Susan Sarandon je tista ameriška igralka, ki je zapeljala Kevina Costnerja v filmu Bull Durham. Na kuhinjski mizi. V zakulisju je zapeljala pa Tima Robbinsa, ki je bil potem dolga leta njen partner.
Susan Sarandon je tista igralka, ki je kot nuna v filmu Zadnji sprehod nudila oporo na smrt obsojenemu Seanu Pennu (in za to vlogo dobila oskarja).
Susan Sarandon je tista, ki je v odi močnim ženskam Thelma in Louise skupaj z Geeno Davis z modrozelenim kabrioletom zapeljala v prepad.
Susan Sarandon je prav tista igralka aktivistka, ki še vedno z enakim zanosom zapelje avto v prepad (ampak metaforično), čeprav ve, da bo morala za to plačati. Pritisne na plin in gremo! Susan Sarandon nikoli ni šparala jezika, kadar se ji je zdelo, da je nekaj treba javno povedati.
In so bile vedno tudi posledice, seveda so bile, ampak to je ni ustavilo. Saj ima pravzaprav zelo uspešno kariero in ji pri oseminsedemdesetih očitno še ni treba misliti na pokoj – seveda pa je vprašanje, koliko uspešnejša in bolj bleščeča bi lahko bila ta kariera, če bi kdaj skrila rep med noge in bila tiho. Ampak ne, ona ni te sorte.
Prepovedi minejo
Bila je zelo glasna nasprotnica iraške vojne, redno kritizira ameriško zunanjo politiko in se udeležuje protestnih shodov. Zagovarja pravice žensk, skupnosti LGBT in reformo kazenskega zakonika. Ampak nič, prav nič ni tako odmevalo kot nastop – skupaj s tedanjim partnerjem Timom Robbinsom – na Oskarjih leta 1993.
Ko sta podeljevala oskarja za montažo, sta ob tem še pozvala ameriško vlado, naj zapre kubansko taborišče Guantanamo, kjer je bilo pridržanih 250 haitijskih beguncev, pozitivnih na virus HIV. To je bil njihov zločin, pozitivni so bili. Filmska akademija, organizator podelitve, ki zares sovraži izkoriščanje svoje najbolj bleščeče podelitve za politične izjave, je takoj ugriznila nazaj: prepovedala jima je podeljevanje oskarjev. Na vekov veke, ampak so si pozneje premislili in prepoved umaknili.
In zdaj je Susan, tokrat brez Tima, spet sejala veter in požela vihar. Zaradi Palestine, ki jo javno podpira že od leta 2015. Pravzaprav se je vihar zavrtinčil že sredi lanskega novembra, a posledice se v celoti kažejo šele zdaj. Tole so besede, ki so sprožile pogrom: na shodu v podporo Palestini v New Yorku je rekla, »zdaj je veliko ljudi strah biti judovskega rodu, zdaj na lastni koži občutijo, kako je v tej deželi biti musliman, tako pogosto izpostavljen nasilju«. V ZDA, kjer uradna politika strumno podpira Izrael, ni zaželeno biti na strani Palestine. In so se s treskom odprla vrata pekla.
Svarilni zgled
Nekaj dni pozneje ji je agencija, ki jo je zastopala, odpovedala sodelovanje. Odrezali so jo iz projekta, kratkega filma, pri katerem naj bi sodelovala. Vloga v celovečercu, za katero se je potegovala, je izpuhtela. Pozneje se je igralka opravičila na Instagramu: »Hotela sem pokazati solidarnost v boju proti predsodkom vseh vrst in žal mi je, da mi to ni uspelo.« Da ni nameravala govoriti, a so jo povabili na oder, je še dodala. Da je hotela samo »izraziti svojo zaskrbljenost zaradi porasta zločinov iz sovraštva«. A način, kako je to povedala, »je bil huda napaka, saj namiguje, da Judje do pred kratkim niso poznali preganjanja, pa je v resnici ravno nasprotno. … Globoko obžalujem, da sem podcenjevala to realnost in prizadela ljudi s to izjavo.« Ni bilo dovolj.
