Finančna pismenost je namreč v pametno zveneče besede zapakiran pojem, ki pove, kako dobro znate ravnati s svojim denarjem. Ni treba znati toliko, da bi lahko vodili banko, dovolj je, da znate dobro upravljati svoje osebne finance. Da znate učinkovito varčevati. Da veste nekaj o naložbah. Na kratko, da sprejemate dobre finančne odločitve. Vlaganje časa in truda v lastno, pa tudi v finančno opismenjevanje svojih otrok se splača – ljudje, ki so bolj finančno pismeni, se redkeje znajdejo v denarnih težavah, imajo višje prihranke in živijo z manj stresa.
Kako finančno pismeni smo Slovenci? Eee … odvisno, kaj jih vprašate. In katero starostno skupino. Slovenska raziskava iz leta 2019 je pokazala, da so pri poznavanju urejanja osebnih financ najbolj nebogljeni mladi med 25. in 34. letom ter ljudje med 55. in 64. letom. So pa zato tisti med 65. in 74. letom finančno zelo prosvetljeni in imajo najboljši pregled nad svojimi stroški ter prihodki. Tretjina vseh vprašanih je priznala, da privarčevani denar hrani kar doma, v skupini od 18 do 24 let je takih skoraj 70 odstotkov.
Greh večine Slovencev: namesto da bi denar vlagali (v vrednostne papirje, plemenite kovine, kriptovalute), ga imajo v banki, kjer zanj dobivajo bedne obresti, te pa neredko obupano sopejo za stopnjo inflacije, a je ne morejo dohiteti, torej ljudje denar z domnevnim varčevanjem v resnici izgubljajo. Še na slabšem so tisti, ki ga tiščijo kar doma.
Štiri leta pozneje, leta 2023, smo zablesteli v evropski raziskavi, ki je merila finančno pismenost v 27 državah EU, tam smo za las zgrešili bronasto medaljo in se uvrstili visoko nad evropsko povprečje finančno pismenih, ki je 18 odstotkov, pri nas imamo pa kar 27 odstotkov visoko finančno pismenih. Samo štiri članice EU imamo več kot četrtino takih, več kot mi samo še Nizozemska, Švedska in Danska. V Sloveniji so namerili tudi najnižji odstotek ljudi z nizko finančno pismenostjo – pri nas jih je 12 odstotkov, evropsko povprečje je 18. Raziskava je pokazala, da so najmanj finančno pismene predvsem štiri skupine: ženske, mladi, ljudje z nižjimi dohodki in ljudje z nižjo izobrazbo.
Pri bleščečih rezultatih raziskave pa ni upoštevano, da Slovenci sicer veliko privarčujemo, vendar teh sredstev ne znamo dobro plemenititi, ali v prevodu, donosi teh prihrankov so nizki.
V bankah imamo milijarde prihrankov, pri vlaganjih pa smo togi in zelo konservativni. Neto finančno premoženje gospodinjstev se že dve desetletji ves čas povečuje.
Ampak lahko bi se še bolj.
Za slabo finančno pismenost krepko plačate – dobesedno
Ne samo tako, da padete v finančno past in, recimo, s slabo naložbo izgubite denar, po žepu vas udari tudi, če ne znate prepoznati dobre priložnosti in denarja ne oplemenitite tako, kot bi ga lahko. In tu smo pri grehu, ki ga dela večina Slovencev: namesto da bi denar vlagali (v vrednostne papirje, plemenite kovine, kriptovalute), ga imajo v banki, kjer zanj dobivajo bedne obresti, te pa neredko obupano sopejo za stopnjo inflacije, a je ne morejo dohiteti, torej ljudje denar z domnevnim varčevanjem v resnici izgubljajo. Še na slabšem so tisti, ki ga tiščijo kar doma.
Mnogi ne razumejo dobro pogojev v kreditnih pogodbah, ki jih podpišejo, in ugotovijo, da so prezadolženi, šele takrat, ko je prepozno. Veliko Slovencev tudi ne razume, da je treba čim prej začeti varčevati za svojo pokojnino – bolje rečeno, za spodoben dodatek k svoji pokojnini – časi naših prednikov, ki so lahko dostojno preživljali starost s pokojnino, za katero je poskrbela država, so namreč minili. Zdi se, da dokončno. Neka (nemška) zavarovalnica je izračunala, da nizka finančna pismenost povprečno gospodinjstvo stane nekaj tisoč evrov na leto (podatki so iz leta 2023), od 1.750 evrov v Španiji do 4.740 evrov v ZDA.
