Arhiv Dolenjskega lista

Tako je že pred leti zapel Tomaž Domicelj. Nedvomno gre za staro mamo, upokojeno osebo, saj so se v časih, ko je Domicelj to spesnil, upokojevali dokaj zgodaj in so bili torej stare mame in stari očetje večinoma že upokojenci.

Domiceljevo Staro mamo bi morali vključiti v razprave o najnovejši pokojninski reformi. V teh razpravah ponavljajo, da bodo zvišali upokojitveno starost in podaljšali obvezno delovno dobo. Taka zaostritev da je nujna, saj ljudje živijo dlje kot v preteklosti in bodo v prihodnje očitno še dlje. In če bi jim, tako živečim, dovolili oditi v pokoj po današnjih pogojih, bi to jutri ogrozilo obstoj slovenske družbe in državnega proračuna. Upokojenci, živeči po izpolnitvi delovne dobe še veliko let, namreč ne bi ničesar prispevali k BDP, ampak bi zgolj dobivali pokojnine iz javne blagajne, se pravi trgali kos za kosom od BDP – in država bi bankrotirala.

Omenjene situacije, ki jih v razpredanjih o nujnosti pokojninske reforme slikajo kot ne tako oddaljeno neizbežno prihodnjo slovensko (in evropsko) stvarnost, tako postajajo odlična tema za zastraševanje, svarilo pred pretečo upokojensko nevarnostjo, poziv k organiziranemu administrativnemu sistemskemu ukrepanju zoper družbene zajedavce, podobno kot potekajo organizirane strokovne veterinarske in agronomske akcije zoper zajedavce pri živini in nekoristne organizme na njivah ter v sadovnjakih in vinogradih.

Na tem mestu velja povabiti v razpravo Tomaža Domicelja s Staro mamo. Glasbeniku je bilo že kmalu po tem, ko je vzel v roke kitaro in se resno in odmevno lotil za..bavanja množic z domišljenimi in tudi s hudomušnimi skladbami, jasno, da stara mama ni nekaj odvečnega v skupnosti, ker le troši in ničesar ne prispeva, ampak je lahko tudi dober gospodarski temelj skupnosti. Domiceljeva »stara mama«, bržčas upokojenka, več kot očitno aktivno podpira preostali del družine, kar v jeziku ekonomistov pomeni financiranje. Ko brezplačno pazi na vnučke, pere hlačice in riba, posredno financira druge družinske člane. Kadar od pokojnine daje, o, ljubi moji, vnučku za čokolado, zvezke, copate in glasbeno šolo ter hčerki za tečaj angleščine in zetu za obroke posojila, je to neposredno financiranje. Civilizacija, vedoč za tako pogosto radodarnost stare mame, je z nekdanjimi upokojitvenimi pogoji uzakonila pravico do humanega preživljanja starosti. Uvajanje obvezne delovne dobe tja proti sedemdesetim ali v prihodnje nemara še čez, se slej ko prej izkaže za roganje taki humanosti.

Vsaj Domicelja imamo, mogoče bo vendarle še kdo resno poslušal njegovo Staro mamo, preden bo državni zbor, to pribežališče od naroda odtujene modrosti, izglasoval pokojninsko reformo.