Od kod ideja za dokumentarni film o zgodovini standup komedije v Sloveniji?
Osnovna ideja je bila, da se uvede stalni tedenski termin kratkih dokumentarnih filmov pod skupnim naslovom Bilo je nekoč v Sloveniji. Pokrivali bi različne fenomene znotraj pop kulture, športa, glasbe, kulinarike ali mode, vse od bizarnih dogodkov do nepojasnjenih primerov in pozabljenih likov. Nekje v časovnem okviru zadnjega pol stoletja. Nostalgično, poučno in po svoje zabavno. Sodelovalo bi pet ali šest izbranih avtorjev, režiserjev in vsak bi napravil štiri do pet 25-minutnih dokumentarcev na leto. No, z idejo seveda nisem uspel, kar ni nič neobičajnega, saj je zadnja leta na TV Slovenija težko prodreti s formatom, ki ne bi bil praktično zastonj. Skratka, na koncu sem se pač lotil ene izmed predlaganih tem v tem paketu in nastalo je 55 minut precej zanimivega materiala.
Večje zanimanje za to obliko komedije so sicer do zdaj kazale komercialne televizije, ki so predvajale tudi nekaj celovečernih standup šovov in roastov domačih komikov. Bo na nacionalki ostalo le pri dokumentarnem filmu ali si lahko obetamo še kaj več s tega področja?
Res je. Planet TV in Kanal A sta zadnja leta pokazala največ zanimanja za standup, monokomedijo in celovečerne standup predstave. Gledanost resda ni bila velika, razen v primeru roasta na POP TV, kjer je Lado Bizovičar z ekipo piscev dokazal, da se da s precizno uporabo elementov standup formata doseči optimalno normo: štiri smehe na minuto. Nacionalka je standup komedijo spremljala bolj od daleč. Treba ji je priznati vsaj to, da je takrat, ko je bila še v povojih, ni popolnoma ignorirala. Standup komiki so se občasno pojavljali na televiziji, še največ v oddajah, ki sem jih (so)ustvarjal v tistem obdobju. A nekega pravega preboja na televiziji ni bilo. Prvi »registrirani« standup komik, ki mu je zares uspelo, je bil Vid Valič z oddajo Slovenija ima talent na POP TV. Čeprav ta oddaja ni imela kakšne posebne zveze s standupom, je vseeno dvignila ugled in samozavest celotni koloniji standuperjev.
Zakaj ste se snemanja filma lotili ravno v tem času?
Ni posebnega razloga. Kakšnih dvajset let je od prvih standup eksperimentov v nekdanjem KUD France Prešeren, ko je Jurij Zrnec skupaj s Boštjanom Gorencem - Pižamo in Janezom Usenikom testiral štose takrat najpopularnejših anglosaških komikov, hkrati pa so nekje v istem obdobju na drugem koncu mesta v najetem lokalu publiko zabavali Jernej Kuntner in liki iz priljubljene serije TV Dober dan. Prvi so se »učili« z YouTuba, drugi iz knjig, ki jih je iz ZDA prinesel režiser Danijel Sraka. In oboji, tako v KUD-u kot Mansion Pubu oz. Antiki, so potem kmalu opustili svoje namere: Kuntnerjeve t. i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.) so zaradi slabega odziva publike razpadle, del ekipe iz KUD France Prešeren pa se je čez nekaj let zlil z novim valom nastajajoče stand up komedije, ki ga je v koprskem mladinskem klubu začel Perica Jerković. Ravno nekje v času, ko je Jurij Zrnec na Viktorjih predstavil antologijski dvoboj med Mutolo in Čeplakovo.
Ste pogovore z akterji (zaradi novega koronavirusa) snemali v živo ali na daljavo?
Snemalo se je poleti, brez mask, modrcev in hlačk.
Kako je bilo s pokrivnimi kadri oziroma arhivskimi posnetki?
V glavnem gre za osebne arhive, nastope, ki so bili objavljeni na YouTubu, in seveda arhivske posnetke POP TV, Kanala A in Planet TV. V filmu je tako objavljenih okoli 40 odlomkov iz standup nastopov in celovečernih predstav. Osemdeseta in devetdeseta sem pokrival z RTV arhivom, ki se je na koncu izkazal še za največji strošek. A to je že druga tema, ki zadeva avtorske pravice in nerazumno nabijanje cen, ki jih v imenu upokojenih režiserjev ali njihovih dedičev določajo nekateri pravni zastopniki.
Kako od blizu ste takrat spremljali to sceno in kako zelo dobro jo poznate dandanes?
Priznam, da mi je danes marsikaj bolj jasno kot takrat. Z večino fantov smo tako ali drugače sodelovali v takšnih ali drugačnih oblikah. Ali so bili akterji, gostje v oddajah ali pa so kaj pisali.
Kateri je bil vaš prvi standup šov, ki ste se ga udeležili in kateri zadnji?
Spomnim se prvega Panča, morda kakšen nastop pred tem. Nazadnje je bilo pred letom in pol, v športnem parku v Vižmarjih. Pred nogometno tekmo z domačini. Na razbeljeni terasi je pri 35 stopinjah nastopil standup komik, ki ga ne bom omenjal. Spodaj ga je ob pivu in klobasah spremljala lokalna publika. Bilo je rahlo moreče. Odreagirali so samo takrat, ko jim je serviral res kaj na prvo žogo. Med ogrevanjem me je Marcel Štefančič vprašal, kdo je ta tip, ki se muči tam zgoraj. Povedal sem mu, da eden boljših standup komikov pri nas. Ni mogel verjeti. No, na igrišču je bila potem povsem drugačna poezija, saj sva igrala v ekipi skupaj s Cimetom, Šiljakom, Gliho, Udovičem in ostalimi veterani.
Ste se kdaj poigravali z idejo, da bi vi stali na odru?
Ne.
Pravijo, da je smeh pol zdravja. Se držite tega pregovora? Poskrbite, da se vsak dan vsaj enkrat nasmejite?
Absolutno, smeh je poleg vitamina D najboljše orožje zoper covid-19. Samo na varni razdalji se je treba režati. In za to redno skrbi naša vlada. No, če je bilo na začetku smešno, zdaj že dolgo ni več.
Kakšne vrste humor vam je najbolj blizu?
Črni humor in politična satira.
Koliko smejalnih kosti vam še mečejo naši politiki?
Mečejo, ja, a kot sem že rekel, niso več smešni. Ne desni ne levi.
Kaj vas je nazadnje nasmejalo do solz?
Hm, naj pomislim … Ko so na Radiu Ga Ga zbirali prostovoljna vretenca za Pahorjevo hrbtenico.
S čim pa ste vi nazadnje do solz nasmejali druge?
Po moje z objavo na Twitterju, ki je nastala na podlagi dejanskega pogovora s frendico. Gre pa takole.
- Kaj počneš?
- Nič, lase si barvam.
- Kar sama?
- Ne, frizer je tu.
- A na črno?
- Ne, na blond.
