Na nacionalni televiziji so zavrteli prvi del izjemno povedne francoske dokumentarne serije o celibatu kot kalvariji Katoliške cerkve, odmeven pa je bil tudi pater Karel Gržan, ki ga je o celibatu spraševal Marcel Štefančič. Na spletu pa si je v komaj štirih dneh dokumentarni vlog z naslovom Skozi oči morilca ogledalo 100.000 ljudi – po 27 letih je 12 ur na prostosti preživel Ladislav Žagar, ki je umoril župnika v Kamniku. Duhovnik naj bi ga kot devetletnega dečka pol leta spolno zlorabljal.
Avtorji francoske dokumentarne serije Celibat duhovnikov: kalvarija Katoliške cerkve so že v prvem delu nanizali več kot dovolj zgodb, ki pričajo o tem, da celibat ni za vse. Zelo, zelo milo rečeno. Prvi spregovori duhovnik, ki je to postal pri 27 letih. Ko je pri 17 letih to željo izrazil svoji mami, ni bila ravno vesela. Pravzaprav se je zlomila in mu razodela družinsko tragedijo, za katero ni vedel: njegova biološka babica je bila namreč nuna in je imela otroka z duhovnikom. Škofija je takrat imela za take primere vzpostavljen sistem – tako spočeti otroci so morali v posvojitev. Rojeno deklico, mamo tega duhovnika, so poslali v katoliško vzgojno ustanovo, jo ločili od njene mame. Duhovnik je razumel mamino stisko, saj ji verjetno ni bilo všeč, da se bo njen sin pridružil ustanovi, ki ljudem povzroča toliko gorja. Po 17 letih služenja bogu se je duhovniškemu stanu odpovedal zaradi – ženske. Ker ni hotel več živeti v laži. Značilno za Cerkev je, kot pravi, da take duhovnike sprva želijo obdržati in jih napote na psihološko svetovanje. »Kot da je ljubezen neko psihološko neravnovesje.«
V osamljenosti je težko živeti
Drugi primer je iz Nemčije, prikazuje zgodbo istospolnega para – eden izmed njiju je bil katoliški duhovnik. Kasneje se je tudi on, ker ni hotel več živeti v laži, odpovedal duhovništvu v Rimokatoliški cerkvi in zamenjal en talar s tistim protestantskim. Ter se poročil s svojo ljubeznijo.
Tretji bivši duhovnik pripoveduje, kako se je zbližal z žensko, s katero se potem ni hotel več skrivati (že od prej pa ima dve hčerki, zaradi katerih ga je hotel škof poslati na drug konec sveta ali vsaj države). Zaupal se je svojemu duhovnemu svetovalcu in namesto rešitve izvedel, da ima tudi on »prijateljico«. »Duhovniki kmalu ugotovijo, da dajejo veliko, dobijo pa malo – v takšni osamljenosti pa je težko živeti,« pove nekdanji francoski duhovnik in doda, da duhovniki dobe veliko ponudb. Od žensk, seveda.
Četrti bivši duhovnik, Pierre, se je kar 25 let upiral skušnjavam: takšna disciplina ga je pahnila v hudo čustveno stisko. Pomanjkanje telesnih in čustvenih stikov mu je povzročalo trpljenje. Da nikakor ni edini, je spoznal na enem od srečanj z drugimi duhovniki. Globoko ga je ganilo spoznanje, kako zelo obupani so vsi skupaj. Pierre se je poročil po desetih letih platoničnega razmerja z eno od vernic. Ta se je nekega dne v stiski zatekla k njemu in bil je prvi, ki jo je poslušal brez sodbe.
40 let skrivnega življenja
Marie-Laurence Brunet, ki ljubi duhovnika, pozneje sta zaživela skupaj, je predsednica združenja Dan – to združuje partnerice duhovnikov. Skupaj ustvarjajo okolje, kjer si lahko podelijo svoje zgodbe – o svoji neskončni osamljenosti. Nekatere med njimi se skrivajo celo 42 let! Škofje so veseli, ker so mnoge med njimi tako zveste, saj ko duhovniki ostarijo oziroma zbolijo, njihove ženske poskrbe zanje. Škofje pa imajo eno skrb manj.
