Kariero ste naredili z glasbilom, ki ga imamo že skoraj za izumrlega ...
Ja, citre so bolj deficitaren inštrument, nikoli niso bile zelo priljubljene, razen v časih Mihe Dovžana, takrat sem bila še deklica. Jaz pa sem si v glasbeni šoli rekla, da ne bom tista neopazna, poštirkana deklica v prvi vrsti, želela sem si, da me kdo opazi, in sem ugotovila, da se lahko izrazim prek citer. Tako sem bila nekaj posebnega in to se mi je zdelo imenitno. Saj so še drugi citrarji, ki so dobri in zanimivi, a niso tako medijsko izpostavljeni – jaz pa živim samo od tega. Sicer sem bila nekoč 16 let zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve, zdaj pa sem že 16 let zapisana samo glasbi.
Mnogi citre vidijo kot nekakšen duhovni inštrument, ki nas popelje v posebno vzdušje ...
Zelo odvisno, kdo igra nanje – tako kot pri vseh inštrumentih. Sebe absolutno vidim kot melanholično, čustveno osebo, ki prek citer izraža svoja najgloblja čustva. Citre oddajajo zelo fine vibracije, so angelski inštrument, žepni klavir. Verjamem, da se marsikdo vidi v teh zgodbah, ker citre in glasba nasploh odprejo čustva. Vsakič znova sem presenečena, ko vidim, kako lahko prava pesem v danem trenutku zaznamuje vzdušje.
Citre torej prevajajo vaše občutke?
Absolutno!
Kaj pa, kadar niste v najboljši koži, pa morate igrati?
Na odru kar pozabim na slabe stvari, ker sem prežeta z zgodbo tistega trenutka. Seveda nisem vedno v enaki formi, a to ne pomeni, da ne dam vsega od sebe. Če so na odru ob meni še drugi izvajalci, je nekoliko lažje. Bom kar iskreno povedala: zelo mi je bilo težko pred velikim koncertom septembra lani v Cankarjevem domu, ker sem mesec prej pokopala brata, star je bil 39 let. Zame je bil to zelo velik šok. A rada bi povedala, da sem bila tako polna adrenalina, toliko želje in truda je bilo vloženega v koncert, da preprosto nisem razmišljala o ničemer drugem, kot da ga izpeljem. Hkrati pa sem ugotovila, da je človek lahko v določenem trenutku kot skala, da zmore. Še sama ne vem, od kod vsa ta silna energija. Lahko is mislite, da mi je bilo neizmerno težko, bila sem žalostna, nisem imela dovolj časa, da se umirim. Po njegovi smrti nekaj časa sploh nisem mogla sesti za citre, ker je vse, kar sem poskušala zaigrati, v meni vzbudilo tako močna čustva in sprožilo solze. Potem pa je prišel ta koncert, ki je bil zame kot obliž, saj sem vedela, da bi bil moj brat srečen; tisti večer sem ga čutila ob sebi, kot da je pazil name, saj sem dve uri igrala brez napake, brezhibno. Ljudje smo res zanimivo narejeni. Če se zazreš vase, vidiš, da imaš v sebi res velike potenciale in ogromno energije.
Z vašo glasbeno kariero so povezani tako vaš mož kot občasno tudi vaša otroka, sin Domen in hči Ana. Vas to še bolj povezuje ali prihaja do trenj?
Oboje, ker je čisto človeško, da se včasih tudi ne strinjamo, spet drugič pa se veselimo skupnih uspehov. Nisem solistka, imam zelo močno zakulisje, predvsem v možu Bogdanu, ki ima neizmerno veliko idej. Čeprav se mi včasih zdi, da ne razume toliko moje glasbene duše oziroma tega, da je moje delo, če doma nekaj ur vadim citre. Včasih to jemlje bolj z levo roko, a v resnici ni tako. Ko zvečer odložim citre, sem lahko zelo utrujena.
Ko ste prišli, ste nam vsem dali listke z lepimi mislimi. Od kod ideja za to?
Včasih ponoči ne morem spati, pa mi na pamet pride kakšna dobra misel. In razmišljam, kako ljudi malce pocrkljati, da ni le rutina, ampak se zgodi kaj lepega, zapomnljivega, da niso to le bežna srečanja. Zame so največji kapital ravno prijateljstva in poznanstva, ki sem si jih ustvarila. To me neizmerno bogati. In zato kakšne takšne drobnarije, kot so bombonjera ali lepe misli.
Tudi sami zase kdaj izvlečete kakšno dobro misel?
Tudi, po navadi za praznike ali če sem v dilemi in si ne znam odgovoriti na kakšno vprašanje. Takrat vprašam, kaj mi pa življenje danes sporoča, in iz kuverte potegnem misel. Imam pa doma tudi skrinjico, v katero spravljam misli, ki so mi jih namenili poslušalci in oboževalci, tudi od mojih otrok jih imam nekaj, in ko sem slabe volje, sežem vanjo ter si kaj preberem, da me malo dvigne.
Približuje se dan žena. Kaj razmišljate ob tem?
Prepričana sem, da se moramo ženske še bolj postaviti zase v družbi in paziti druga na drugo, se povezovati in biti bolj strpne. V tem je moč. Se pa bojim, da se o dnevu žena veliko govori, medtem ko smo v praksi ženske še vedno prevečkrat v podrejenem položaju. Morda je ta dan dober za razmislek v to smer – v kakšni situaciji smo ženske, kam gre naša pot, kaj lahko že same izboljšamo.
