O tem ve veliko zanimivih stvari povedati zgodovinar dr. Peter Mikša. V srednješolskih letih, ko je še menil, da bo veterinar, ga je omrežil alpinizem. Iz zgodovine alpinizma je tudi doktoriral. Izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani počne še marsikaj.
Vaše življenje je zelo ustvarjalno. Težko se je omejiti na eno samo področje vašega delovanja. A vendar – zakaj zgodovinar vodi dokumentarne oddaje o kolesarstvu, alpinizmu in drugih (ne)znanih poglavjih slovenske zgodovine?
Pred približno sedmimi leti me je urednica omenjene oddaje na Televiziji Slovenija prosila za izjavo kot strokovnjaka. Videla je, da sem dobro podkovan na tem področju in da se hkrati znajdem pred kamero. To je bil verjetno povezovalni člen, da je ugotovila, da bi lahko bil koristen, in tako sem naslednje leto postal povezovalec v eni od oddaj, ki je bila posvečena Čebelarski pravdi – zgodbi o pogumnih litijskih čebelarjih, ki so se pred stotimi leti uprli tamkajšnjemu rudniku, zaradi katerega so umirale čebele in je prišlo do uničevanja okolja. Takrat sem se dobro izkazal in zdaj sem »inventar« te oddaje, saj na leto vodim eno ali dve nadaljevanji. Vse so povezane s temami, ki jih kot zgodovinar precej dobro poznam. Pomaga mi, da nimam treme pred kamero. Ker prihajam iz glasbene družine, sem se nastopanja naučil v glasbeni šoli, čeprav je bilo učenje trobente zame mučno. In spet se je potrdilo, da so vse izkušnje, ki jih človek pridobi na nekem področju, za nekaj dobre.
Sredi decembra je bila prikazana oddaja o zgodovini slovenskega osvajanja planinskega sveta. Ta tema vam je verjetno bila zelo blizu, saj ste tudi sami alpinist.
Ko sem bil otrok, smo se z družino kdaj povzpeli na Boč ali Donačko goro, sicer pa nismo hodili v hribe. Z gorami sem se srečal, ko smo šli na izlet v bohinjski konec, ogledali smo si slap Savica, spomnim se, da sem nato jedel kislo mleko ... Z gorami sem se pobližje spoznal šele v obdobju srednje šole. Ker sem imel rad hrčke, mačke, želve in ribe, so me starši spodbudili k vpisu v srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani. Bival sem v internatu. Tam sem najprej trpel, sčasoma pa sem se prilagodil. Vključil sem se v krog vrstnikov, ki so hodili v hribe. Z enim od sošolcev sva v tretjem letniku šla na Kamniško sedlo, naslednji podvig je bilo prečenje Kamniško-Savinjskih Alp, od Grintavca vse do Luč. Tako sem bil navdušen, da sem se vpisal v alpinistično šolo. Ko sem se začel resno ukvarjati s plezanjem, sem ves čas čutil željo po treningih. Med šolskimi počitnicami, ko sem se vračal v Rogaško Slatino, nisem mogel trenirati nikjer. Zato sem v domačem kraju ustanovil plezalni klub, opravil sem izobraževanja za opremljevalca plezališč in jih nekaj uredil na Boču ter v okolici, sčasoma smo v Rogaški Slatini dobili tudi dve plezalni steni.
Začel sem trenirati tudi druge. Že prva generacija, ki je prišla, je bila izvrstna. Po letu dela smo osvojili zmago na državnem prvenstvu, čeprav je bila že takrat konkurenca v tej športni panogi zelo močna. Ta zmaga je bila nagrada za ves moj zanos. Če človek v neko področje vlaga dobro energijo, se mu to vedno vrača.
Kaj vam je dala ta dejavnost? Verjetno niso pomembni le osvojeni vršaci. Vas je plezanje spremenilo kot človeka?
Plezanje me je res spremenilo. Verjetno ima podoben učinek vsaka dejavnost, ki se ji posvečaš z navdušenjem in s strastjo. Planinstvo in alpinizem uvrščamo med šport, vendar sta zame in tudi za mnoge druge še nekaj več. To je verjetno tudi razlog, da je o alpinizmu napisanih toliko knjig. V največji slovenski knjigarni je nesorazmerno velik del namenjen gorniški literaturi. Ta obsega vodnike, zemljevide, zgodovinske in filozofske knjige o gorah ... Obsega še biografije, poročila, potopise. Planinarjenje in alpinizem sta tako duhovno bogati dejavnosti, da ljudje želijo povedati, kaj se jim je zgodilo med osvajanjem vrhov, kaj so takrat čutili. Hoja v hribe je kot nekakšna iniciacija.
Že Indijanci so se na primer odpravili na neki cilj, da se je tam nekaj zgodilo, in so nazaj prišli z novimi vtisi. Pot na goro je zelo podobna. Ko se odpraviš, doživljaš številna občutja, uživaš, trpiš, si sam s sabo, imaš čas za razmislek o vsem, kar se ti dogaja v vsakdanjem življenju. Na vrhu se ti zgodi nekakšen preobrat, nato te čaka še vrnitev. Tudi ta je zelo pomembna, saj se včasih ne zgodi, tudi nesreče se seveda dogajajo. Pri alpinizmu so občutki še močnejši, saj sta prisotna še večja nevarnost in adrenalin. Zato je vrhunec, ko prideš na vrh gore in se vrneš, še večji. Že pred tristo leti so prvi raziskovalci gora pisali o pijanosti, vznesenosti, ki so jo čutili na vrhu, ko jim je uspel podvig.
