Skupina je nastala leta 1978 v Leighton Buzzardu v Bedfordshireu in je sprva imela ime Art Nouveau. Sestavljali so jo štirje člani – basist in vodja Nick Beggs, kitarist Steve Askew, Stuart Croxford Neale na klaviaturah in Jez Strode na bobnih. To je bilo obdobje, ko je otoška glasba dnevno prinašala nove skupine in mnoge med njimi so z glasbo, ki je potem zaznamovala osemdeseta, tudi uspele. Ampak ne Kajagoogoo (za vse, ki ste mlajši, prebere se Kadža-gu-gu), ali takrat še Art Nouveau.
S skladbo The Fear Machine so celo prodali nekaj sto plošč in zaigrali v oddaji Johna Peela, to pa je bil tudi edini doseg sicer zelo talentiranih glasbenikov. Tri leta stagniranja so štiri glasbenike privedla do skorajšnjega slovesa, ko jim je oglas, da iščejo pevca, prinesel nepričakovan preobrat usode. Na avdiciji se je pojavil drobcen svetlolasi fant z imenom Christopher Hamill, ki je pokazal svoje izredne vokalne sposobnosti. Skupina si je dala še eno priložnost, se preimenovala v Kajagoogoo (po prvih glasovih, ki jih iz svojih zvočnikov spuščajo dojenčki), pevec pa je postal znan pod odrskim imenom, od zadaj naprej prebranem priimku – Limahl.
Limahl je prinesel slavo
Potem je napočil čas za slavo. Skupina je julija 1982 podpisala pogodbo z EMI Records, k čemur je prispeval prav Limahl, ki je kot natakar v londonskem Embassy Clubu srečal klaviaturista Duran Durana, Nicka Rhodesa. Rhodes in njihov producent Colin Thurston sta za Kajagoogoo spisala Too Shy. Single je bil premierno predvajan 13. januarja 1983 pred natanko 40 leti in takoj skočil na vrh Angleške lestvice singlov, še preden je to uspelo kateremukoli komadu od Duranovcev.
Sledile so nove skladbe – Ooh to Be Aah in Hang on Now, obe sta dosegli dvajseterico, prvi album White Feathers pa se je na lestvici albumov zavihtel do petega mesta. Do takrat so fantje igrali kot predskupina za Fashion, pomladi pa so se podali na svojo prvo turnejo, koncert 31. maja 1983 v Londonu pa je bil tudi v celoti posnet in izdan na video nosilcih.
Mravljice in zvezda
Uspeh pa je imel svojo ceno – med člani skupine je prišlo do večjih trenj, predvsem na osi Beggs – Limahl in tako je Limahl že konec poletja 1983 dobil nogo, Beggs pa je prevzel mesto pevca. Dogajanje po tem času velja za eno največjih žajfnic osemdesetih, ko je Limahl javno razglašal, da so fantje nevoščljivi za njegov talent in da so ga izdali in da je v zahvalo, da so postali slavni, dobil odpoved. Druga stran je seveda imela svojo zgodbo – Limahl je bil egomanijak in je bilo z njim zelo težko delati.
»Bila je to poslovna odločitev, želel je nadaljevati v drugi smeri kot ostali člani skupine. Na koncu smo spoznali, da nismo na istem planetu,« je takrat povedal Nick Beggs. Limahlov življenjski stil se je močno razlikoval od navad ostalih fantov, ki so bili garači, pevec pa je užival v reflektorjih slave.
Brez Limahla ni šlo prav dolgo
Naslednja skladba, prva brez Limahla, Big Apple, je dosegla Top 10, The Lion's Mouth prvih 30, tretji Turn Your Back On Me pa sploh ni prišel med prvih 40. Tudi novi album Islands je bil polomija in je dosegel šele 35. mesto na lestvici albumov. Skupina se je poskusila tudi v ZDA pod imenom Kaja, kjer je Turn Your Back On Me celo prišel na drugo mesto lestvic in tam vztrajal dva tedna. V istem času je bivši pevec zaslovel z naslovno pesmijo istoimenskega filma Neverending Story, poslovil pa se je tudi bobnar Jez Strode.
Preostanek skupine je 1985 ponovno poskušal prodreti na domače glasbene lestvice z imenom Kaja. Pesem Shouldn't do That je celo prišla na 63. mesto na lestvicah, tretji album Crazy People's Right to Speak pa ni bil pretirano dobro sprejet, zato so preostali trije fantje sklenili, da zaključijo svojo pot decembra 1985.
