»Ta je pa psihopat,« velikokrat slišimo, pa naj opazka leti na soseda, ki tepe ženo, ali znanca, ki čustveno izsiljuje svojo partnerko. Toda psihopati niso samo ljudje, ki izvajajo kriminalna dejanja, to je lahko tudi vaš očarljivi, a izjemno preračunljivi sodelavec. Psihopatija se velikokrat zamenjuje ali celo prekriva s sociopatijo, zato tokrat predstavljamo tudi ključne razlike med obema osebnostnima motnjama.
Nagnjenost k nasilju torej ni nujna za to, da bi nekoga prepoznali kot psihopata. Seveda so mnogi morilci psihopati (ali sociopati, a o tem malo pozneje), vendar so hkrati to lahko tudi ljudje, ki živijo urejeno življenje in so celo na zelo visokih položajih. Od drugih ljudi pa jih loči to, da ne morejo doživljati čustev, zato tudi niso sposobni empatije. Čustvena stanja drugih sicer prepoznajo, vendar se jih ne dotaknejo. Čustva se sčasoma naučijo posnemati, da drugi ne bi česa posumili, vendar pa jim ravno odsotnost čustev dopušča manipuliranje z ljudmi in potencialno tudi kriminalna dejanja. Druge osebe zlahka izkoriščajo, jih zavržejo, ko jih ne potrebujejo več, pri skrajnih stopnjah psihopatije pa mučijo in ubijajo. Prepričani so, da so večvredni in da jim ni treba upoštevati pravil.
Še nekaj drugih lastnosti psihopatov: potreba po stimulaciji, saj se hitro začnejo dolgočasiti, šibek samonadzor, patološko laganje, nagnjenost k številnim kratkim ljubezenskim zvezam in spolni promiskuiteti, neupoštevanje zakonov in družbenih norm.
Dve skupini
Nekateri strokovnjaki pravijo, da psihopate lahko razdelimo na dve skupini - aktivni podtip, ki ravna impulzivno in je pogosto nasilen, in pasivni podtip, ki je bolj parazitski, izkoriščevalski in se uspešneje infiltrira v družbo. Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, DSM - 5), ki na področju psihologije velja za avtoriteto, teh dveh skupin ne ločuje, pač pa oboje uvršča med asocialne osebnostne motnje. Znotraj njih našteje značilnosti, ki jih imenuje »sociopatija, psihopatija ali disocialna osebnostna motnja,« ključna zanje pa naj bi bila nagnjenost k laganju in manipuliranju. A obstajajo tudi definicije, po katerih sta razliki med aktivnim in pasivnim podtipom pravzaprav razliki med psihopatijo in sociopatijo.
Značilnosti
Psihopati se obnašajo premišljeno in nadzorovano. Tudi če nameravajo izpeljati zločin, ga skrbno načrtujejo in se potrudijo, da dobro zabrišejo sledi. Stopnja nagnjenosti k nasilju je višja kot pri sociopatih. So tudi nesposobni ohranjanja zdravih odnosov, z izjemo tistih, ki prinašajo korist. Vseeno pa to ne pomeni, da niso zmožni popolnoma normalnega življenja in zlitja z množico, saj so ponavadi dobri igralci. Ljudi prizadenejo brez občutka krivde in empatije ne čutijo do nikogar. Psihopatija velja za prirojeno osebnostno motnjo - biološke značilnosti delovanja centralnega živčnega sistema se pri njih močno razlikujejo od povprečnih ljudi. Najbolj ključna genetska predispozicija za poznejši razvoj v psihopata je manjša vzdražljivost centra za strah, amigdale.
Po drugi strani so sociopati impulzivni, živčni in vzkipljivi, njihovo obnašanje je nepredvidljivo, velikokrat jih okolje zaradi čudnega obnašanja izloči. Izbruhi jeze pri njih niso nič nenavadnega. Zanje je značilno nasilje z visoko mero tveganja, npr. »zločin iz strasti«, sledi pa pogosto slabo zabrišejo za sabo. Za razliko od psihopatov so se zmožni navezati na ljudi, a na zelo majhno skupino, za preostalo družbo pa jim je vseeno. Zmožni so tudi sočutja in občutka krivde, vendar redko. Sociopatija izvira iz okoljskih dejavnikov, večinoma jo sproži slaba vzgoja, vpliv slabe družbe, zanemarjanje s strani staršev, revščina in drugi negativni družbeni dejavniki.
Posebna skupina psihopatov: podjetniški (korporacijski) psihopati
Na prvi pogled delujejo kot očarljivi in ambiciozni posamezniki, a so pripravljeni zavoljo svojih lastnih interesov sprejemati neetične odločitve in zanemariti interese drugih zaposlenih. Ti psihopati ne kažejo nobenih znakov iracionalnega mišljenja ali nezanesljivosti, izrazita pa je odsotnost čustev in nezmožnost vzpostavljanja pristnih odnosov. Osredotočeni so samo na vzpenjanje po hierarhični lestvici v podjetju, zaradi manipulativne naravnanosti in neobremenjenosti s tem, komu škodujejo pri svojem prizadevanju, pa jim to velikokrat zelo dobro uspeva. Med njimi je veliko političnih voditeljev, menedžerjev podjetij in generalnih direktorjev.
