Zaradi klimatskih sprememb se temperature zraka na Zemlji višajo in ekstremna vročina postaja vedno bolj pogosta, s tem pa tudi za človeka (in druga živa bitja) ogrožujoča.
Človeško telo je sicer odporno na kar precejšnjo temperaturno razliko, vendar seveda obstajajo meje. Katera je tista najvišja temperatura, pri kateri človek še lahko zdrži?
Odgovor na to ni čisto enostaven in enoznačen, saj je treba poleg temperature upoštevati še en dejavnik in sicer vlažnost v zraku. Človekovo telo se namreč hladi z znojenjem, torej izločanjem vode, ki izpareva na površini in tako hladi telo. In večja kot je vlažnost v zraku, bolj je to izparevanje onemogočeno.
Temperatura nasičenosti z vlago- kaj je to?
Raziskava, narejena lani in objavljena v reviji Science Advances kaže, da je najvišja temperatura, ki jo telo še prenese, 35 stopinj C. Vendar pozor! To ni temperatura, ki jo kažejo termometri ali vaše priljubljene vremenske aplikacije. Gre za tako imenovano "temperaturo nasičenosti z vlago" (angl. "wet-bulb temperature") - TN, ki jo merijo s termometrom, ovitim v z vodo namočeno tkanino, in ki upošteva tako temperaturo zraka, kot vlago v njem in je hkrati mera toplotne obremenitve telesa, izražena pa je v temperaturnih stopinjah (Celzija ali Farenheita).
Takšne TN se pojavijo pri suhem zraku, ki ima temperaturo 0koli 55 stopinj, pri vlažnem zraku pa pri še nižjih temperaturah.
Na primer: ko temperatura zraka doseže 46 stopinj in je relativna vlažnost v zraku 30-odstotna (kar pomeni suh zrak), je TNokoli 30,5 stopinj. Vendar, ko je zrak zelo vlažen, recimo 77-odstotna relativna vlažnost, in temperatura 39 stopinj, znašaTN 35 stopinj, ki je, kot so ugotovili raziskovalci, zgornja meja vzdržljivosti človekovega telesa. Toliko znaša tudi normalna temperatura kože.
Če TN preseže 35 stopinj, telo ne more več ohranjati svoje temperature in se začne pregrevati in telo postane "hipertermično". To se kaže v povečanem utripu, spremembi vedenja, motnjah pozornosti, manjšemu znojenju, v skrajni fazi pa tudi v izgubi zavesti in komi.
Vendar pa TN 35 stopinj ne ubije takoj. Človeško telo lahko pri njej vztraja največ tri ure, potem pa začne odpovedovati. Seveda je točen čas težko preveriti, ne da bi ljudi, ki so sodelovali v poskusu izpostavili smrtni nevarnosti. Prav tako je tudi omenjena temperatura samo "hipotetična", ker bi z nadaljnjim višanjem pri poskusu lahko tvegali smrt udeleženih v raziskavi, vendra pa na podlagi rezultatov ocenjujejo, da je smrtna vrednost TN nekje med 34 in 36,5 stopinje, pri nekajurni izpostavljenosti.
Smrtno nevarne pa so lahko tudi že nižje temperature zraka, ki zaradi vlažnosti dosegajo visoke TN. In če se v vročem vremenu gibljemo ali smo izpostavljeni neposredni sončni svetlobi, se lažje pregrejemo. Starejši ljudje, tisti z zdravstvenimi težavami ali veliko prekomerno težo, pa tudi ljudje, ki jemljejo antipsihotike, težje regulirajo svojo temperaturo in jih vročina hitreje ubije.
Najboljša rešitev so tako klimatske naprave ali zadrževanje v hladnih ali hlajenih prostorih. Seveda vsi ljudje tega nimajo na voljo, poleg tega pa klimatske naprave "požrejo" veliko elektrike in s tem močno obremenijo električno omrežje in obstaja tveganje, da se to "sesuje".
V času, odkar na svetu merijo temperaturo, je na Zemlji najvišja, smrtonosna "temperatura nasičenosti" bila dosežena le v nekaterih predelih sveta. Ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja so jo zabeležili v dolini Inda, v Pakistanu in na južnih obalah Perzijskega zaliva. Od takrat pa se pojavljajo nove "vroče točke", kjer ta temperatura vztraja po uro ali dve. Letos so o temperaturah, ki so dosegle ali presegle 50 stopinj poročali iz Kuvajta, Kalifornije, petdesetim stopinjam pa so se termometri približali celo v Kanadi.
"Z globalnim segrevanjem bo teh vročih točk še več, pojav nevarnih TN pa bo vedno bolj pogost," poudarja eden od avtorjev raziskave, Collin Raymond iz Nasinega raziskovalnega laboratorija.
V naslednjih 50-ih letih je najbolj verjetno, da se bodo smrtonosne temperature pojavljale tudi v severozahodni Mehiki, severni Indiji, jugovzhodni Aziji in zahodni Afriki, pravi Raymond. Ni pa izključeno, da se kdaj ne bodo pojavile tudi drugod, recimo v Sredozemlju ali tropskih predelih južne Amerike.
