Stene zaporniške celice so prekrite s popisanimi listi, polnimi številk, grških črk in matematičnih znakov, jetnik pa sedi za skromno mizico, in v zvezek mrzlično niza nove in nove enačbe. Tiste, ki ne vodijo nikamor, jezno iztrga in zmečka list papirja in ga vrže na tla. Prizor, kot iz filma. Vendar to ni film. Christopher Havens, ki prestaja 25-letno zaporno kazen zaradi umora, je v svoji celici rešil stoletja star matematični problem.
ZLOČIN IN KAZEN
Novembra 2011 ni bilo prvič, ko je Christopher Havens pomislil, da je dosegel dno. Leta pred tem je bežal pred zakonom, njegova družina pa je bila prepričana, da je mrtev. Bile so noči, ko je zmrzoval na ulicah San Francisca in premišljeval o svojih otrocih, nad katerimi je izgubil skrbništvo in stike z njimi, o tem, kako je pustil srednjo šolo in pobegnil od doma. Večina njegovih spominov pa je bila zamegljena, predvsem kot posledica dolgoletnega uživanja drog. Tega novembra 2011 pa je udarec sodniškega kladiva zapečatil njegovo usodo za naslednjih 25 let. Christopher je bil spoznan za krivega za umor nekega moškega leto pred tem.
Kmalu po prihodu v zapor se je vključil v eno od zaporniških druščin in dobil za nalogo, da pretepe nekega drugega zapornika. To mu je že po dveh mesecih prineslo samico. In čas, ki ga je prebil v njej, si je med poslušanjem kričanja, s katerim so drugi sojetniki sproščali svoje frustracije, udarjanja po zidovih in smradom po človeškem blatu, ki so ga nekateri metali v prezračevalni sistem, krajšal z reševanjem sudokujev in premišljevanjem o naslednjih dveh desetletjih in pol.
GOSPOD G.
Vsak dan pa je mimo samic prišel neki zaporniški delavec in Christopher je opazil, da vedno drugim jetnikom nekaj potisne v njihove celice. Le njemu ne. Sprva mu je bilo vseeno in se je raje kot s tem ubadal s sudokujem. Po nekaj tednih pa je začutil, da potrebuje nekaj več. Ko je "Gospod G." ("Mr. G"), kot so jetniki pravili uslužbencu, nekoč spet prišel mimo, pa ga je vprašal, kaj daje v celice drugim jetnikom. Gospod G. ni odgovoril, naslednji dan pa mu je skozi odprtino v celico potisnil zvezek z nalogami iz matematike. Christopher je dobil nov izziv za kratkočasenje.
Čeprav je pustil srednjo šolo, je nekaj spominov na matematiko vseeno ostalo. In če je problemom posvetil dovolj časa - in tega je imel na pretek - je prišel do rešitve. Včasih je naloge reševal cele noči. Rešitve je vrnil Gospodu G. in vsak dan dobil nazaj popravljene stare in nove naloge. Matematika je bila precej osnovna - večinoma računanje in enačbe, kmalu pa mu tudi to ni zadostovalo in Gospoda G. je vprašal, če ima kaj težjega. Kar nekaj mesecev ni bilo odgovora, potem pa mu je nekega dne Gospod G. namesto novih nalog v celico potisnil listič, na katerem je pisalo: "Gospod Havens, presegli ste moje zmožnosti. Vso srečo."
NOVA STRAST, NOV CILJ
Prvič po dolgem času je Christopher začutil, da ima morda talent, ki je nekaj vreden. Bil je sicer dober tat in zelo dober odvisnik, ampak leta, ko je bil dober le v slabih stvareh, so ga izjedla. Zdaj ga je vsaka pravilno rešena enačba napolnila z nekakšnim zadoščenjem. Bilo je pomirjujoče. Prinašalo mu je smer. In zaljubil se je v matematiko. Odločil se je, da bo naslednjih 25 let posvetil pripravi na bodočnost v matematiki in da bo morda s tem nekoč vrnil družbi svoj dolg. Česar pa ni pravilno izračunal, je bilo to, kako hitro bo ta bodočnost prišla.
