Sebi in drugim je Marko Verdev dokazal, da se ne zgodi nič posebno hudega, če si odkrit do sebe in sveta – četudi na spletu pokažeš razgaljeno oprsje ter so vidni tvoji tatuji in pirsingi. S tetovažami je začel že pred 25 leti. Očitno se je že takrat začelo njegovo kričanje po svobodi, razlaga. Zanj je pomembno, da živi, kot čuti, in se ne ozira na druge. Z leti je čedalje bolj svoboden.
Vaš Instagram sem obiskala pred kakšnim letom in bila šokirana, saj pri nas nismo ravno vajeni, da se direktorji oziroma podjetniki takole razgalijo. Izvolite, tukaj sem, s svojimi mišicami, tatuji, razgaljeno kožo, s svojim možem ...
Ja, res je, da to za nas ni najbolj običajno, ampak to sem začel delati spontano – iz sebe in ne zato, ker bi želel karkoli dokazati ali pokazati. Da sem zmešan, pa so mi govorili pred dvajsetimi leti, ko sem postal direktor, saj sem si počasi začel dovoljevati vedno več svobode. Posla sem se učil od strica, ki je bil tradicionalen poslovnež – zapet in v kravati. In je to pričakoval tudi od mene. Upiral sem se po malem, najprej z izbiro malo odštekanih kravat. Ugotavljati sem začel, da se v službi ne morem pretvarjati, spremeniti svoje osebnosti, ker se ne počutim v redu. In sem se počasi začel "lupiti". Zakaj bi moral biti v obleki? Zato, ker to od mene pričakujejo drugi – to je odgovor, ki zame ni relevanten.
Zdaj se počasi že privajamo, da ne obsojamo več, kdo koga ljubi ali kdo gre s kom v posteljo, verjetno pa je veliko ljudi radovednih ali pa jih vsaj rahlo vznemirja to, da ste prej imeli ženo, zdaj pa moža.
O tem res podrobno razlagam v knjigi (z naslovom Govorim bo izšla v kratkem, op. a.), sicer pa lahko povem, da sem imel pred ženo Matejo fanta. Ko sva z Matejo začenjala zvezo, sem ji že po enem mesecu vse odkrito povedal – koga sem imel prej, kako je z mano, o tem sva se večkrat pogovarjala. To ni bilo zame nič posebnega. Leta 2014 sem se pač zaljubil v fanta (v uvodu knjige piše, da se je zaljubil na smrt, op. a.) in se razšel z Matejo.
Ste se takrat, ko ste imeli fanta (preden ste začeli z Matejo) in so bili drugi časi, morali skrivati?
Ja, seveda. Bilo je zelo hudo. Predvsem me je bilo strah stigme – da bodo name vsi s prstom kazali. Tako smo takrat počeli, glej ga, peder. Strah me je bilo, da bom padel v to kategorijo, zato sem se skrival. V tistih letih še nisem bil tako postavljen kot oseba in se nisem bil pripravljen postaviti zase. Danes mi rečejo, lahko tebi, ker si sam svoj šef – morda res, priznam, v službi me nihče ne more šikanirati, ker imam moža. Ampak ravno zato o tem tudi veliko (javno) govorim. Če že imam neko prepoznavnost in se lahko pojavim v medijih, to izkoristim, da nekaj te svoje moči predam na druge, da jim morda vsaj malo pomagam. Marsikomu je še vedno hudo. Ni povsod vse tako sprejeto kot v večjih mestih. Moja tašča je kot mati otroka, ki živi z moškim, doživela obsojanje in je zaznamovana – danes.
Poznam tudi kar nekaj fantov, ki niso imeli razumevajočih staršev in so jih celo napodili z doma – pri komaj 18. letih. Pri bivšem partnerju sem doživel, da so starši povsem spremenili pogled nanj, potem ko je začel zvezo z mano. V meni so videli dokaz, da si lahko tudi kot gej uspešen. Oče prej sploh ni govoril z njim, lastnim sinom, z mano pa se je navdušeno pogovarjal. Žalostno in neumno, ampak taka je realnost!