Visoka finančna pismenost pa ne koristi le ljudem, koristi tudi državi – različne študije namreč kažejo, da so bolj finančno pismeni bolj nagnjeni k varčevanju in investiranju, so tudi boljši porabniki, vse to pa vodi k boljšemu gospodarskemu razvoju in torej večjemu blagostanju države ter njenih prebivalcev. Državi je torej v interesu, da spodbuja finančno opismenjevanje svojih prebivalcev – toda ali to tudi res počne?
Vlak je še na postaji
Najboljše, kar lahko o tem rečemo, je tole: država se trudi. Ni pa rečeno, da ji zelo uspeva. Ker se očitno ne trudi dovolj ali na pravi način. Tole je nekaj stvari, ki ji otežujejo delo: pomanjkanje ustreznega izobraževanja (finančno opismenjevanje je premalo vključeno v učne načrte osnovnega in srednjega šolstva), nizka raven zaupanja (ljudje ne zaupajo finančnim ustanovam in ne poiščejo strokovnega nasveta, kadar ga potrebujejo), napačna prepričanja (pogosto plod zgrešenih predstav o financah, ki se prenašajo iz roda v rod) in digitalna nepismenost (zaradi česar so tisti, ki niso vešči spletnega bančništva in drugih digitalnih orodij, še bolj odmaknjeni od ustreznih informacij in znanj). Stanje odlično povzame naslov članka iz leta 2023, ki še vedno drži: Nad finančno (ne)pismenost Slovencev vlada zaenkrat zgolj z besedami.
Dobra novica je, da ta vlak še ni odpeljal, še vedno so mogoči (in nujno potrebni) ukrepi, ki bodo dvignili raven finančne pismenosti: izobraževanje mladih, javne kampanje za ozaveščanje širše javnosti, naj potegne denar iz nogavic, večja dostopnost izobraževanja za odrasle, na primer brezplačnih spletnih seminarjev, organizacija tečajev, krepitev zaupanja v finančne institucije – banke, zavarovalnice in druge ustanove bi morale zagotoviti bolj jasne in dostopne informacije o svojih produktih.
Zelo nič
Ustavimo se samo pri enem od teh ukrepov: finančno izobraževanje mladih. Kot se je slikovito izrazila Mojca Bukovnik, ki na osnovni šoli pri gospodinjstvu desetletnike (zgolj eno polletje) uči tudi osnov finančne pismenosti, slovenski petošolci o denarju vedo »zelo nič«. Država se sicer zaveda, da je to znanje, ki ga mladina zelo potrebuje, vendar jim ga daje le po kapljicah – premalo in prezgodaj. Desetletniki so za učenje veščin ravnanja z denarjem premladi, starejši šolarji, ki niso, so ga pa deležni kvečjemu v krožkih, učni načrt namreč zanje tovrstnega izobraževanje ne predvideva. Ali se bodo slovenski otroci naučili finančnih spretnosti, ki jih bodo v življenju nujno (smo že omenili: NUJ-NO!) potrebovali, je bolj ali manj odvisno od posamezne šole in učitelja. Starši, ki bi morali biti otrokovi prvi finančni učitelji, pa največkrat niti sami nimajo potrebnega znanja.
Nekatere druge države so finančno izobraževanje dobro rešile. Na Finskem, na primer, učenci že v osnovni in potem v srednji šoli pridobivajo znanje o osebnih financah, pa ne le pri enem samem predmetu – nekaj izvedo pri gospodinjstvu, nekaj pri matematiki, nekaj pri ekonomiji. Avstralci imajo program MoneySmart Teaching, ki učiteljem ponuja digitalna orodja za poučevanje.
Jih ne bi posnemali?
