A Manca ima v njem glavno vlogo in po videnem ni prav, da rečemo, škoda, ker je ni več med nami, temveč, bravo, Manca, in – hvala!
Njena hči Tina Košir je ob premieri filma, ki nas sprašuje, kaj bomo naredili s časom, ki nam je še na voljo, dejala, da čuti Mančino prisotnost. Vsestranska Manca, ki je strastno ljubila knjige, duhovite ljudi, iskrive sogovornike, umetnost in življenje v vsej svoji barvitosti – od rojstva do radostnega staranja in smrti, ki je bila njena velika učiteljica – je film videla. Na njen rojstni dan so se zbrali z družino in si ga skupaj ogledali – takrat, ko še niso vedeli, da se ji je bolezen poslabšala.
Tina Košir, Mančina hči, je ob izidu filma povedala: »Ob tem filmu sem ganjena, hvala ustvarjalcem za ta dar. Zdi se mi kot čudovita meditacija in vsakič ga gledam drugače. Odprl mi je srce. Smo pa pet let živeli kot Kardashianovi, kamere so bile nenehno z nami. Ravnokar sem zaključila s pospravljanjem Mančinih knjig in res je, kot je imela zapisano: prostor brez knjig je kot človek brez duše. Njene knjige so sprejeli v knjižnici Komen, kjer bodo ob razširitvi prostorov zaživele kot Mančina zbirka. Nekatere od njenih stvari smo predali v skrb Muzeju novejše zgodovine, Kinoteki in NUK-u, tako bo Manca živela naprej na različnih koncih.«
Skozi zgodbo o odhajanju in minevanju film slavi življenje. Proslavlja pa tudi 30 let delovanja Slovenskega društva Hospic, katerega prostovoljka je bila Manca Košir. V filmu pove: »Najboljša šola, kako samo biti, je spremljanje umirajočih.«
Čista resnica
Gospodarstvo
Veliko priznanje – JYSK Slovenija je tudi letos prejel priznanje Top employer 2025
Režiserka Nina Blažin in direktor fotografije Darko Herič sta postala Mančina zvesta spremljevalca ter jo snemala od leta 2019 do 2023. Ustvarila sta ne prav klasičen dokumentarec, a sta beležila resnico, čisto življenje: Manco med ličenjem, kuhanjem, umivanjem glave, navijanjem las s pomočjo naravnega balzama (piva), ujela sta njeno dihanje, disciplinirane vaje, s katerimi je ohranjala govor po operaciji jezika, ni jima (in kameri) zaloputnila vrat v ordinaciji zobozdravnika ali onkologa ...
Nina je Manco poiskala po smrti očeta. »Njegova smrt me je spremenila. Mance prej osebno nisem poznala, potem sem se povezala z njo in jo začela spremljati – sledila sem osnovni ideji, da je smrt del življenja, in spotoma izvedela, da ima Manca raka.« Osnovni temelj nastajanja filma je bilo zaupanje – le tako je Nino in Darka spustila tako zelo blizu. In Manca je spremenila tudi njiju. Darko je po premieri povedal, da vsako bližnje srečanje s smrtjo da človeku motivacijo za življenje. In točno to je občutek, ki gledalca navda med gledanjem tega 88-minutnega umetniškega izdelka – praznujmo življenje. To je dar in kot takšnega ga je videla ter doživljala Manca.
Solze in smeh
Bila je oglas za radost. Ta sije iz njenega načina oblačenja, konstantnega izbiranja živahnih barv, neverjetno slikovitih uhanov, ekstravagantnih očal – če se osredotočimo na njeno zunanjost. Njen notranji svet pa tako vemo, da je žuborel. »Manca je izkazovala ljubezen do življenja do konca, čeprav ali ne glede na to, kako neizprosno je,« je povedala njena Tina.
V filmu očara tudi režiserkina mama, modra in za povrh duhovita ženska. To, da je film duhovit, je bilo zelo všeč tudi Manci. In kar nekaj smeha so iz nas izvabili njeni posrečeni komentarji ter zvonki smeh. Solze in smeh si ob prelivanju kadrov tako podajata roko. Na koncu so se ustvarjalci strinjali, da to ni film za vse, a lahko dodamo, da bi bilo dobro, da ga vidi čim več ljudi. Lahko pomaga – živeti.
Aldo Kumar, skladatelj, ki je spisal glasbo za film: »Je življenje hec, polka, uspavanka, jutranjica ali koračnica? Zame najbrž vsaka izmed teh ob svojem trenutku, a najbližje mi je zvok padanja snežink – življenje je prav taka nežnost.«