Potem, ko je "diplomiral" iz nalog Gospoda G.-ja, se je začel učiti trigonometrije, odvodov in integralov in potem še veliko bolj zapletenih konceptov, ki obstajajo v matematiki. Za pomoč se je obrnil na starše, ki so sedaj vedeli, kaj se je z njim zgodilo - in niso ga pustili na cedilu. Mama mu je v zapor pošiljala knjige, ki jih je želel. In v nekaj mesecih mu je morala začeti pošiljati knjige, ki imajo za nepoznavalce matematike prav obskurne naslove, kot je recimo: "Konfluenca hipergeometričnih funkcij".
PROFESOR CERRUTTI
Nekega dne je profesor matematike Umberto Cerrutti iz Torina prejel pismo iz Amerike. Poslal ga je njegov "dopisni prijatelj", zapornik Christopher Havens. Pismo je vsebovalo 1,20 m dolg list papirja z na roko napisanimi enačbami. Profesor si je vzel čas in vsebino natančno preučil. Vse napisano je moral pretipkati v računalnik, da je lahko preveril, kaj mu je Christopher poslal.
Ko je končal s preverjanjem, je bil skoraj čisto iz sebe. Christopher je našel rešitev stoletja starega nerešenega matematičnega problema.
Christopher je namreč, ko je prebral vse, kar so mu poslali starši, uvidel, da je edini način, da pridobi novo znanje, kontaktirati založnika, ki izdaja matematične knjige. To je tudi naredil. Kmalu pa je poleg knjig, na njegovo veliko presenečenje, začel dobivati pisma matematikov, v katerih so ga ti izzivali z novimi problemi. Eden od teh je bil tudi profesor Cerutti.
Nekega dne pa je Chris namesto naloge prejel povabilo. Profesor Cerrutti ga je povabil k sodelovanju pri projektu, raziskovanju v teoriji števil. Chris je pristopil k projektu in kmalu se je začelo obširno dopisovanje, na koncu pa je Christopher problem rešil. Januarja 2020 je rešitev bila objavljena v matematični reviji "Raziskovanje v teoriji števil", s Christopherjevim imenom na prvem mestu.
"Ko se ukvarjam z matematiko, vse kar naredim, posvetim moji žrtvi, Randenu Robinsonu. On je moj stalni opomnik na to, kam bi se moral že zdavnaj usmeriti."
PROBLEM
Problem, ki ga je Christopher razrešil sodi, kot že omenjeno, v teorijo števil in se tiče neskončnih ulomkov. S podrobnostmi vas seveda ne bomo utrujali, lahko pa povemo, da se je s temi problemi ukvarjal že 300 let pred našim štetjem "oče sodobne matematike", starogrški matematik Evklid.
Ta del teorije števil, ki se z neskončnimi ulomki ukvarja, pa je zelo uporaben v moderni kriptografiji, šifriranju oziroma zaščiti podatkov, ki se pretakajo po internetu ali drugih elektronskih komunikacijah in je pomembno za finančne transakcije ali recimo za vojaško komunikacijo.
"Toliko vsega je v matematiki. Vsakič se naučiš nekaj novega in potem se zgroziš, ker toliko tega še ne veš. In stvari, do katerih se dokoplješ, so vedno čudovite - tudi porazi."
UČITELJ
Vse to je bilo mogoče, ker je pri vsem sodelovala tudi uprava kaznilnice Monroe Correctional Complex v bližini Seattla. Christopherju so ponudili "deal": lahko boš prejemal matematišne knjige, če pristaneš na to, da boš učil druge zapornike. Christopher je tako začel tudi s projektom "Zaporniški matematični projekt", s katerim želi zapornikom najti njihovo strast v življenju - ne nujno matematiko. Iz celice pa je bil leta 2014 preseljen na pol-odprti oddelek.
Danes 41-letni Christopher, ki ima pred seboj še 16 let zaporne kazni, pa je leta 2016 v kaznilnici začel prirejati tud dogodke ob dnevu števila pi, 14. marcu. V teh letih so dogodek obiskali mnogi matematiki, s katerimi je sodeloval, med njimi tudi profesor Cerutti.
"Toliko vsega je v matematiki," je Christopher povedal v nekem intervjuju. "Vsakič se naučiš nekaj novega in potem se zgroziš, ker toliko tega še ne veš. In stvari, do katerih se dokoplješ, so vedno čudovite - tudi porazi," pravi.
"Ko se ukvarjam z matematiko, vse kar naredim, posvetim moji žrtvi, Randenu Robinsonu. On je moj stalni opomnik na to, kam bi se moral že zdavnaj usmeriti."