Predlogov za izboljšanje osnovnošolskega kurikuluma pri nas je kar nekaj, med drugim uvajanje finančnih vsebin k matematiki in družboslovju – poleg gospodinjstva, kjer so že. Pa praktične vaje za otroke, projekti in simulacije, ki bi otrokom omogočili praktično uporabo pridobljenega znanja. Pa seveda usposabljanje za učitelje v obliki strokovnih izobraževanj.
Ne za vse
V srednjih šolah je sicer finančnih vsebin več, vendar so predvsem v programih ekonomije, podjetništva in poslovanja, večina srednješolcev, ki obiskuje neekonomske programe, pa z njimi ne pride v stik.
Obstajajo seveda različni tečaji finančne pismenosti za mladino – ampak kolegica, ki je hotela vpisati svoje potomstvo na enega od teh tečajev, je ugotovila, da kljub temu, da so plačljivi in sploh ne poceni – ni več prostih mest. Vse razprodano! In seveda ti tečaji zunanjih ponudnikov, tudi če dobite mesto, niso dostopni vsem, ker so, kot smo morda omenili, dragi in torej za ranljive skupine nedostopni. Rešitev bi bila torej uvedba obveznega predmeta v vse srednješolske programe ne glede na usmeritev, pa tudi medpredmetno povezovanje, da bi torej finančne vsebine vključili v druge predmete – matematiko, informatiko, družboslovje …
Visoke šole? Ista pesem – finančni predmeti so omejeni na programe ekonomije, poslovnih ved in financ. Med študenti neekonomskih študijev na ljubljanski univerzi so izvedli raziskavo in je 65 odstotkov vprašanih reklo, da, izbrali bi neobvezni predmet o osebnih financah, če bi bil na voljo. Podobne raziskave v ZDA in Veliki Britaniji kažejo, da so taki predmeti med študenti zelo priljubljeni in cenjeni. Iz česar lahko sklepamo, da bi bili tudi na slovenskih univerzah dobrodošli izbirni predmeti o osebnih financah, prav tako organizacija seminarjev, delavnic in predavanja gostujočih strokovnjakov iz finančnega sektorja, pa seveda digitalna orodja, se pravi spletni tečaji in aplikacije za učenje o financah.
Visoka finančna pismenost ne koristi le ljudem, temveč tudi državi – različne študije kažejo, da so bolj finančno pismeni bolj nagnjeni k varčevanju in investiranju, so tudi boljši porabniki, vse to pa vodi k boljšemu gospodarskemu razvoju in torej večjemu blagostanju države in njenih prebivalcev. Državi je torej v interesu, da spodbuja finančno opismenjevanje svojih prebivalcev – zakaj torej tega ne počne?
Pomanjkanje formalnega izobraževanja blažijo dopolnilne dejavnosti – ampak kot smo rekli, ne za vse: malo je izobraževalnih programov, financiranih z javnimi sredstvi. V neformalno ponudbo spadajo na primer finančni dnevi, kjer se mladi o financah učijo v delavnicah. Praktičen nasvet: poškilite na spletno stran Financ, tam na primer med počitnicami ponujajo zimsko finančno šolo za najstnike od 12 do 19 let v Mariboru in v Ljubljani.
Zelo priljubljena, tudi pri nas, so tekmovanja, na primer državno tekmovanje iz finančne pismenosti, ki ga prirejajo Moje finance. Tekmovalce izberejo šole (osnovne, srednje poklicne in gimnazije) izmed udeležencev finančnih krožkov, priznanja pa dobijo poleg učencev tudi učitelji najuspešnejših.
Nauk zgodbe: pri nas se mladi lahko naučijo ravnanja s financami, če imajo dovolj ozaveščene starše z dovolj denarja.
Večina mladih se vsega, kar vedo o financah, na lastno pobudo nauči na spletu. Ampak to pomeni predvsem znanje o kriptovalutah, druga znanja o financah pa ostajajo neodkrita.
