Njuna ljubezen je bila nov čudež v njenem življenju, potem ko je zaradi nenadne smrti partnerja Jureta Breceljnika ostala sama s pet mesecev staro hčerko Elo, kreditom za hišo in njegovimi nedokončanimi filmskimi projekti, med katerimi je bil tudi zdaj večkrat nagrajeni celovečerni dokumentarni film Zadnji ledeni lovci. Zgodba ne bi mogla imeti lepšega konca – Rok in Natalija sta drug v drugem prepoznala sorodno dušo, igralec je krasen očka Eli, marca letos pa sta se poročila.
Čeprav je Rok v dveh nanizankah igral negativca in tu pa tam morda kdo ta lik poveže z njim tudi zasebno, bi težko našli bolj prijaznega in srčnega človeka. »Ljudje so me dostikrat spraševali, kako sem lahko oblikoval tako negativen lik, ko pa v meni ni niti kančka zlobe in preračunljivosti. Odgovoril sem jim, da z lahkoto. Vse sem naredil obratno, kar sicer v življenju počne Rok Kunaver, in je uspelo,« v smehu pove igralec in doda, da z igralskimi kolegi zelo uživajo pri snemanju nanizank.
Pred desetletjem ali še več so nekateri na serije gledali zaničljivo, vendar so bile krasna odskočna deska. »Leta 2008 in nekaj let pozneje je njihovo nastajanje preprečila finančna kriza. To je imelo dolgoročne posledice, saj kar nekaj let ni bilo tovrstnih produkcij, posledično je bilo prikrajšanih veliko ljudi – igralci si nismo nabirali kilometrine pred kamerami, sodelavci so ostali brez dela, saj pri takem projektu sodeluje več kot sto ljudi. Ko smo leta 2014 posneli Usodno vino, so ga gledalci sprejeli z navdušenjem. To pomeni, da imajo ljudje radi serije in da jih je treba delati. Še zdaj krvavo primanjkuje besedilopiscev za nove projekte. Jaz pa sem v nanizankah dobil toliko kilometrine, da bi zlahka šel delat v Hollywood ali kakšno drugo primerljivo svetovno produkcijo,« pripoveduje Rok, ki je ta december zaseden kot še nikoli. Na dan ima tudi po dve predstavi, v vsem mesecu jih ima na koledarju kar 34.
Zelo je delaven tudi drugače – že zdavnaj je nehal šteti, koliko risank je sinhroniziral in pri katerih projektih vse sodeloval. »Srečen in hvaležen sem, da me moja Natalija pri tem podpira. Glede na to, da prihajava iz različnih svetov, jaz boemsko-umetniškega, ona pa iz vrhunskega športa, kjer je bilo vse v okvirih, urnikih in točno določeno, imava včasih kar izzive, da to uskladiva,« prizna.
Vedno imaš dve možnosti
Nataliji je dolgoletni strog režim vrhunskega športa dal občutek obvladovanja in kontrole, potem ko ji je nenadoma umrl partner Jure. Čez noč je morala sama poskrbeti za hčerko in začeti novo življenje. Med drugim je sprejela tvegano odločitev, da z Juretovo filmsko ekipo dokončajo njegove stvaritve.
»Bilo je težko in zahtevno, vendar ženske ne obupamo kar tako. Borimo se naprej, še posebej ko imaš poleg sebe majhnega otroka, dobiš nenormalno moč in motivacijo. Prodala sem hišo, kupila stanovanje, našla službo, delala, žalovala in nekako rinila naprej, saj sem človek, ki ne more obstati na mestu. Vedno iščem poti naprej, nove rešitve. To mi je ostalo od plezanja. Ko si na steni, imaš dve možnosti: ali obupaš in padeš ali pa iščeš nove poti in greš proti vrhu,« pripoveduje Natalija, ki je šla v zvezo z Rokom počasi. Všeč so ji bili njegova razgledanost, smisel za humor, srčnost, predanost. Počasi se je zaljubljala vanj. Veliko sta se pogovarjala ter kmalu našla vzporednice v igralskem in športnem svetu.
»Ob njej se prvič v življenju počutim varnega, da nisem odvisen samo od sebe, da me nekdo čuva in podpira. In ko je tako, greš lahko res v globine iskanja vlog, tudi temačnejših. Včasih je pri takšnih teže iti ven, kar se premalo pogovarja in poudarja. Vloga, ki jo igraš v seriji, pa tudi v gledališču, leto ali dve, nehote postane del tebe. Tudi tiste temačnejše plati življenja. Igralski poklic ni služba od osmih do štirih, temveč si vanj vpet ves čas. Sploh pred premiero me je bolje pustiti pri miru. Utrujen sem, v drugem razpoloženju, nočem drugega kot popolno posvečenost vlogi.