Si danes še nadenete alpinistično opremo ali se temu področju posvečate bolj iz raziskovalnega vidika?
Z družino se kdaj še odpravimo plezat, za užitek, ampak to bolj v športna plezališča. Ko je pozimi, jeseni ali spomladi pri nas megla, gremo v Istro ali na Obalo, kjer lahko plezamo v kratkih rokavih. To je res prava »uživancija«. Je pa življenje tako naneslo, da je iz mojega konjička izšlo področje, ki se mu posvečam tudi profesionalno. Tudi doktorat sem opravljal iz zgodovine alpinizma, kar je široko področje, saj vključuje tudi zgodovino odkrivanja narave, gorskega turizma, zaobjema med drugim tudi socialno, kulturno in športno zgodovino.
Naslov zadnje dokumentarne oddaje se glasi Zakaj v planinski raj. Kakšne odgovore ste dobili s svojim raziskovanjem, katera sila ljudi vleče v gore?
Vsak, ki hodi v hribe, ima glede tega svoj pogled. A zanimivo je že to, da se Slovenci identificiramo kot gorski narod. V dveh od treh državnih simbolov – v grbu in zastavi – imamo Triglav. Tako nas očitno identificirajo tudi drugi. Če v večji spletni brskalnik vpišemo ime svoje države v slovenščini, angleščini ali kitajščini, je na večini slikovnih zadetkov gorska pokrajina. To dojemanje, da smo gorski narod, je še posebej zanimivo, ker 88 odstotkov državljanov živi na območju, nižjem od 500 metrov nadmorske višine. Glede na celotno površino države alpski prostor zaseda le dva odstotka in pol. V Prekmurju domačini pred hišami iz skal gradijo Triglave in na te sestave postavljajo majhne Aljaževe stolpe. Kdor je pozoren, lahko opazi, da se Triglav pojavlja marsikje. Njegova simbolika je od 20. let prejšnjega stoletja identifikator Slovencev.
Prva slovenska znamka, ki je bila v Sloveniji izdana po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne, prikazuje verigarja – sužnja, ki trga verige. Verigar ima pod nogami Triglav. Ko so v 30. letih prejšnjega stoletja razmišljali, kako prikazati tri plemena jugoslovanskega naroda – Slovence, Hrvate in Srbe –, je Plečnik v še neuradni slovenski grb vključil simbol Triglava. Na Žalah je grob velikanov slovenske moderne Murna, Ketteja in Cankarja, kasneje so tja pokopali še Župančiča. Spomenik je narejen iz treh kamnitih stebrov v obliki slovenske najvišje gore. Ob vsem tem morda marsikdo pomisli, da je Triglav kot nekakšna »sveta« gora.
Kako zgodovino približate študentom kot izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani?
Na prvi stopnji študija zgodovine dobijo študenti osnovno znanje. Na drugi stopnji so tako imenovana izbrana poglavja, gre za izbrane teme, ki jih lahko vsako leto študentom predstavim na drugačen način. Zanimivo dogajanje v zgodovini lahko na primer mladim pojasnim s pomočjo dogajanja na olimpijskih igrah. Ta največji športni dogodek med drugim odraža razmere v svetu v tistem času, tudi dogajanje na političnem parketu. Leta 1980, ko so bile poletne OI v Moskvi, so jih bojkotirali Američani. Leta 1984 so bile poletne OI v Los Angelesu, bojkotirala jih je vzhodna stran. Na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 so bili prisotni vsi, saj je bila Jugoslavija neuvrščena. Taki dogodki so lahko dobra iztočnica, da študenti raziskujejo, kaj se je takrat dogajalo. Nekatere zgodovinske teme jim lahko razložim tudi s pomočjo dogajanja v glasbi ali s pomočjo drugih iztočnic.
Zadnjih nekaj desetletij smo ob obletnicah vojn in drugih pomembnih zgodovinskih dogodkov velikokrat slišali pozive, da bi se morali kaj naučiti iz svoje zgodovine. V zadnjem času so nedaleč od nas spet spopadi, vojna žarišča. Kaj glede na trenutne razmere pravite o današnji družbi?
Razmere so res skrb vzbujajoče, grozljive. Glavna težava zgodovinskega spomina nastopi, ko se zamenja generacija. Eno je namreč, da se o vojnah učimo v šoli, drugo je, če ljudje posledice vojne doživijo na lastni koži. Generacija, ki je bila rojena po letu 1945 in se počasi bliža 80. letu, je prva generacija, ki je živela v obdobju brez vojn; prej so bili namreč nenehni nemiri.
Zgodovinarji vemo, da se cikli ponavljajo. Zdi se, da se spet vračajo vzorci, ki so nekoč že močno posegli v dogajanje v družbi. Spet prihaja obdobje kriz, krepijo se skrajne struje. Eno je biti zaveden, strupeni nacionalizem pa s seboj vedno pripelje hude stvari. Spomnimo se, kaj se je pred 30 leti zgodilo v Bosni med jugoslovanskimi narodi. To so bili sosedje, ki so še malo prej skupaj pekli na žaru in se veselili. Če ljudje glede svojih prepričanj niso z »nogo na zavori«, se lahko skrajna stališča v kratkem času izjemno okrepijo.