Leto pozneje pravi, da je še vedno na črnem seznamu velikih hollywoodskih studiev. »Iz mene so naredili svarilni zgled, česa ne smeš narediti, če hočeš še naprej delati.« To ne pomeni, da je ostala povsem brez dela. Samo projekti so manjši. Sploh pa bojkoti minejo. Tudi ta bo. Zaveda se, da so nekateri še na slabšem od nje: »Od lanskega novembra je veliko ljudi ostalo brez službe – hišniki, pisatelji, slikarji, ljudje, ki delajo v menzi, nadomestni učitelji, ki so jih odpustili, ker so nekaj tvitnili, ali všečkali tvit, ali zahtevali prekinitev sovražnosti.«
Dober Tek
Mali prikupni zalogaji za vso družino
Ko clooneyji obmolknejo
Mlajši, manj znani, se ne morejo kot Susan Sarandon zanašati, da bodo zaradi minulega dela in svojega ugleda dobili novo priložnost. Na primer mlada mehiška igralka Melissa Barrera, ki je upala, da ji bo prepoznavnost prinesla vloga v franšizi Krik. Med prvimi je izrazila svojo solidarnost s Palestino – in izgubila vlogo. Ali pa libanonska lepotica Mia Khalifa, ki so jo zaradi izjave, s katero je obsodila ravnanje Izraela, pri Playboyju takoj odpustili.
Septembra je okrog 700 igralcev in delavcev pri filmu in na televiziji, med njimi tudi znana imena – Susan Sarandon (jasno) in Mark Ruffalo, na primer – napisalo svojemu sindikatu odprto pismo, v katerem zahtevajo, da se jasno opredeli proti zatiranju svojih članov, ki podpirajo pravice Palestincev.
Ampak veste, kaj je čudno? Nenavadni molk Georgea Clooneyja. Najbolj znan hollywoodski liberalec molči. Ne podpira niti ne obsoja ne Izraela in ne Palestine. Medtem ko njegova žena Amal na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) pomaga v preiskavah vojnih zločinov – sodelovala je tudi pri zahtevi za aretacijo Netanjahuja – George molči. Nazadnje je bilo o njem slišati julija, ko je predsednik Biden ostro kritiziral ICC, pa je Clooney poklical Belo hišo, menda zato, da bi zaščitil ženo. Je njegov molk cena, ki jo je moral plačati v zameno za to, da pustijo Amal pri miru?
Črne liste – neformalne, a smrtonosne
Črne liste v Hollywoodu niso novost, niso se začele šele z vprašanjem, kdo podpira Izrael in kdo Palestino ali kateri ima bolj prav. Ne, obstajajo od nekdaj. So neuradne, tihe in zlovešče, a tisti, ki se znajdejo na njih, jih močno občutijo. Odpuščajo jih iz že potrjenih projektov, novih ponudb za delo ni, nekateri se jim javno odrečejo, drugi jim ne dvignejo telefona, tako kot se zdaj dogaja Susan Sarandon in še mnogim drugim, manj znanim imenom. Dobra novica je, da čez čas, po nekaj letih, bojkot večinoma izzveni, kariera gre naprej, tudi če malce okrnjena. Slaba je ta, da se mnogi že prej zlomijo in umaknejo. Tako ali drugače.
Črne liste v Hollywoodu niso novost, obstajajo od nekdaj. So neuradne, tihe in zlovešče, a tisti, ki se znajdejo na njih, jih močno občutijo.
Razlogi za bojkot so različni, če na primer na Oskarjih oklofutaš kolega, kar je v trenutku nekontroliranega besa naredil Will Smith, se znajdeš na črnem seznamu, ali pa če se pokaže, da si spolni predator, kot se je zgodilo več režiserjem in igralcem, najbolj uničujoče pa Kevinu Spaceyju. A daleč najpogostejši vzrok za uvrstitev na seznam nezaželenih je politika. Čeprav Hollywood velja za oazo liberalnega mišljenja, so se na njegovih črnih listah znašli že tako levi kot desni.
Nekaj najbolj znanih primerov
Med letoma 1947–56, ko je senator McCarthy histerično preganjal čarovnice in lovil domnevne simpatizerje komunistov, je hollywoodska črna lista pokala po šivih. Ena najbolj znanih žrtev je scenarist Dalton Trumbo, ki je moral scenarije pisati pod psevdonimi. Za enega od njih je celo dobil oskarja, kar je bilo vrhunsko zmagoslavje ironije. Tudi Charlie Chaplin, ki uradno ni bil na črni listi – te so vedno neuradne – se je zaradi domnevno levičarskih prepričanj znašel na muhi McCarthyja in somišljenikov, pa se je leta 1952 preselil v Švico. Prav tako Orson Welles, ki se je iz enakih razlogov leta 1947 preselil v Evropo.