Ne samo ženske in moški, trpe tudi otroci duhovnikov. Veliko jih je: v Franciji obstaja združenje teh otrok – imenujejo se Otroci tišine. 4.000 sinov in hčera je v Franciji, ki jih njihovi očetje niso poznali ne vzgajali, v Nemčiji je takih otrok okoli 3.000, po svetu pa 50.000.
Dekletce, katerega zgodbo spoznamo v dokumentarcu, je v zavetju doma svojega očeta lahko poklicala oče, ko je prišla na ulico, ga ni smela več poznati. To je v njej pustilo grozljivo sled, neznosno bolečino.
Krivda teh moških, nekdanjih duhovnikov, je težko breme, krivdo so si na ramena naložile tudi njihove ženske – sram jih je, da so se zapletle z njimi, skozi njihovo pripovedovanje se odraža vsa paleta trpljenja, ki so ga prestale – vse do srečnega konca, ko lahko živijo s svojo ljubeznijo. A tudi v iskrenosti nekatere niso varne pred obsojanjem in kakšnim posebej spornim ter žaljivim obiskom cerkvenega dostojanstvenika na visokem položaju, ki je prišel po svojega pastirja in poje levite ženski, ki da živi v grehu. Ljubezen do ženske pač ne more biti razlog, da bi Cerkev izgubljala duhovnike. Pa jih. Očitno zelo veliko.
Norma celibata uničuje ljudi
Norma celibata je nevzdržna, uničuje ljudi, postavila jo je Cerkev in ta jo lahko tudi ukine, pravi v dokumentarcu Marie-Jo Thiel, profesorica na Katoliški fakulteti v Strasbourgu. Meni, da celibat ne bi smel biti obvezen.
Zakaj Katoliška cerkev vztraja pri celibatu, je pri Marcelu razmišljal tudi pater Karel Gržan: »Ker na tak način najlažje upravlja z moškimi, duhovniki. Če imaš ob sebi osebo, ki ima intuicijo (žensko), je vprašanje, ali boš tako neomajno in brezpogojno poslušal Svetega duha, ki prihaja po instituciji, ali boš tudi poslušal Svetega duha, ki prihaja po navdihu ženske. To je lahko nasprotje.«
Cerkveni zakonik v 24. členu pravi, da nima nihče pravice uvajati običajev, ki so zoper božji pravni red – to pa je naravni pravni red. Če bog ne povezuje celibata z duhovnim poklicem, se postavi vprašanje, ali ima kdorkoli pravico dati to kot obveznost, ali je to lahko izbira, pove Gržan, ki je sicer v celibatu in pravi, da se zato tudi lažje izpostavlja. »Celibat je lahko tudi oblika svobode; problem pa je, če ti celibata ne pomagajo poosebiti.« Spomnil je tudi, da je bil papež Frančišek naklonjen ukinitvi celibata, ampak je hierarhija v Vatikanu temu nasprotovala.
»Nekdo zmore živeti v samskosti, drug pa ne. Ali ni pred grehom tistega, ki tega ne zmore, to greh institucije, ki od človeka terja nekaj, česar bog ne terja? Institucija pri tem, da poosebiš celibat, ne pomaga,« je dodal Gržan. Meni, da bi žgoči primeri morali dati Cerkvi misliti. Ukinitev celibata kot obveze bi bila za Cerkev samo korak naprej, lažje bi zadihala, je prepričan. »Mnogi duhovniki bi lahko dihali svoje duhovno poslanstvo s polnimi pljuči.« Človek namreč ni samo duhovno bitje, temveč potrebujeta potešitev tudi njegova srce in telo.
Spomnimo, da je lani z izjavo o celibatu kot izbiri razburkal javnost tudi novomeški škof dr. Andrej Saje, ki bi se mu zdelo pošteno dati celibat na izbiro tudi duhovnikom v Katoliški cerkvi latinskega obreda. »To je možno, ker je to cerkvena zapoved. To ni Božja zapoved. O tem se tudi razpravlja – da je duhovnik lahko tudi poročen.«
---
Brez celibata manj zlorab?
Nekatere lahko življenje v vsiljenem celibatu izkrivi, se večkrat postavljeni vzporednici med celibatom in premnogimi spolnimi zlorabami duhovnikov ne izmika Gržan.