Lani oktobra ste doživeli res hudo stisko, pregoreli ste, doživeli panični napad v avtu in za okrevanje potrebovali devet mesecev. Se je zgodilo kar naenkrat?
Določeni znaki so bili že prej, ampak sem preslišal spremembe v sebi. To se je nalagalo – morda celo deset let, potem se je pa v določenem obdobju zgostilo nekaj pretresljivih dogodkov, tudi osebnih, v službi pa smo imeli negativno poslovanje. In na vse to nisem imel nekega vpliva – je kot pri velikih poplavah, ko samo upaš, da škoda ne bo prevelika. Neki dan sem se pripeljal v službo, parkiral pred stavbo in nisem več mogel iz avta, tresel sem se, kričal ... Sem pa bil vseeno toliko pri sebi, da sem poklical na urgenco, naj mi pomagajo. Za take primere ne pošiljajo rešilca, naj pokličem taksi ali naj me kdo pripelje, so mi rekli. Tako me je prišel "rešit" mož in me odpeljal na urgenco. Tak napad se mi je potem zgodil še enkrat – v pisarni. Že ko to pripovedujem, mi gre kar na jok. Verjamem, da imam jajca, pogum, da si upam marsikaj, ampak pri tem sem čutil neopisljivo nemoč ...
Vedno, ko sem bil v kakšni težki situaciji, sem se vprašal: ali boš zaradi tega umrl? Odgovor je bil vedno ne. In če ne bom umrl, potem težava že ni tako huda, jo bom že nekako prebrodil. To je bil že od mladosti moj način spopadanja s težavami. Pri tem pa nisem imel niti malo poguma več, niti vere v sebe. In če vase ne zaupam več, kako sploh lahko še vodim podjetje?!
Doma me je skrbelo za službo, če sem bil v službi, pa me je vleklo dol – moral sem poiskati neko ravnotežje, čeprav bi se pri diagnozi izgorelost in depresija moral od dela popolnoma odklopiti. Ampak kako?! Psihiatru sem povedal, da mi bo odklop povzročil še večjo tesnobo. To je, kot bi ti vzeli otroka, pa ne moreš do njega. Z najožjima sodelavcema sem našel način, da sta enkrat tedensko prihajala k meni in smo naredili načrt dela.
(smeh) Zaposleni pri nas bi imeli trideset evrov višjo plačo, če bi jim te ugodnosti odrekli. Namesto da bi jim izplačali nadomestilo za malico, imamo lastno kuhinjo in zaposlujemo dva kuharja, ki poskrbita za zajtrke ter kosila. Naša kuhinja je odprta tudi za zunanje odjemalce, tako da tudi malo zaslužimo. Na zajtrke hodimo vsi, videti je kot v hotelu – imamo tudi odprto kuhinjo z dvema štedilnikoma in si lahko spečete tudi jajce ali pripravite sataraš, če se vam zahoče.
Pridejo zaradi zajtrka ljudje prej v službo?
Ne, imamo daljši odmor – 45 minut: 15 minut za zajtrk in 30 za kosilo. Imamo tudi skrajšan delovni čas – delamo 35 oziroma 37 ur. 35 ur tisti, ki se najmanj dve uri na teden ukvarjajo s športom (to morajo dokazati), imamo tudi organiziran fitnes in osebnega trenerja (to jim sofinanciramo, del prispevajo zaposleni), prirejamo zimski in poletni športni dan, zasnovali smo tudi akcijo družimo se skozi šport, ko se greste med delovnim časom z enim ali več sodelavci športno udejstvovat (dejavnost "časti" podjetje), pri čemer je edini pogoj, da so sodelavci z drugega oddelka. Zaposleni lahko na delovno mesto pripeljejo kužke in otroke, tisti nad 55 let lahko delajo samo štiri dni na teden – če želijo.
Imate pa tudi neomejen dopust. Kako je s tem? Človek z majhnimi otroki bi si res želel nekaj dni več dopusta, medtem ko ga starejši morda ne bi potreboval toliko.