Jane Fonda je vietnamski vojni močno in zelo javno nasprotovala, kar je plačala s tem, da je izgubila nekaj dobrih vlog.
· V času vietnamske vojne je bila najbolj znan primer Jane Fonda, ki je tej vojni močno in zelo javno nasprotovala, leta 1972 je celo odpotovala v Severni Vietnam in si zato prislužila vzdevek Hanoi Jane. To je plačala s tem, da je izgubila nekaj dobrih vlog, vendar se ni dala, še naprej se je ukvarjala z aktivizmom – zavzemala se je za jedrsko razoroževanje, pravice žensk in za okolje. Kljub temu je naredila zavidanja vredno kariero. Hollywood ji je sčasoma odpustil, še posebej po tem, ko se je javno opravičila veteranom vietnamske vojne.
· Marlon Brando, ki je dobil oskarja za vlogo v prvem Botru (1972), je na oder po nagrado poslal Indijanko Sacheen Littlefeather, aktivistko za pravice staroselcev, ki je, oblečena v tradicionalna staroselska oblačila, nagrado v njegovem imenu zavrnila v znak protesta proti napačnemu prikazovanju in izkoriščanju staroselcev v filmski industriji. Nekateri v dvorani so ji ploskali, po drugi strani so morali pa zapriseženega desničarja Johna Wayna varnostniki odvleči stran, ko je poskušal vdreti na oder (da bi uprizoril enega willa smitha?). Pozneje je konservativni Clint Eastwood, ki je podeljeval oskarja za najboljši film, komentiral: »Ne vem, ali naj to nagrado predam v imenu vseh kavbojev, ki so jih ustrelili v vesternih Johna Forda.«
Brandu se ni zgodilo nič, bil je vendar veliki Brando, zato pa jih je toliko bolj skupila mlada indijanska igralka, saj ni več dobila vlog. Šele leta 2022, nekaj mesecev pred njeno smrtjo, se ji je Ameriška filmska akademija formalno opravičila. Brando se je še naprej zavzemal za staroselce in državljanske pravice.
· James Woods, konservativec v Hollywoodu, tudi trdi, da je izgubljal vloge zaradi izražanja desničarskih stališč. Spet, nič uradnega, a on je prepričan, da so ga »izrinili iz Hollywooda«.
· Richard Gere se že desetletja zavzema za človekove pravice, bori se proti aidsu, proti vsem vojnam, pomaga beguncem, podpira Tibet in kritizira Kitajsko, največji škandal pa je povzročil leta 1993 na Oskarjih, ko je bil podeljevalec in je priložnost izkoristil za govor, v katerem je kritiziral kitajsko vlado zaradi represije nad Tibetom. Akademija je izrazila ogorčenje, da se podelitev oskarjev izrablja za politična vprašanja.
Gere ni bil ravno na črni listi, bolj na … sivi, nekaj vlog ga je zaobšlo, tudi na Oskarje ga vse do leta 2013 niso več vabili. »Če se dovolj dolgo svaljkaš naokrog, očitno pozabijo, da so te prepovedali,« je komentiral. So ga pa na črni seznam brez pomislekov uvrstili Kitajci, kar mu je prineslo, je povedal leta 2017, izgubo nekaterih večjih vlog, saj je kitajsko tržišče zelo pomembno in so studii zato previdni. Gere še vedno snema, vendar ne več visokoproračunskih uspešnic kot nekoč, temveč manjše, neodvisne projekte. Kar mu je pravzaprav ljubše, pravi. Susan Sarandon je bila spet brez dlake na jeziku: »Hollywood ima dvojna pravila pri politični odkritosti na zadevah, kot so Oskarji – vseeno je, če udrihaš po Trumpu, kajti Hollywood Trumpa sovraži. Je bilo pa korajžno od Richarda, da je rekel, kar je rekel. S prstom je pokazal na stvari, za katere so se vsi odločili, da se zanje ne bodo zmenili. In to je bil naglavni greh.«