Natalija me zelo dobro razume, saj je bila v letih vrhunskega športa povsem posvečena tekmam, ve, kako se je pripravljati na vrhunsko tekmovanje, ko je pozornost zelo zožena in je vse manj pomembno postavljeno na stran, med drugim najbližji ... Teže pa je izpustiti mračne občutke, žal igralcem pri tem nihče ne pomaga, niti institucije nimajo posluha za to. Midva se velikokrat pogovarjava, kako pomembna je za igralca psihofizična priprava, kako je treba paziti, da si v dobri kondiciji, kako pomembno je duševno zdravje. Še kako bi potrebovali vsak svojega fizioterapevta, pa včasih tudi psihoterapevta, da bi lahko od sebe dali kar največ ali se razbremenili, ko se nabere preveč. Vendar je to prepuščeno vsakemu posamezniku. Podobno kot je pri vrhunskem športu, denimo nogometu: nogometaši so podjetja znotraj klubov, zanje skrbi mala vojska ljudi, ki se trudijo, da bi bili v čim boljši kondiciji, ker imajo vsi nekaj od tega. Pri igralcih pa je le promil takšnih v Hollywoodu, ki jim pomagajo razni strokovnjaki, vsi preostali smo prepuščeni sami sebi. Že na akademiji premalo poudarjajo, kako skrbeti za največji in najdražji instrument na svetu – svoje telo,« je kritičen Rok, Natalija pa doda, da mu je iz svojih športnih izkušenj dala kopico nasvetov, kako naj poskrbi zase.
Tabla dolžnosti in obveznosti
Včasih so bili po večernih predstavah polni adrenalina in izživeti so ga poskušali tako, da so šli na pivo. Seveda se ni ustavilo samo pri enem. »Natalija mi je lepo razložila, kaj je zdrava prehrana, kaj pomenijo ogljikovi hidrati, zmerna vadba, s katero pokuriš adrenalin. Naj gremo po predstavi raje na sprehod in bomo spali kot dojenčki,« ji je za nasvete hvaležen Rok. Čisto vsi pa mu ravno ne dišijo.
Denimo tista velikanska tabla, ki jo je prinesla domov; nekdanja plezalka ima rada vse organizirano, saj je njena kariera potekala po urniku, zdaj pa poskuša to uvesti pri Roku in Eli – deklici sta sicer razložila, da ima dva očka: Jure je na zvezdici in od tam pazi nanjo, Rok pa je ob njej vsak trenutek tu na Zemlji.
»Na tablo napiše, kaj je treba storiti in kam iti, za naju z Elo pa to pomeni, česa ne bova. Je pač tako, da sva si v enih stvareh enotna, v drugih ne, pa je včasih tudi ogenj v hiši. Vsak ima svoj prav, oba sva odrasla in postavljena človeka. Saj sva zelo spoštljiva, ne prestopava mej, vendar pa tudi ne odstopava od svojih prepričanj. In potem pride do nasprotij v željah in trenj. Predvsem takrat, ko je človek utrujen,« prizna Rok, Natalija pa hitro doda, da se z Rokom rada tudi spre.
Gre za konstruktivno prepiranje, ko tudi glasneje predstavita svoja stališča in se pomenita drug z drugim, saj nikakor ne marata »tihih maš«. Verjameta v konstruktiven pogovor, ki je večkrat naporen in boleč, vendar edina pot, da par neguje in nadgrajuje zdrav odnos. To je dober zgled tudi za Elo, da se uči ustrezno postaviti zase. »No, kadar postane glasneje, sprašuje, ali se imava še rada. Potolažim jo, da se seveda imava, da pa se morava pogovoriti o kakšnih drugih stvareh,« pove Natalija, ki si je dolgo želela poroke.
Roku je poskušala to namigniti na različne načine, a kljub temu, da je bila ves čas ljubeče sitna, kot pravi, se je zdelo, da ji te želje nikakor noče izpolniti. Lani, na nekdanji dan republike, ko je praznovala 37. rojstni dan, pa se je zgodilo. Očitno mu je zmanjkalo idej za kaj drugega, pa je iz rokava potegnil asa in pripravil presenečenje. Kupil je prstan, zavil prazno škatlico, in ko je Natalija prišla domov, Elo poslal po vrečko s škatlico. Prstan je skril v roko, in ko je debelo pogledala, češ, zakaj je dobila prazno škatlico, in že skoraj začela bentiti, je pokleknil in jo vprašal, ali bi se poročila z njim.