Tudi Janko Bohak, klinični psiholog in psihoterapevt, ki je bil deset let duhovnik, nam je pred časom priznal, da je iz duhovništva izstopil tudi zaradi celibata. O celibatu se z bogoslovci niso odkrito pogovarjali, spominja se le dogodka v ožjem krogu bogoslovcev iz istega letnika: »Vsi smo bili dobre volje, skoraj razposajeni, ko jih je sčasoma pa nekaj le priznalo, da imajo težave s celibatom. Jaz sem jih tiho poslušal, dokler se niso obrnili name: 'Kaj pa ti, o tebi pa se nič ne čuje?' In sem jim v enakem razpoloženju odgovoril: 'Veste, če je meni katero dekle zelo všeč, jo povabim na kavo, in to je zame dovolj.' Pa je bil spet razlog za smeh.« S kolegi bogoslovci so upali, da se bo kaj spremenilo, a jim je škof Grmič dejal, naj ne računajo na ukinitev celibata ter da naj to dejstvo sprejmejo, če hočejo postati katoliški duhovniki. Za Bohaka je danes celibat ena največjih krivic, celo zločinov. »Katoliška cerkev kot edina od krščanskih cerkva svojim duhovnikom zapoveduje popolno obvladljivost in koriščenje te najsilnejše človeške energije. To, da ima pri spolnih zlorabah močan delež potlačena in zatajevana spolna energija, bi lahko že vedeli. Ne vem, kdaj bo to dejstvo Cerkev priznala, saj bi s tem priznala razlog več za ukinitev celibata.«
Revolucionarna Nemčija
Ste vedeli, da so 10. maja 2021 katoliški duhovniki po vsej Nemčiji pod sloganom »naj zmaga ljubezen« (#lovewins) blagoslavljali vse pare, ki so si to želeli – tudi istospolne zveze. Tako so izrazili upor proti uradnemu stališču Vatikana, ki je prepovedal blagoslov istospolnih parov. Bivši nemški katoliški duhovnik, ki je sedaj poročen z moškim, je v dokumentarnem filmu povedal: »Če Cerkev ljudem odreče blagoslov, potem greši nad ljudmi.« Pri svobodni izbiri celibata je Nemčija ena najglasnejših držav.
Papež v Belgiji: škandal na škandal
Papež se je ob nedavnem obisku v Belgiji srečal s skupino žrtev spolnega nasilja duhovnikov in dejal, da so zlorabe težava, ki se je Cerkev loteva vztrajno in odločno, tako da posluša in pomaga prizadetim ter po vsem svetu izvaja preventivne programe, Katoliška cerkev pa mora prositi odpuščanja. V Belgiji odmevajo tudi dolgoletne prisilne posvojitve otrok – od 1945 do konca 80. let naj bi bilo s pomočjo ustanov, ki so jih vodile redovnice, neporočenim (mladoletnim) ženskam odvzetih kar 30.000 otrok in oddanih v posvojitev. Spolne zlorabe in prisilne posvojitve so močno načele zaupanje družbe v Cerkev, eden izmed nemških teologov pa je v francoski dokumentarni seriji dejal, da je Cerkev zaradi vztrajanja pri celibatu in zanikanju dejanskega življenja mnogih duhovnikov postala shizofrena ter povsem neverodostojna.
Ko se je papež Frančišek srečal z akademiki na katoliški univerzi v Leuvnu v Flandriji, se je tudi zaiskrilo – profesorji in študenti so se dvignili ob papeževih besedah o položaju žensk v družbi. Prebrali so mu namreč pismo, kjer so ga spraševali o mestu ženske v Cerkvi, saj mlade izobraženke ne želijo, da jih Cerkev še naprej vidi samo kot matere in žene. Kasneje je papež dejal, da so ženske pomembnejše od moških, ker da je cerkev ženska, a to nas ne tolaži preveč. Dejanja so tista, ki štejejo, besed so se ženske (in še kdo) v preteklosti že preveč nasitile.
Program sklepne maše ob obisku Belgije pa so morali v zadnjem trenutku spremeniti, saj je sklepno himno napisal duhovnik, obtožen spolnih zlorab.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