Ste si že sami odgovorili. Povprečno ga porabimo dva dni več na zaposlenega, razmerje se je spremenilo točno tako, kot ste omenili: mladi starši s predšolskimi in osnovnošolskimi otroki ga porabijo bistveno več, tudi deset ali petnajst dni več, medtem ko starejši zaposleni občutno manj. Dopust pa ti odobri sodelavec, ki te nadomešča. Gre za vzajemnost. Se tudi zgodi, da gre kdo na daljše potovanje (npr. za štiri tedne), ampak sta sodelavca dogovorjena, da je dopustnik enkrat na dan dosegljiv na elektronski pošti za nujna vprašanja. Zaposleni so odgovorni in tega ne zlorabljajo – če pa bi, je za takega "kršitelja" dogovora konec in bo imel od takrat naprej le zakonsko določen dopust.
Vse, kar nudimo tukaj, nudimo tudi v hčerinskem podjetju v Bosni. Tam je veliko zaposlenih mamic z majhnimi otroki in so neizmerno hvaležne za tak sistem dopusta. In to se potem čuti pri naklonjenosti in lojalnosti podjetju. Zaposlenega imamo tudi Američana (poročen je s Slovenko), ki mu je pred dvema letoma umiral oče – in je bil 50 dni na dopustu. To, da je bil lahko ob umirajočem očetu, neverjetno ceni. Nekateri pa so hvaležni tudi za to, da jih "silimo" na fitnes, ker se sami ne bi zbrcali, se pa zaradi tega veliko bolje počutijo. Del dogovora o krajšem delovniku je tudi prepoved kajenja. Če želiš kaditi, tega ne smeš početi v bližini naše stavbe.
Je kdo zaradi tega opustil kajenje?
Da, eden ali celo dva. Trije pa so mi priznali, da je ukrep dober, ker sedaj pokadijo manj cigaret.
Ali menite, da je pravičen zeleni prehod, tako zelo nujen za okolje, možen v sedanjem, kapitalističnem sistemu, kjer sta pomembna le dobiček in rast?
Ne vem. Nagibam se k socialnemu kapitalizmu in mislim, da smo mi dokaz, da je možno narediti kapitalizem bolj človeški. Če bi gledal samo na dobiček, bi moral vse ugodnosti za zaposlene dati na stran. Ampak človek sam ne more narediti nič in ljudem okoli sebe moraš tudi nekaj dati. Vedno rečem, da kot direktor in solastnik podjetja več tvegam, nosim večjo odgovornost in sem pod večjim pritiskom, zato je logično, da imam večjo plačo in si lahko zato več privoščim. Čistilka samo čisti – z vsem spoštovanjem do čistilke (tudi sam je kot osnovnošolec svoj prvi denar služil s pomivanjem stopnišča v večstanovanjski zgradbi, kjer so bivali z družino, op. a.). Ampak te strašanske razlike, ki se jih gremo sedaj v svetu, to je pa absurdno. Tega v resnici niti ne razumem. Pa kaj boš s tem denarjem?! Svoje otroke (sinove, stare 20, 17 in 14 let) učim, da bo ati vse zapravil, saj delam zase, ne zanje. Oni se morajo naučiti delati zase, ker če se ne bodo, sem kot oče propadel. Če bodo odvisni od mene, jih nisem nič naučil in se kot starš nisem prida izkazal. Otroke moram opremiti, da se bodo znašli v življenju, ki je kruto, a tudi lepo. Tudi na izletih jim rečem, da bodo z mano hodili tako dolgo, dokler ne bodo imeli svojih služb. Ne razumem ljudi, ki hlepijo po še – zakaj bi hotel še več, če imaš že danes na računu dva milijona? Pa saj mi ni treba delati do smrti.
Bi vi prenehali delati?
Da – in tudi bom. Moja vizija, za katero še nimam točno izdelane poti, je, da pri 60 preneham z (rednim) delom. Vleče me proti knjigi, da bi svojo zgodbo širil in navdihoval druge.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
