Pri ustvarjanju melodij je sodeloval tudi z očetom in stricem Vilkom ter njunim Ansamblom bratov Avsenik. To, da sta zanj napisala skladbe, jemlje kot velik privilegij.
Nekatere izmed pesmi je kitarist in skladatelj zdaj uvrstil na album Morda pa nekoč. Ploščo je Gregor posnel s svojim sinom, harmonikarjem Sašem Avsenikom oziroma njegovim Ansamblom Saša Avsenika, na snemanjih pa se jima je pridružila še tretja glasbenica v družini, Gregorjeva hči in Saševa sestra, Monika Avsenik. Ali je Gregor vesel, da sta šla po njegovi poti in kako je bilo odraščati ob legendah narodnozabavne glasbe, pa si – med drugim – preberite spodaj.
Na album z naslovom Morda pa nekoč ste uvrstili pesmi, ki so tesno povezane z vašo družino. Ste zelo povezani med sabo?
Mislim, da ravno prav. Z ženo Katarino se zavedava, da v nobeno smer ni dobro pretiravati. Najmlajši Primož hodi še v srednjo šolo in je edini, s katerim še deliva vsakdanjik. Hčerki Monika in Nataša preživita večino časa v Ljubljani, kjer študirata. Ob vikendih se še vedno radi vrneta domov. Najstarejša sinova, Sašo in Aleš, ostajata s svojima partnericama na moje veliko zadovoljstvo v Begunjah. Aleš nadaljuje kot vodja strežbe našo gostinsko tradicijo (več kot 170 let), z njim se tako vidimo skoraj vsak dan. Za najstarejšega Saša pa si verjetno lahko predstavljate, da je s svojo harmoniko in ansamblom najbolj pogosto zdoma. Sicer pa smo tudi njegovi sosedi in se srečujemo skoraj vsak dan, seveda kadar je doma. Naša trenutna druženja pa so še posebej lepa, saj imamo od septembra novo družinsko članico.
Kako pa je bilo odraščati ob legendah narodnozabavne glasbe, očetu Slavku in stricu Vilku?
Kot da nista legendi. Oba sta moja vzornika, tako v glasbi kot v vlogi očeta oziroma strica. Sicer sem najmlajši izmed treh bratov. Martin je štiri leta starejši, Slavko pa osem. Torej sem imel kot najmlajši srečo, da sem odraščal v obdobju, ko je bil oče več doma in namenil družini tudi več časa.
Po čem se ju najbolj spominjate?
Po preživljanju počitnic! Druženje, igre, tekme ... Oba sta bila zagrizena tekmeca, hkrati pa tudi učitelja. Oče je kot športnik blestel predvsem v smučanju. Celoletne spopade sva oziroma smo imeli v namiznem tenisu, taroku, šahu ... Skupaj sva rada kolesarila, pogosto pa tudi nakupovala na ljubljanski tržnici. No, nikoli seveda ne bom pozabil, kako sva ga kot otroka z bratom Martinom težko pričakovala, ko se je po več tednih vračal domov. Ure in ure sva čakala na okenski polici in gledala skozi okno, kdaj bo pripeljal avto na dvorišče. Potem pa, saj veste, neskončno veselje … Stric Vilko je bil zagrizen tenisač. Naju z Martinom je naučil osnov, in ko sva se izpopolnila, smo postali resni tekmeci. V času poletnih počitnic smo se na igrišču srečali skoraj vsak dan. Prav tako je bil strasten surfer, tudi za to naju je z bratom navdušil in podučil ... Rad se spomnim petkov, ko je prišel k nam na kosilo. Mama je namreč pripravila fižolovo juho in sirove štruklje, ki jih je imel najrajši. Potem pa je sledila še kakšna igra taroka ali šaha ...
Ste veseli, da sta se za glasbemi posel odločila tudi hči Monika in sin Sašo, ali ste jima morda – zaradi napornih urnikov in pogoste odsotnosti z doma pri tem zahtevnem poklicu – to odsvetovali?
Vesel? Seveda, pa tudi ponosen! Ko ju vidim, s kakšnim veseljem in predanostjo to počneta, si ju ne morem predstavljati drugače. Oba imata izreden glasbeni talent, sta karizmatična in imata neizmerno voljo za delo, za razvoj. Vzponi in padci pa so tako ali tako v vsakem poklicu. Težko ali celo najtežje delo je po mojem mnenju tisto, ki ga ne opravljaš rad, pa čeprav je morda po splošnih standardih najlažje.
Je delati z njima kaj drugače kot z drugimi?
Lepše! Potrebnih je manj besed, čutimo podobno ... Po očetu smo vsi trije hipersenzibilni, kar nam v večini primerov pride prav. Z malimi gestami prečitamo drug drugega in ko je treba, se znamo tudi umikati.
Pri prepoznavnih imenih se neredko zgodi, da jih organizatorji ali izvajalci brez dovoljenja uporabljajo za lastno promocijo. Ste vi kdaj imeli takšno izkušnjo?
Niti ne. V spominu imam le en nastop lastnega ansambla v Avstriji, ko smo se znašli pred dvorano in plakatom, ki je nosil zavajajoč naslov, s katerim je poskusil organizator pridobiti več občinstva. Oglaševani smo bili nekako, kot da smo stari originalni Avseniki. Prva reakcija je bila seveda: "Fantje, jaz grem domov ...", potem sem se pustil le pregovoriti. Nekako smo se občinstvu opravičili za "nesporazum" in kljub vsemu doživeli lep večer. Po tej izkušnji sem postal bolj previden in s pravočasnim preverjanjem tudi zatrl kakšno pohlepno skušnjavo.