A dokler se ne pojavi ohranjen primerek, dokončnega odgovora ne bomo vedeli. Prav tako je le malo verjetno, da bi kdaj zagotovo vedeli, kakšne barve in teksture je bila njegova koža. Nekateri znanstveniki bi barvo napovedovali glede na oblike ostankov struktur, za katere menijo, da vsebujejo melanin – pigment, zaslužen za temnejše barve v sodobnih živalih. Vendar pa spet drugi menijo, da so te strukture zgolj ostanki bakterijskih kolonij. Gotovo je le eno – temnejša koža bi znatno pripomogla h kamuflaži.
Mary Schweitzer, paleontologinja z univerze v Severni Karolini ugiba, da bi koža odraslega tiranozavra rexa izgledala kot kokošje noge. Če so imeli perje, so ga večino izgubili s starostjo, še dodaja, saj da so zaradi velikosti težje izgubljali toploto.
Kratke prednje okončine preprosto neuporabne?
Druga neznanka so njegovi mladiči oziroma manko njihovih fosilov. Ena možnost je, da jih je večina dočakala zrelost; druga, da jih znanstveniki napačno klasificirajo kot veliko manjšo sorodno vrsto, Nanotyrannus lancensis. Izpostaviti velja tudi, da zaenkrat še ni bilo odkrito jajce tiranozavra reksa. Scweitzerjeva meni, da je zelo možno, da so se mladiči rodili pokriti s puhom, podobno kot je to pri pticah. Znano ni tudi, ali so bila ta bitja popolnoma toplokrvna ali hladnokrvna, znanstveniki pa menijo, da je bil njihov metabolizem verjetno nekje med tistim krokodilov in tistim ptic. Lanskoletna raziskava je pokazala, da hladnokrvna energetika ne bi mogla poganjati njihovih aktivnih življenjskih ciklov, tako da svoje telesne temperature najverjetneje niso uravnavali z nastavljanjem soncu, kot to počnejo današnji plazilci in krokodili. Če ta raziskava drži, je le še toliko bolj verjetno, da so novorojenci bili prekriti s puhom.
In, končno, slovite kratke prednje okončine. Raziskava iz leta 1990 je ugibala, da so zmogle do 180 kilogramov, obenem pa naj bi jim pomagale pri vstajanju – če so sploh kdaj sedeli na tleh, to je. A vse bolj verjetno se zdi, da so bile preprosto neuporabne.