Nedokončana zgodba s klavrnim koncem
Tudi Limahlova zgodba na drugi strani ni imela srečnega konca. Tako hitro kot je vzletel med zvezde, je tudi potonil. Pesmi Only For Love (16. mesto) in The Neverending Story (4. mesto) sta bili premalo, da bi se solo kariera obdržala. Debitantski album Don't Suppose (1984) je bil doma komercialna polomija, malce bolje je bil sprejet v celinski Evropi. Limahl je izdal še dva albuma, potem pa dobesedno utonil v pozabo.
Nick Beggs se spominja: »Nekoč sem šel po našem mestu in sem ga videl, kako izstopa iz občinske zgradbe, navlečenega v trenirko z obrazcem UB40 (nadomestilo za brezposelnost) v roki.«
Devetdeseta so za fante, ki so nenadoma zasloveli, ker so bili »preveč plahi«, borba za preživetje. Beggs je igral z različnimi skupinami, ostali so se posvetili svojim poklicem. Vendar vsaka slava skozi čas naredi celoten krog in v začetku 21. stoletja je napočil trenutek, da se vrnejo iz pozabe.
Ponovno skupaj
2003 je MTV-jeva podružnica VH1 vrtela oddajo Bands Reunited, v katerih so ponovno združevali skupine iz osemdesetih, med drugim jim je uspelo spraviti skupaj celo na smrt skregani Berlin, tako da tudi snidenje Limahla s preostalimi štirimi člani skupine pred kamerami ni bilo nič nenavadnega. Fantje so hiteli zatrjevati, da niso bili nikoli skregani in koncert, ki so ga odigrali v okviru VH1, je seveda pomenil, da so spet postali zanimivi in so dobili številne ponudbe za koncerte. Žal ni trajalo več kot nekaj mesecev, trenja so bila prevelika, Limahlov egotrip je še vedno hodil v prevelikih čevljih, ob njem se je iz skupine ponovno poslovil tudi Strode. Beggs je ob priliki povedal, da je bil njihov prvi razhod napačno prikazan in da sploh ni šlo za to, da so odpustili Limahla, Strode pa je skupino zapustil sam.
Štiri leta pozneje so se Beggs, Askew in Neale odločili, da nadaljujejo s projektom Kajagoogoo. Bilo je pravo obdobje vrnitve nostalgije osemdesetih in trio je 24. junija 2007 izdal skladbo Rocket Boy, album Gone to the Moon pa je bil napovedan za konec tega leta. Vendar je prišlo do zamika, saj je novi menedžer skupine in organizator Retroferst koncertov, Bradley Snelling, uspel prepričati tudi preostala dva člana, da se pridružita skupini. Na spletni strani Kajagoogo je bila objavljena prva slika vseh petih skupaj po 25 letih in pripis, da je v sproščeni atmosferi prišlo do ponovne združitve vseh petih članov. Sledilo je pisanje novega materiala, obnova starih skladb in koncertiranje po Evropi, novi album (sicer delo treh članov) pa je bil na voljo na koncertih in na njihovi spletni strani.
Niso razpadli, vendar ne igrajo
Sledili so novi koncerti, 2009 je izšel tudi album njihovih največjih uspešnic z dvema novima skladbama. 2011 je skupina Kajagoogoo izdala tudi prvo novo skladbo v zasedbi vse peterice od 1983, Death Defying Headlines.
Čeprav Kajagoogoo uradno še vedno obstaja, so že desetletje neaktivni. Nick Beggs je marca 2017 povedal: »Nekaj smo ustvarili pred devetimi leti in to je bilo dobro. Šlo je za počastitev dobrih starih časov in mislim, da smo s tem naredili zares veliko. A gledano v smeri naprej, mislim, da nima smisla, da bi spet obudili Kajagoogoo.
LImahl je v drugo uspel vnovčiti svojo prepoznavnost, nastopal je v številnih oddajah in na turnejah po celem svetu, kjer so skupaj z drugimi prominentnimi glasbeniki tistega časa obujali glasbo osemdesetih. Imidž fantov Kajagoogoo iz zgodnjih osemdesetih je bil napoved za čudoviti kič glasbe tega desetletja, sploh Nick Beggs s svojimi belimi lasmi s kitkami in Limahl z eno najbolj ikoničnih frizur osemdesetih. Če imate vsaj malo prijetnih spominov na to obdobje in se počutite dovolj mladostno, zavrtite si Too Shy, ki prav te dni praznuje 40 let.
Beggs in Limahl še vedno nastopata, Limahl v glavnem gostuje na koncertih, posvečenih 80im, Beggs pa koncertira z drugimi velikani britanske glasbe, nazadnje s Howardom Jonesom (What is Love), veliko pa koncertira tudi otoško etno glasbo.