Otroci od staršev slišijo kvečjemu »nimam«
Mojca Bukovnik, profesorica gospodinjstva in biologije na OŠ Komenda Moste, učence petega razreda uči ekonomiko gospodinjstva, za starejše učence od 6. do 9. razreda, ki jih zanima upravljanje denarja, pa vodi interesni krožek – pri gospodinjstvu namreč ekonomiko gospodinjstva obravnavajo le eno polletje: »To ne vključuje samo financ, zraven je tudi, recimo, zaščita potrošnika, upravljanje časa, virov, vse to spada zraven.« Pa je to dovolj? »Kje pa! To je čisto premalo, poleg tega so otroci premladi, takrat še nimajo toliko stika z denarjem, zelo težko jim je razložiti recimo vrednostne papirje, delnice, obveznice, sklade …« Katera je torej najprimernejša starost, da se začnejo otroci učiti upravljanja denarja? »Idealno bi bilo takrat, ko smo imeli včasih gospodinjstvo, torej zadnje tri razrede. Osmi, deveti razred, ko imajo že svoje plačilne kartice, imajo že malo več stika z denarjem, to bi bil primernejši čas.«
Ja, pravi Mojca Bukovnik, otroke to sicer zanima, a v petem razredu še nimajo prave predstave o denarju. »Želela bi si, da bi bilo več tega v višjih razredih, ker bi lahko potem povedali še kaj o investiranju denarja in temah, ki so za desetletnike pretežke.« Koliko petošolci vedo o denarju, koliko imajo predznanja? »Zelo nič,« odgovarja. »Slovenci se o denarju neradi pogovarjamo, otroci od staršev slišijo kvečjemu 'nimam'. Predstave, kakršno imajo majhni otroci, da bankomat kar bruha denar, sicer nimajo več, zavedanja, da je vrednost na bančni kartici omejena, pa tudi še ne.«
Tečaji zunanjih ponudnikov, tudi če dobite mesto, niso dostopni vsem, ker so dragi. Rešitev bi bila uvedba obveznega predmeta v vse srednješolske programe.
Kaj od tega, kar predpisuje učni načrt, lahko otroci potem v življenju zares uporabijo? »Vse!« je prepričana. »Mislim pa, da bi otrokom lahko dali več. V krožku, to je sedmi, osmi, deveti razred, se pa pogovarjamo, kako zaslužiti denar, o podjetništvu, investicijah, prednostih in slabostih. V petem razredu še vedno živijo v nekem zelo omejenem sanjskem svetu, medtem ko se v osmem in devetem razredu lahko učimo že veliko več. Je pa res, da je na šoli, kjer je 700 otrok, v krožku komaj kakšnih devet, deset otrok. Za devete razrede sem organizirala tehnični dan na temo finančnega opismenjevanja, na njem smo govorili recimo tudi o počitniškem delu, pa delu v tujini, zavarovanjih … V vsakem razredu je to tri ali štiri noro zanimalo, vsem drugim se je zdelo pa bedno.«
Na Ekonomski fakulteti so že pripravljali učne načrte, omeni, »ampak bili so preveč podjetniški in niso bili sprejeti za osnovno šolo, poleg tega so pisani za nekoliko starejše otroke, ne pa za peti razred. Tu je namreč bistvo problema: da se gospodinjstvo poučuje v tako nizkih razredih, kajti predstava o predmetu gospodinjstvo v osnovni šoli je napačna. Poleg tega se dogaja, da gospodinjstvo učijo učiteljice razrednega pouka, ki pa teh vsebin med svojim izobraževanjem ne dobijo, ker gospodinjstvo pa lahko vsak uči, a ne?« pravi z ironijo v glasu.
Raziskave kažejo, da je finančna pismenost pri slovenskih otrocih porazna, a to ne velja za vse: »Zveza bank Slovenije ima že več let tekmovanje, tam so se tisti, ki jih to zanima, zelo dobro odrezali. Za nekatere je pa to čisto španska vas, ogromno je predsodkov v smislu denar pokvari človeka.«
Posledice čutimo vsak dan
Posledice slabe finančne pismenosti na svoji koži občutimo prav vsak dan, saj nas tepejo
- čezmerno zadolževanje gospodinjstev
- premalo pokojninskih prihrankov
- nizka stopnja investiranja in posledično izguba potencialnih donosov
- večja finančna ranljivost med gospodarsko krizo
Pod črto to lahko na letni ravni pomeni nekaj tisoč evrov manj.
Več podobnih zanimivih vsebin preberite v novi izdaji revije Jana