Ja! Ne?! Seveda!
»V zmedenosti sem izjavila vse mogoče. Nazadnje pa sem le nekako spravila iz sebe, da se bom poročila z njim. Tako glasno sem tulila od sreče, da so prišli sosedje pogledat, kaj se dogaja. Očitno sem tako dobra partija, da se jo je odločil zadržati,« se smeji Natalija.
Potem je počasi začela pripravljati poroko. »Glede na to, da so še veljali covidni ukrepi, nisva nič posebej načrtovala. Ko sva šla v Vipavo, ki je obema zelo všeč, Rok pa je tam tudi snemal Najine mostove in mesto odkrival z motorjem, praznovat zaroko, sva si rekla, da se vrneva na začetku marca. Rezervirala sva si prost konec tedna zase. Potem sva začela premišljevati, da konec tedna že imava, kaj pa če bi se takrat še poročila. Vse nama je šlo kot po maslu. V mesecu in pol sem vse organizirala, od obleke do prstanov, vabila za sorodnike in prijatelje, gostišči Zemono in Ferjančič, kjer smo bili nato samo družinski člani,« našteva Natalija, Rok pa doda, da sta izbrala datum 12. 3. ob 12.30, da si bo za vse življenje zapomnil obletnico poroke.
Skupni imenovalec
Poroka je bila nepozabna. Z najbližjimi so preživeli nekaj nepozabnih ur, nato še z družino; prespala sta v glampingu. Nato sta šla še v Benetke. »Bilo je res prekrasno. Tik po koroni, nobene gneče. Še golobov ni bilo, ker ni bilo turistov, ki bi jih hranili s sendviči. Domačini so bili prijazni, midva pa sva si vse ogledala, odlično jedla v restavracijah in se imenitno zabavala. Boljšega kraja si ne bi mogla želeti. Seveda pa imava v dobrem še prave medene tedne. Želiva si v Afriko, kjer še nisva bila. Tisto pravo, s safarijem in divjimi živalmi. Tja se bova odpravila, ko bodo priložnost, čas in denar. Dotlej pa bova uživala v krajših oddihih in počitnicah tako v dvoje kot troje, se prilagajala najinim urnikom in Elini šoli, ki nam je precej spremenila življenje. Vrtec je omogočal več svobode.«
Elo skušata vzgajati tudi tako, da ji ne izpolnita vsake želje, predvsem ne po telefonu in drugih elektronskih igračkah, ki si jih otroci tako želijo. Sploh Roku se zdi dolgočasje zelo pomembno. Ko si prost in ti je dolgčas, se začne ustvarjalnost. Če ves čas samo delaš, ne veš, kaj si želiš, ko pa ti je dolgčas, se začneš zavedati, kaj si želiš, in se ti začno odpirati nove stvari. Zdi se mu prav, da je delo vrednota, ki nas delno definira, ne sme pa nas povsem prevzeti. Ni pa mu prav, da nam moderna tehnologija, ki naj bi človeku pomagala laže živeti, v resnici postavlja kopico ovir. Imamo telefone, a čedalje manj komuniciramo in smo odtujeni, kopico naprav, pa 12-letni otroci ne znajo speči niti jajca. Zato imajo doma pravilo, da telefon nima kaj iskati v spalnici, kadar pa so za družinsko mizo, so telefoni utišani. Nobena stvar ni tako nujna, da ne bi mogla počakati do konca kosila. Tu sta si mlada zakonca zelo enotna.
Nedavno sta na uradu uredila še to, da imajo vsi trije enak priimek – Gros Kunaver. Prej sta se šalila, da so KGB – Kunaver, Gros in Breceljnik – zdaj pa vsem veliko pomeni, da imajo enotne potne liste in osebne izkaznice. Tudi tako so formalno še bolj povezani. Razmišljala sta, da bi Rok posvojil Elo, vendar sta se odločila, da je zelo dragoceno tako uradno na papirjih kot v mislih in srcu ohranjati spomin na njenega očeta Jureta, zato sta pri notarju uredila samo pooblastilo, da lahko Rok uradne stvari ureja kot enakopraven starš. »To pa je tako ali tako že samoumevno. Lepo me je sprejela, včasih me kliče Rok, včasih oči, vedno pa pride k meni po nasvet ali tolažbo, ko me potrebuje. Ne bi si mogel želeti česa lepšega in boljšega. Zelo sem ponosen, da je tako, z veseljem jo jemljem s sabo na premiere v gledališče ali kino, zaodrje v gledališču pa ima že v malem prstu. Sama pa se bo odločila, kaj bo v življenju želela početi,« ljubeče zaključi igralec.
