.

»Takrat, po vojni, smo iz naše vasi odšli najprej v Kaštel Stari v Dalmaciji. Od tam so nas Angleži s tovornjaki odpeljali v Beograd, iz Beograda smo z vlakom potovali v Vršac, potem so nas z vozovi odpeljali po vaseh,« je Cvetka opisala začetke. Njena družina se je naselila v Gudurici. Cvetka je hodila v slovensko šolo, kjer so učili slovenski učitelji. Potem je obiskovala srbsko šolo in v začetku imela nekaj težav s cirilico. Doma so ves čas govorili slovensko.

Še zmeraj v šoli

»Zelo malo Slovencev nas je zdaj še v Gudurici. Nekateri so se vrnili v Slovenijo že kmalu po tistem, ko so prišli v Vojvodino,« je povedala. Navzlic temu osipu Gudurica nekako ohranja slovensko dušo. Tam so še vedno ulice s slovenskimi imeni, kot so Prešernova, Cankarjeva, Gradnikova, Župančičeva in komandanta Staneta. Tudi Cvetka ohranja slovenstvo v sebi. »Rut Zlobec je naša učiteljica slovenščine. Tudi jaz še obiskujem pouk pri njej. K dopolnilnemu pouku slovenščine hodim zato, da si ohranjam slovenski jezik,« je povedala ponosno Cvetka, ki v Sloveniji več nima sorodnikov. Je najstarejša članica Društva Slovencev Kula Vršac, katerega predsednik je njen sin Vladimir.

Potica in pisanje

»Večni šolarki« Cvetki je vodilo, da je pomembno, da je človek izobražen. Zato veliko bere, spremlja oddaje na televiziji in skuša biti kar najbolj na tekočem z dogajanjem. In to ji, kot je razkril pogovor ob njenem letošnjem brežiškem obisku, uspeva zelo dobro. Nova znanja dodaja tistemu, kar ji je v svoji duhovni zapuščini podarila njena žal prezgodaj tragično umrla mama (Cvetki je bilo med petimi otroki dvanajst let, ko je mama nesrečno utonila). Cvetka kuha, kar je kuhala njena mama. Najbrž pa je družinska tradicija tudi vsakič znova umešena v potice, s katerimi se Cvetka udeležuje tekmovanj. »V društvu Slovencev imamo ocenjevanje potic. Trikrat sem že dobila nagrado,« je povedala. Nagrade v kuhinji niso edino odličje njenemu ustvarjanju. Rada piše in je na literarnem natečaju prejela drugo nagrado. »Opisala sem svoje življenje,« je rekla. Njeno življenje spremljajo tudi pesmi. Njena mama je pela na koru, doma je pela vsa družina. »Pod rožnato planino …« se je Cvetka v tokratnem pogovoru za trenutek preselila v neki odmaknjen čas, ki pa najbrž vedno oživi vsakič, ko si zapoje to narodno. Kadar si zaželi pesmi drugih, poišče, tudi na spletu, najraje tiste lepe »meksikanske«.

Cesta je dvosmerna

Njenim štirim sinovom, petim vnukom in pravnuku je njena Bojanja vas nekaj onkraj znanega. Vendar ta belokranjska kri teče tudi drugače, ne samo tako kot reka Sava – stran iz Slovenije. Cvetkin vnuk, Vladimirjev sin Borislav, študira v Sloveniji, v Novem mestu.

In tako Cvetkina cesta vendarle postaja dvosmerna in po njej se v mislih lažje vrača v svojo Bojanjo vas. In je prepričana, da se to ne dogaja po naključju. »Kot je človeku zapisano, ko se rodi, tako mu bo do konca,« pravi.

Arhiv DL