Igor Vidmar

Avguštin Avbar oziroma Gusti, kot mu vsi pravijo, je bil rojen 13. maja 1951 doma, v isti postelji kot njegov oče Avgust v Avbarjevi hiši, ki je stala ob poti proti zdajšnjemu strelišču pri novomeški vojašnici. Tiste hiše že zdavnaj več ni, oba Gustijeva brata, Bogdan in Zlatko, ter sestra Cvetka pa so se rodili v porodnišnici.

Gustijev oče Avgust je bil v sedemdesetih letih predsednik skupščine občine Novo mesto, kar je nekaj takega kot danes župan, več let je bil predsednik novomeškega izvršnega sveta in v začetku osemdesetih vse do svoje prezgodnje smrti direktor Dolenjskega lista. 

Avbarjevi so bili zelo muzikalična družina. Vsi otroci so končali glasbeno šolo, Cvetka je muzikologinja in učiteljica glasbe in klavirja, mama Pavla je bila dolgoletna članica in predsednica upokojenskega pevskega zbora. Gustijeva prva hči, žal že pokojna Katarina, je bila znana slovenska kantavtorica. Sam se je v glasbeni šoli šest let učil harmoniko, ki jo je v mlajših letih raztegoval pri folklornem društvu Kres in jo še danes rad prime v roke ob praznovanjih rojstnih dni sorodnikov in prijateljev ali pa takrat, ko kot naročnik meseca čaka na obisk novinarja. 

Po izobrazbi je elektrotehnik. Pravi, da takih šol, kot je bila elektrotehniška v Krškem, danes več ni. Ne le elektrotehnike, dijaki so se takrat na tej šoli med tedensko prakso naučili marsikaj, kar človeku v življenju pri delu pride prav, od obdelave lesa in kovin do livarstva, varilstva in celo kovaštva. Kot elektrotehnik je dobil zaposlitev v Iskri, kjer je delal dvajset let, 1. januarja leta 1990 pa je šel na svoje. 

»Iskro je takrat že počasi hudič jemal, pa sem šel na občino in dvignil obrtno dovoljenje. Za sitotisk, čeprav nisem imel nobenega orodja in niti litra barve pa tudi nobene stranke še ne. Čez nekaj mesecev sem dobil prvi večji posel, dekorativni potisk usnja za kopačke, nogometne čevlje, ki so jih takrat delali v novomeški Tovarni obutve. Potem sem dejavnost širil, se opremil tudi z računalniki in imel prvi na Dolenjskem laserski gravirni stroj,« o svojem obrtništvu pripoveduje Avguštin Avbar, ki tudi v pokoju ne miruje. Če je treba priskočiti na pomoč, kaj zgravirati, pomaga tudi sinu Matjažu, ki je prav tako podjetnik, a mu ostane dovolj časa tudi za hobije, ki jih v življenju ni imel malo. 

Ko je še delal v Iskri, je bil tam športni referent in je podjetje zastopal v več športnih panogah. Bil je predsednik Kegljaškega društva Novo mesto in tudi v kegljanju je tekmoval, dolga leta je s prijatelji na teniških igriščih na Lutrškem selu igral pare, zadnja tri leta je dejaven v novomeškem gobarskem društvu, kjer je zadolžen za promocijo in pridno spoznava gobe. 

Z ženo Fani sta precej dejavna tudi pri Društvu za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu in pri krajevni organizaciji Zveze združenj borcev za vrednote NOB na Drski. Imata tudi tri vnuke, ki pa odraščajo in imajo čedalje manj časa za dedka in babico. 

»Dolenjski list prelistam v celoti, najprej pa pogledam karikaturo prijatelja Branka Babiča in nato športno stran, da vidim, kaj so v minulem tednu postorili novomeški športniki, pa osmrtnice. Vaš časopis je tako obsežen, da ga težko preberem vsega, saj novice prebiram tudi na spletu, kjer pa marsikdaj ne veš, komu lahko kaj verjameš in komu nič. Zdaj pa vse večji vpliv dobiva še umetna inteligenca, ki bo naredila še veliko sranje,« o svojem doživljanju Dolenjskega lista in razvoju medijev razmišlja tokratni naročnik meseca, Avguštin Avbar.