Poleg že ustaljenega programa lutkovno-gledaliških predstav za otroke in izjemnega programa postdramskega gledališča, v katerem si lahko v oktobru ogledate predstave Sedem sekund večnosti, Shopping and fucking in Turingov stroj, je sezono odprl z gledališko predstavo Kdo se boji Virginie Woolf?, ki je požela ogromno navdušenja med občinstvom in zelo hitro polni dvorano Mini teatra. V začetku novembra pa bo premierno uprizorjena že nova drama. Več si preberite v nadaljevanju.
Gledališko predstavo Kdo se boji Virginie Woolf? avtorja Edwarda Albeeja, ki je premiero v Ljubljani doživela 26. septembra in je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, je režiral Ivica Buljan in v igralsko ekipo povabil zvezdniško zasedbo slovenskih igralcev Natašo Barbaro Gračner v vlogi Marte, Branka Šturbeja v vlogi Georgea, Benjamina Krnetića v vlogi Nicka in Klaro Kuk v vlogi Honey. O igralski zasedbi je Buljan v izjavi za Vesno Milek dejal: »Nataša Barbara Gračner, moja najboljša baronica Castelli, mama Duša iz Vojnovićeve Jugoslavije, zver Nora iz Mouawadovih Vsi ptice, ambiciozna Janet iz Partyja, je prvi razlog, da sem se odločil, da režiram Virginio Woolf. Marta je lik, ki ga mora igrati pametna, nora, erotično inteligentna, verbalno nepremagljiva. Prvič delam z Branetom Šturbejem, velikim igralcem, ki je idealen George, luciden, načitan, edini, ki lahko vrhunsko odgovori na Martino razkošno ostrino. Največji so igrali Marto in Georgea. In najboljši igralci mlade generacije so igrali Nicka in Honey. Zato sem za Honey izbral inteligentno mlado igralko Klaro Kuk, njen mož, ambiciozni Nick, pa je Benjamin Krnetić, s katerim delam že deset let.«
Petra Vidali je za časnik Večer zapisala: »Priznamo, velikokrat rečemo, da kak komad ponuja možnost slovitih igralskih kreacij ali da jih kakšna režiserska poetika zahteva. To je pač eno od klišejskih mest diskurza o gledališču. Ampak pri tej Albeejevi mojstrovini je to res imperativ. Če si že lahko predstavljamo, da se je kdo upa lotiti brez vrhunskih igralcev, se zdaj, ko je pred nami, pravzaprav čudimo, da se ni kdo že prej spomnil, da bi v vlogi Marthe zasedel Natašo Barbaro Gračner. Da bi preprosto hotel uprizoriti ta komad zato, da bo lahko v njem igrala Nataša Barbara Gračner. In če dobi kot Georgea še Branka Šturbeja in če dobi to Ivica Buljan (ali pa ju seveda dobi, ker je Ivica Buljan), potem je to že skoraj garancija za neprestan igralski stampedo.«
Odlični odzivi
Predstava je med občinstvom resnično požela odlične odzive, kar potrjuje tudi dejstvo, da se je prvih pet ponovitev v oktobru izjemno hitro razprodalo. Naslednji ponovitvi predstave bosta 20. novembra in 4. decembra ob 20. uri v Mini teatru na Križevniški ulici 1.
Predstavo Shopping and fucking si lahko ogledate 21. oktobra ob 20. uri v Mini teatru.
Sedem sekund večnosti
24. oktobra pa Mini teater ponuja prav tako izvrstno predstavo Sedem sekund večnosti. Monodramo avtorja Petra Turrinija, ki opisuje življenje hollywoodske igralke ter izumiteljice pomembnih tehnoloških izumov Heddy Lamarr, je režiral mednarodno priznani francoski režiser Jean-Claude Berutti, za vizualno podobo je poskrbel tesni sodelavec Beruttija, izvrstni Rudy Sabounghi, Hedy Lamarr pa igra naša izjemna, vsem dobro poznana slovenska igralka Polona Vetrih. Na odru jo spremljata še dva odlična slovenska glasbenika, Janez Dovč in Goran Krmac.
Dramaturginja Diana Koloini je o predstavi zapisala: »Sedem sekund traja kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr v filmu Extase Gustava Machatyja (1933), pravzaprav Hedwig Eva Maria Kiesler, kot se je takrat še imenovala. Priimek, pod katerim je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda, je prevzela šele ob prihodu v Ameriko. Teh sedem sekund, ki prevevajo Turrinijevo igro, morda niti ni bilo tako zelo usodnih zanjo, čeprav se je film z radikalnostjo res zapisal v zgodovino. Dolgo življenje Heddy Lamarr (1914–2000), ki se je začelo v stari prestolnici srednjeevropskega sveta, na Dunaju, končalo pa v osami ameriške province, so zaznamovali zgodnja slava, sorazmerno kratka igralska kariera (njen zadnji veliki hollywoodski uspeh, Samson in Dalila, je iz leta 1949), številne poroke in veliko bogastvo, izjemna lepota in končno spet številne lepotne operacije, ki so jo malodane iznakazile, podjetniški podvigi, raznovrstni škandali, med katerimi so bile tudi drobne kraje po trgovinah, a tudi izjemna inteligenca in pomembni tehnološki izumi …, ki pa jim, inteligentnim ženskam nenaklonjeni svet, ni priznaval prave vrednosti (njeno iznajdbo frequency-hoppinga danes označujejo kot prednika wi-fi; v času izuma pa so jo prezrli in ji svetovali, naj filmska diva ameriški vojski v vojni z nacisti raje pomaga s prodajanjem obveznic).«
Obe ponovitvi predstave Sedem sekund večnosti, 13. in 24. oktobra, si lahko ob 20. uri ogledate v Mini teatru.
