Nekaj mesecev pred začetkom letošnjega izbora Naj picerija Slovenije je članica našega picariata, specializirana za Pomurje, med zabadanjem bucike v naš znameniti globus na lepem izjavila: »A vi sploh veste, da eno najboljših pic, kar si jih lahko zamislite, pečejo v Prekmurju?« Sledilo je nekaj sekund tišine in šele nato vprašanje: »A se hecaš? A misliš najboljši langaš?« Kdo pa bi pomislil na kaj takšnega … Ampak dejansko v majhni vasici Kovačevci, kakšnih pet kilometrov od železne zavese, stoji picerija Pri Cimeštru, v njej pa ustvarja državni prvak v peki pice, ki se je že večkrat odlično uvrstil tudi na svetovnih prvenstvih v Neaplju in drugod po Italiji. Martin Žökš, ki gostišče vodi skupaj s svojo ženo Jasmino oziroma celotno družino, je silno zanimiv možakar. Poklicni gozdar, sam si pravi drvar, je tudi sicer odličen kvalificirani kuhar, ki si je izkušnje nabiral pri priznanih šefih v avstrijskih hotelskih restavracijah.
In kako lahko drvar iz Kovačevec postane vrhunski picopek? Žökš je leta 2018 na državno prvenstvo picopekov peljal prijatelja picopeka, ker ta ni imel vozniškega dovoljenja. Prijatelj ga je zadnji hip nagovoril, naj se prijavi še sam, saj je imel že nekaj izkušenj s picami, in je – zmagal! Kot strela z jasnega! Svojo pico, ki jo je na hitro sestavil po občutku, je poimenoval po sebi – drvarska, čeprav je pravzaprav zelo fina. In jo ima v svoji piceriji pod imenom zlata drvarska v ponudbi še danes, saj je med najbolj priljubljenimi.
Njena največja posebnost je testo, saj standardni moki za pico primeša lastno domačo moko iz bučne pogače. Zadetek v polno! Okus testa, ki je sicer pripravljeno na način z dolgo fermentacijo, se izjemno lepo poveže z nadevom (pelati, sir, domača šunka, domača salama, mocarela, paprika, šampinjoni, bazilika). Morda se sliši obilno, ampak Žökš, ki ima uradno licenco APN (eden od dveh Slovencev!) za pripravo napolitanskih pic, rahlo, lahko in fino hrustljavo testo obloži izjemno premišljeno in z občutkom.
Seveda pa zgodba o uspehu ni tako preprosta. Žökš, sicer izučen kuhar, se je po zmagi na državnem prvenstvu močno poglobil v pice ter se izmojstril na najvišji ravni. Te plemenite obrti se je učil od največjih mojstrov v Neaplju, kamor še vedno redno zahaja, pa tudi od izkušenih kolegov iz regije. Njegov izjemen uspeh je mojstrsko združevanje modernega in lokalnega. Torej vrhunske sodobne pice pripravlja z domačo šunko in mesninami, domačimi siri, domačimi paradižniki, v določenih primerih celo z ocvirki – vsemi najboljšimi okusi Goričkega. Okusi goričkega pa je tudi uradno ime njegove registrirane blagovne znamke. Vse to je izjemno privlačno za sladokusce od blizu in daleč– odveč je poudarjati, da so Cimeštrovi gostje s ponudbo izjemno zadovoljni ter se vedno znova vračajo in nikoli ne odidejo ne lačni in ne žejni. Poleg odličnih vin in ponudbe drugih napitkov je mogoče pošten prekmurski špricar spiti za pošteno ceno – en evro.
Pri Cimeštru je peč – kot v vsaki resni piceriji – srce lokala. Krona, ki se ponosno sveti vsem na očeh. In Pri Cimeštru je to srce ogromno, tehta štiri tone in pol ter meri dva krat dva metra. Ko so nameščali to ogromno peč, ki jo je Žökš naročil iz Neaplja, so morali razkriti ostrešje, da so jo lahko z ogromnim dvigalom spravili v hišo. Skupaj z novo pečjo, ki je ena od dveh pri Cimeštru, pa je rasla tudi picerija, ki danes zaposluje devet ljudi. Po besedah šefa picerije izvrstno ekipo! Treba je omeniti, da je Žökš v nesrečnem epidemijskem času, ko je bila za gostince kriza, razvil nov izdelek. Nabavil je še eno veliko napolitansko peč z ogromnim vrtečim se kamnom, kjer večinoma za izvoz pripravlja pice za domačo dopeko. Smo jih poskusili dopeči doma, izvrstne so!
Pri Cimeštru, ki z dvema pečema povezuje dva vulkana, lokalnega goričkega in napolitanski Vezuv, je jedilnik z okusi Goričkega preprost, ampak izjemen. Cene na njem pa so skoraj že preveč ugodne. Poleg kakšnih desetih izvirnih pic (vsako je mogoče naročiti tudi z bučnim testom) je na voljo pet burgerjev (med njimi pica burger), štiri bruskete, pica langaš, solatni krožniki, narezki in vegi plošča, domača gobova in goveja juha, žar plošča in čevapčiči. Omeniti je treba še slaščice, poleg gibanice in palačink izstopa izvrstna vulkanska sladica, po vzoru sladic iz okolice Vezuva navdihnjena z bližnjim goričkim vulkanom. Kmalu se na jedilniku obeta še nekaj izvrstnih testenin in druge novosti.
Pri Cimeštru je gostišče, kamor radi zahajajo tako lokalni domačini kot turisti od blizu in daleč. Tudi tisti, ki obiščejo bližnji grad in znamenitost Vulkanijo. In tja ne zaidejo po naključju. Pritegnejo jih izjemni okusi Goričkega, združeni s sodobno kulinariko in vinom, ter veliko srce Žökševih. Tako veliko, kot je njihova orjaška peč.
