Odkar je doma, se ozira v prihodnost, vse, kar se je o njej pisalo, medtem ko je bila odrezana od sveta, jemlje kot veliko lekcijo in šolo za naprej, ljudem, ki jo morda obsojajo, pa sporoča, da nihče nima pravice soditi o drugem, dokler sam ni v njegovi koži. "Naj gredo sami v hišo in poskusijo, pa bodo videli," dodaja.
Saša o tem, kako je pogrešala hčerki: "Vsak dan sem mislila nanju, ob sebi sem imela njunega medvedka, res sem ju grozno pogrešala."
Saša, hitro ste se izselili, vam je žal ali ste si po eni strani oddahnili?
Iskreno povedano mi ni žal in sem vesela, da sem šla domov.
Zakaj? Omenili ste, da si niste mislili, da bo tako težko živeti v hiši. Kaj vam je bilo najtežje?
Res je, nisem si predstavljala, da se bom že tretji dan zlomila. Ko gledaš oddajo doma s kavča, je povsem drugače. V hiši sem poskušala biti to, kar sem, a sem res pogrešala družino. Prostor sam me ni tako mučil. V bistvu sem prišla med stanovalce, ki so se že poznali, in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se vklopila. Sicer je bila to čisto fina nova izkušnja, ki je za mano. Želela sem iti v hišo, ker sem si res želela videti, kako to izgleda v šovu.
Zdaj naj jo preizkusi še kdo drug. (smeh)
Kakšni so bili prvi odzivi vaših prijateljev in družine, ko ste se vrnili domov?
Lepo so me sprejeli, mi rekli, da sem bila v redu, ampak da se je videlo, da sem bila v hiši zadržana. Hčerki, mlajša ima devet, starejša 16 let, sta me spremljali na televiziji in to je bilo za njiju lažje, sploh za mlajšo, ki je precej navezana name.
Vsak dan sem mislila nanju, ob sebi sem imela njunega medvedka, res sem ju grozno pogrešala.
Mislite, da se vam bo življenje po sodelovanju v oddaji spremenilo?
Iskreno upam, da se mi življenje ne bo bistveno spremenilo. Če bom kaj odnesla od tega, da me kdo na ta način opazi, pa bom vesela.