Turingov stroj
Zgoraj omenjeni odlični režiser Ivica Buljan pa je režiral še eno uspešnico Mini teatra, ki novembra gostuje v Novem Sadu, v začetku naslednjega leta pa v gledališču La MaMa v New Yorku, predstavo Turingov stroj avtorja Benoita Solèsa. Predstavo, v kateri igrajo trije izjemni igralci mlajše generacije, Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej in Nika Korenjak, si lahko pred gostovanjem v Novem Sadu ogledate na odru Mini teatra 23. oktobra ob 20. uri. Nika Korenjak, ki je poleg igralske vloge pri predstavi delovala tudi kot asistentka režiserja, je o predstavi zapisala: »Zapisi o Alanu Mathisonu Turingu, o njegovih matematično genialnih možganih in zgodovinskih dejstvih, ki so se formirala okoli njega, so presenetljivi, zanimivi in polni teoretičnih spekulacij o vplivu, ki ga je raziskovanje atletsko grajenega genija imelo in še zmeraj ima na razvoj umetne inteligence. Prva uprizoritev v slovenskem jeziku daje prostor človeku, ki je pretekel maraton s svojim strojem in z nepogrešljivimi prijateljskimi umi, znanstveniku, ki je začrtal temelje sodobnega računalništva in hkrati nevede postavil ogledalo v poduk družbi, ki upajoč ne bo več ponavljala svojih nestrpnih in sovražnih napak.«
Shopping and Fucking
V začetku leta 2022, natančneje 18. februarja, pa je premiero doživela predstava avtorja Marka Ravenhilla z naslovom, ki si ga publika zelo hitro in dobro zapomni, Shopping and Fucking. Gre za izvrstno predstavo, ki jo je, v koprodukciji Kulturno umetniškega društva Krik in Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, pripravila ekipa mladih talentiranih ustvarjalcev, pod vodstvom režiserke Brine Klampfer. V igralskih vlogah blestijo Tamara Avguštin, Borut Doljšak, Vid Klemenc, Timotej Novaković in Primož Vrhovec. Shopping and Fucking je britanska realistična drama iz leta 1996, ki je s tematiziranjem tabujev, kot so spolnost, homoseksualnost in prostitucija, ter rabo vulgarnega jezika v času praizvedbe pretresla britansko gledališko sceno, pozneje pa sooblikovala takratni novi val odrske poetike, »gledališča u fris« in v avditorij zvabila povsem novo občinstvo. Danes besedilo ostaja živo in izrazito aktualno v svoji kritiki kapitalizma in boja za preživetje mlajših generacij.
Amsterdam
Mini teater pa 2. novembra napoveduje že novo premiero, predstavo z naslovom Amsterdam, ki jo prav tako pripravlja ekipa odličnih mladih ustvarjalcev. Predstavo avtorice Maye Arad Yasur režira Aljoša Živadinov Zupančič, v igralski zasedbi pa so Nika Korenjak, Luka Bokšan, Timotej Novaković ter Borut Doljšak. Režiser Aljoša Živadinov Zupančič, ki prvič režira v Mini teatru, pravi, da Amsterdam tematizira mit holokavsta. Preko te zgodbe se odpirajo vprašanja krivde, spominjanja, geneze kolektivnih travm, a pri tem drama nikakor ni težavna. Ritem je strmodolen, visokoenergetski. Ni časa za psihologizacije, protagonistko obsuvajo javno mnenje, zgodovina, skupnost. Pri tem pa se drama ne boji priklicati humorja, četudi zgolj zato, da svoje nože pomena lahko zarine še globlje. Ali ni najbolj boleče, da absurd, v katerem se je znašlo človeštvo, proizvaja bolečino in ne Daniila Harmsa?
Dramsko delo Amsterdam je metagledališko ritmično popotovanje od krutih predelov preteklosti, ki je za sabo pustila kolektivno krivdo in represijo drugačnosti, do negotove sedanjosti. Brez kozmičnega reda nas, z dejstvi in dogodki, postavlja v vlogo opazovalca, ki neravnodušno opazuje krivične razplete življenj na videz nedolžnih posameznic, da bi bilo pravici pokvarjene ideologije ali moškega egomaničnega divjanja za lastnim idealom zadoščeno. Erupcija zatajenih zgodb, ki so več kot sedemdeset let čakale na razkritje, se je začela dogajati v najboljšem možnem času. V obdobju, ko svetovni red razpada, škodljive ideologije vstajajo, kapital je globoko zakoreninjen pred človekove duhovne potrebe, empatije skoraj več ni – na tej točki je tako še bolj pomembno, da se spomnimo, opomnimo in skupaj tudi presežemo.
Prvo ponovitev predstave Amsterdam si lahko ogledate 3. novembra ob 20. uri v Mini teatru.
