Na Glavnem trgu v Mariboru, na križišču Koroške ceste in Poštne ulice, stoji velika hiša, v kateri je leta 1776 Andrej Čeligi odprl prvo mariborsko pivovarno. Baje je v gornji etaži tudi živel, hiša pa je bila nato v lasti štirih generacij iste družine. V tej hiši je nekdaj delovala znamenita gostilna Koper, kamor so Mariborčani radi zahajali na sardelice in druge morske specialitete.
Gostilna je bila nato nekaj časa zaprta, nazadnje pa jo je kupil sedanji lastnik, jo prenovil in v njej uredil restavracijo Maribor, znano po okusno pripravljeni tradicionalni kulinariki. Ampak kmalu se je pokazalo, da središče mesta bolj hrepeni po lokalu s sodobno kulinarično ponudbo. Ko so iskali ime zanj, so se naslonili na nekdanji Koper, ohranili so celo isto pisavo v logotipu, le prvo črko so iz K spremenili v P. Torej iz Kopra je – ciper, coper – nastal Poper. Prima poteza, saj so s tem ohranili del tradicije, ki so jo nadgradili z novimi vsebinami.
Kar se tiče interjerja, so v Popru ohranili izdatno mero dediščine, ki so jo podkrepili s pristnim starinskim pohištvom in nadgradili s sodobnimi oblikami ter duhovitimi grafičnimi elementi. Torej tradicija s sodobnim vtisom. Podobna je zgodba s kulinariko, ki jo na neki prefrigani način prav tako lahko povežemo s starimi časi v mestu ob Dravi, čeprav to morda ni očitno na prvi pogled. Poper pravzaprav ni le picerija. Njegovi snovalci so želeli ustvariti prostor, v katerem se ljudje dobro počutijo v vsakem trenutku dneva. Najsi bo to kavica, dobra pica ali kakšna od številnih drugih italijanskih dobrot.
Prvi izdelek Popra je bila pica. Nastala je v časih prenove lokala v tistem nesrečnem času, ko so postale povsod sila priljubljene droži. Navsezadnje je testo z drožmi bolj zdravo, lažje prebavljivo, predvsem pa je povezano s kulturo in tradicijo naših babic in prababic, saj lahko ene droži prehajajo iz roda v rod. Torej spet povezava tradicije in modernega v obliki, ki jo imajo vsi radi. In kaj bi to lahko bilo drugega kot pica! Kako prefrigano, mar ne?
Nekaj mesecev je trajalo, da je ekipa prišla do tistega pravega testa, saj zares ni enostavno narediti vsem všečnega izdelka z drožmi. To je namreč zelo živa, spreminjajoča se materija, ki zahteva neprestano skrb za stalno kakovost. Seveda je proces trajal tudi pri ljudeh, gostih, saj Mariborčani niso bili vajeni takšne vrste pice. Takoj je treba povedati, da pica v Popru, ki obratuje že dve leti, ni zares napolitanska. Je pa hibrid v napolitanskem slogu, ki je pri domačinih zahteval nekaj časa za privajanje.
Težavo so nekaterim povzročali že temno zapečeni mehurčki, ki so za ta slog pice obvezni, saj kažejo na pravilno fermentacijo, rahlost in odlično kakovost. »Ko smo začeli, v Mariboru tega ni bilo. Ljudje so bili navajeni na težje pice iz drugačnih vrst testa. Danes smo na te naše pice, ki so se dobro prijele, zelo ponosni!« je povedala predstavnica picerije Špela Buždon, ki poudarja, da je jedilnik v Popru namenoma zelo pregleden in preprost. V prvi koloni so predjedi, narezki, prigrizki, solate in krasna toskanska enolončnica ribollita, ki je na naših tleh sicer tako rekoč ne najdemo!
V drugi koloni ducat zares okusnih pic z najbolj priljubljenimi klasičnimi, pristno italijanskimi kombinacijami nadevov s sestavinami najvišje kakovosti. V tretji koloni pa pisana četica testenin (tudi z vrhunskim mesnim ragujem), med katere so skriti arancini – ocvrte riževe kroglice, polnjene z ragujem in mocarelo, v paradižnikovi omaki. Poper ponuja tudi nekaj posebej za otroke – rigatone na rdeče (s paradižnikovo omako) ali na belo (s parmezanovo omako).
Testo za pice v Popru zori 48 ur, zanj pa ne uporabljajo nobenega kvasa, temveč iz že omenjenih razlogov izključno droži. To je izjemno zahtevna metoda, če je treba vzdrževati stalno kakovost in vedno enak okus večjih količin testa. Na vse skupaj namreč vplivajo že manjše vremenske spremembe, da prehajanja med letnimi časi ne omenjamo. Pravzaprav cela znanost, ki zahteva obilico truda, na kar kot gostje včasih niti ne pomislimo.
Ob vsem naštetem Poper ponuja nekaj izvirnih, čisto »eht« italijanskih sladic, kot so tiramisu in kanoli. Jedi so v Popru pripravljene po tradicionalnih italijanskih receptih, brez bližnjic iz vrečke in podobnega. Izjemno pohvalno! Z vinsko karto raje niti ne začnimo, obsega namreč 33 etiket, med njimi osem pravih šampanjcev. Niti pivopivci ne bodo razočarani. Zato lahko mirno zapišemo: ciper, coper – hud je Poper!
