K temu so verjetno pripomogli splošno stanje po svetu, naravnanost družbe in pretirana uporaba tehnologije. »To so sicer krasni mladi ljudje. Ko te spustijo blizu, začnejo razmišljati in se tudi angažirajo. Da se to zgodi in jih spodbudimo k akciji, pa je danes potrebno veliko več truda kot nekoč,« pove.
Srečali smo se na njeni delavnici v okviru 9. nacionalne konference globalnega učenja društva Humanitas, kjer je učiteljem predstavila svoje izkušnje in spoznanja, kako mlade spodbuditi, da pogledajo izven okvirov. »Najbolj se jih dotaknejo resnične osebne zgodbe. Če jim poveš, kako ni samoumevno, da znamo ljudje brati in pisati in kako je to dragoceno, se jih ne dotakne toliko, kot če jim povem zgodbo, kako sem v Indiji srečala nepismeno žensko.«
Mladi usmerjeni zgolj vase
Velik problem je osredotočenost, opaža. Danes se ne more več pogovarjati v krogu dve šolski uri, kolikor traja njena delavnica, ampak je udeležence začela spodbujati k razmišljanju z interaktivnimi dejavnostmi – ogledajo si več kratkih filmov, rišejo, se igrajo igre vlog in podobno, vse z namenom, da jim pomaga ozavestiti pravice in dolžnosti, ki jih imajo v tem svetu, in da vidijo, kaj se okrog njih dogaja.
»Pomembno jih je stalno ozaveščati, ker se premalo pogovarjajo. Usmerjeni so predvsem vase. Ko jih povprašam o poklicih, ki jih zanimajo, naštejejo samo tiste, ki prinašajo zaslužek. Ko jim omenim družbenokoristne poklice, pa ni odgovora. Kdo nas bo pa zdravil in učil, jim rečem. Ali vidijo, kakšno vlogo igrajo v družbi, in ali vedo, kaj lahko naredijo za spoštovanje človekovih pravic?«
Čez nekaj let bodo v službah in torej na položajih, ko bodo lahko kaj naredili za skupnost, za vse nas. »A svet jih ne zanima. Ko jih vprašam, kje je vojna, so na Ukrajino že pozabili in mi omenjajo samo še Palestino. Ne spremljajo novic, njihov domet informacij sta Snapchat, Instagram in ne preverjajo, ali so informacije, ki so jih prebrali, resnične. Verjamejo, kar preberejo v družbenih medijih, in si na podlagi tega ustvarijo videnje sveta. Časopisov ne berejo, poročil ne poslušajo. Zadnjič mi je neka profesorica sociologije dejala, da je dijakom naročila, naj za domačo nalogo en teden spremljajo poročila, starši so bili menda presrečni, ker so si jih skupaj ogledali.«
Učenje o človekovih pravicah je tek na dolge proge, v katerem sodelujejo tako učitelji kot nevladne organizacije in seveda mladi. Rezultati pa so pogosto vidni z zamikom, pogosto nas takrat niti ni zraven.
Svoboda govora in odgovornost
»Ko pridem v razred, jih najprej vprašam, ali poznajo človekove pravice in ali jih znajo povedati vsaj pet. Po navadi naštejejo tri, med katerimi jim je najljubša pravica do svobode govora. To se v vseh šestnajstih letih, kolikor sem pri Amnesty International, ni spremenilo. Povsod po Sloveniji jim je ta najljubša.« Razlagajo si jo pa po svoje, da torej lahko kadarkoli komurkoli rečejo karkoli. »Pa pridemo do tega, da je tudi pri tej pravici pomembna odgovornost in da smo dolžni biti spoštljivi ter poslušati drugega, mu dati besedo. Potem pa začnejo na to pravico gledati malo drugače.«
Zgodbe običajnih ljudi
Mlade z različnimi aktivnostmi spodbudi, da se začnejo ozirati okoli sebe, se pogovorijo s sošolci, ki jih prej niso niti dobro poznali, najbolj pa jih k akciji še vedno spodbudijo življenjske zgodbe (običajnih) ljudi, ki so z odločitvami in dejanji dosegli spremembo ter za večjo enakopravnost in človekove pravice živeli vsak dan. Navdihujoče zgodbe spoznavajo preko igralnih kart, kratkih videov, in, kot je Simona omenila na delavnici, jih lahko najdejo tudi v naši reviji, posebej je omenila našo rubriko Svetilnik.
Izpostavljeno
Obvladajmo cvrtnik na zrak v 5 korakih
»Če mlade uspemo pravilno nagovoriti, se aktivirajo,« je povedala in omenila njihovega prostovoljca Tadeja Kobala, ki je med drugim soustanovil knjižnico v svoji vasi in si prislužil celo naziv ime leta na Valu 202. Tadej je eden od številnih mladih, ki so v okviru slovenske Amnesty skozi leta vendar spremenili svet na bolje. Na primer, v zadnjih dveh letih so se mladi v treh slovenskih krajih s svojimi akcijami borili proti škodljivim predsodkom.
Primera zgodb, ki navdušita mlade:
Več kot 60.000 žrtev je rešila suženjstva: Cecilia Flores-Oebanda je filipinska borka za človekove pravice. Kot petletna deklica je bila zaradi revščine prisiljena v to, da začne služiti denar, hrano je iskala tudi v smeteh. Kot najstnica je sodelovala pri uporu proti krutemu režimu in pristala tudi v zaporu. Že 20 let dela z revnimi delavci, ženskami in otroki, ki prepogosto postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Leta 2000 je ustanovila Forum Visayan, organizacijo, ki se bori proti trgovini z ljudmi. Iz suženjstva je rešila že več kot 60.000 žrtev, predvsem otrok, ki jih za borih 40 dolarjev prodajo tudi starši sami. Žrtvam so na voljo številni nastanitveni centri, pomaga jim pri rehabilitaciji, saj so mnogi doživeli nasilje in spolne zlorabe. Ker je trgovina z ljudmi donosen posel, je tudi Cecilia tarča groženj s smrtjo.
Izboljšal življenje okoli 800 tisoč ljudem: Ryan Hreljac je kot prvošolček izvedel, da nimajo vsi ljudje na svetu dostopa do čiste vode, in se odločil, da bo ta problem rešil. V treh mesecih je s preprostimi gospodinjskimi opravili zaslužil svojih prvih 70 dolarjev. Ko je izvedel, da vodnjak v Ugandi stane 2.000 dolarjev, se je zbiranja lotil drugače – z javnimi nastopi je začel nagovarjati ljudi za pomoč pri projektu. Sedemletni deček je tako v osnovni šoli na severu Ugande postavil svoj prvi vodnjak. Danes je študent in ima fundacijo Ryanov vodnjak, ki je v 16 državah postavila že več kot 1600 stranišč in vodnjakov ter s tem izboljšala življenje okoli 800 tisoč ljudem.
Začetek Amnesty International
Peter Benenson je bil britanski odvetnik, ki je že kot najstnik v šoli organiziral zbiranje pomoči za osirotele in preganjane otroke. Leta 1961 je prebral članek o portugalskih študentih, ki ju je vojaški režim obsodil na sedem let zapora, ker sta v restavraciji nazdravila svobodi. V časopisu je objavil poziv, naj ljudje študentoma, t. i. zapornikoma vesti, izrazijo podporo s pisanjem pisem. Odzvalo se je na tisoče ljudi z vsega sveta. To je bil tudi začetek Amnesty International, ki danes združuje več kot deset milijonov povsem običajnih ljudi iz več kot 150 držav, ki se zavzemajo za svet brez kratenja človekovih pravic. Organizacija je ukrepala že v več kot 50.000 primerih kršitev, po vsem svetu pa ljudje vsako leto napišejo več milijonov pisem in apelov, s katerimi pozivajo oblastnike k spoštovanju pravic. Z njihovo pomočjo so bila rešena že številna življenja. Za svoje delovanje je Amnesty prejela tudi Nobelovo nagrado za mir. Organizacija še danes sledi Benensonovemu motu: »Bolje prižgati svečko kot preklinjati temo.«
Dekleta so kriva sama
Simona med drugimi za mlade vodi delavnice o nasilju nad ženskami, kjer je doživela veliko presenečenje. Ena od aktivnosti je, da postavi določeno trditev, mladi pa se postavijo na eno stran za da in na drugo za ne. Ob trditvi, da so dekleta, ki se izzivalno oblačijo, sama kriva, če so žrtev posilstva, so fantje v vsej Sloveniji razen na Primorskem zagovarjali, da trditev drži, medtem ko so bila dekleta nad tem šokirana, saj se želijo samo urediti, ko gredo v petek ali soboto zvečer ven, in za tem nimajo nobenega skritega namena. (AIS je med mladimi izpeljala tudi anketo o tej temi. V njej tretjina fantov in 16 odstotkov deklet misli, da izzivalno oblačenje že vnaprej pomeni soglasje.)
