Zakaj so tako polni? Razlogov je več – od tega, da upada število rejnikov, do tega, da ni ustrezne pomoči na domu in zato v centrih pristanejo tudi otroci, ki bi lahko živeli doma. Nasilni in nevarni otroci pa v mladinskih domovih sploh ne bi smeli biti, ampak kam z njimi? Kam z otroki, ki jih starši ne obvladajo več? Kam z otroki, ki jih doma zlorabljajo?
Strokovni center oziroma mladinski dom je trajnejša oblika namestitve za otroke in mladostnike s čustveno-vedenjskimi motnjami ter sodi pod okrilje ministrstva za vzgojo in izobraževanje, saj gre za vzgojno-izobraževalno institucijo. Ampak otroci, ki so nameščeni v te domove, še zdaleč niso »samo« vzgojni problem. »Nenehno se pregovarjamo s centri za socialno delo in zdravstvenimi ustanovami, ker za premnoge otroke ni ustrezno poskrbljeno. Pri nas je že v varnih rokah, ampak za njegovo zdravje nas skrbi. Duševne stiske, za katerimi trpi večina otrok pri nas, so namreč izjemno hude. Ne morete si predstavljati, iz kakšnih družin prihajajo. Dokler nisem prišla delat v mladinski dom, nisem vedela, kako poškodovani in trpinčeni, pravzaprav uničeni so številni otroci. In takšni zelo težko najdejo v življenju potem pravo pot. Travme so prehude,« začne pogovor zaposlena v enem izmed devetih strokovnih centrov v naši državi. Da ne bi imela težav, je prosila za anonimnost.
Razlogi, zakaj so otroci v mladinskem domu, so različni: bodisi gre za nasilje v družini (alkohol, droge), spolne zlorabe (največkrat s strani staršev, očimov), otroci imajo težave s samopoškodovanjem, samomorilnostjo, duševnimi težavami, so odvisniki – precej jih je odvisnih od računalnika oziroma elektronskih naprav in jih starši ne morejo več krotiti, otroci zaradi tega zavračajo šolo, starši jih ne morejo več pripraviti, da bi hodili vanjo; tu so še mladostniki, ki so nasilni do staršev. Strokovni sodelavci v mladinskih domovih opažajo, da so otroci staršem zaradi permisivne vzgoje zrasli čez glavo, in ko jim ti naposled želijo postaviti meje, je za to že prepozno. Doslednost in pravila od staršev zahtevajo trud, razvaditi otroka je veliko lažje. Ko želiš stopiti na zavoro, je prepozno, starši takrat ne morejo več vzpostaviti avtoritete. In tovrstna nemoč staršev je v porastu.
Kdo bo pomagal mladim?
Mladinski domovi pokajo po šivih, potrdi sogovornica. Rešitev vidi v ustreznem nameščanju. »V strokovne centre nameščajo mlade z raznovrstnimi težavami, pri nas so takšni z resnimi zdravstvenimi težavami, ki bi morali v zdravstveno ustanovo (odvisniki, duševne motnje ...), veliko pa bi jih sodilo tudi v Prevzgojni dom Radeče (za mladoletne storilce kaznivih dejanj, zavod sodi pod okrilje Ministrstva za pravosodje – Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, op. a.). Poglejmo primer otroka, starega 14 ali 15 let, ki je že odvisnik od trdih drog. Na zdravljenje bi moral v ustrezno ustanovo, tam ga sprejmejo, ampak ker mora za to izraziti svojo voljo – gre za svobodno odločitev – si po enem tednu premisli (najbrž mu tam res ni fino) in pride nazaj k nam. Njegova težava, odvisnost, pa ostaja. Povejte mi, kateri otrok je pri teh letih zmožen zrelosti, da bo vedel, da mu tako zdravljenje koristi in bo na to prostovoljno pristal?!«
Sogovornica navede še drug primer, ko se je otrok predoziral s tabletami, odpeljali so ga v bolnišnico in že čez tri ure so ga dobili v mladinski dom. Njegove težave, zaradi katerih je to počel (in bo verjetno še), pa ostajajo. Iz zdravstvene ustanove so ob odpustu sporočili, da otrok ne kaže več znakov, da bi bil nevaren samemu sebi. "Tako to deluje pri nas." Zato se ne čudi, da vzgojitelji v takih zavodih dajejo odpovedi in se odločajo za manj zahtevna delovna mesta. Pri njih otroci namreč nikoli niso sami – ne podnevi ne ponoči.
Rejniki se umikajo
Po eni strani je v mladinskih domovih premalo mest, po drugi strani pa marsikdo od teh ne bi potreboval bivanja v institucijah, če bi bila pomoč družini pravočasna, dovolj pogosta. S preventivo v družinah, ki ne zmorejo, se ne ukvarjamo dovolj – za to bi potrebovali več kadra na terenu. Pomoč na domu bi bila nujna, razmišlja sogovornica. Če bo šlo tako naprej, bo treba ustanoviti več kriznih centrov, saj upada tudi število rejniških družin. »Kar pa ni čudno, saj so ti otroci vzgojno zelo zahtevni. Ko se začno problemi, se marsikateri rejnik odpove rejništvu – tik preden bi otroka namestili v njihovo družino, se ustrašijo. Ne zmorejo.«
Da »nahrbtnik«, ki ga otrok prinese s seboj, rejnike postavlja pred težko preizkušnjo, potrdi tudiAdisa Mujčinović s Centra za socialno delo Zasavje: »Otroci, ki so nameščeni v rejništvo, imajo pogosto težave s čustvovanjem, vedenjem, lahko tudi zdravstvenimi težavami, ki izhajajo iz neurejenih razmer v matični družini. Težka preizkušnja je za rejnike tudi odhod otrok iz njihove družine, saj se rejniki na otroka čustveno navežejo, tudi otroci na rejnike, rejništvo pa je začasni ukrep – do ureditve razmer v matični družini. V preteklosti so se za izvajanje rejniške dejavnosti večinoma odločale družine, ki so živele na podeželju, pari, kjer je bil zgolj eden zaposlen, drugi pa se je posvetil skrbi za otroke, izvajanju rejništva. Danes sta običajno oba starša v družini zaposlena, imata izmensko delo, gibljiv delovni čas in je usklajevanje službe ter družine postalo preveč naporno. Menim, da potrebujemo drugačno rejništvo, ki bo omogočalo, da imamo na voljo rejnike, h katerim lahko otroka v krizni situaciji namestimo takoj. Centri za socialno delo smo pristojnemu ministrstvu podali strokovno stališče, da je za razvoj rejništva kot poklica treba omogočiti, da lahko rejniki sprejmejo tudi zgolj enega otroka in ne tri, kot je trenutno določeno z zakonodajo.«
Sodišča, ukrepajte hitreje!
Sogovornica iz mladinskega doma poudari, da pri njih ne bi smeli bivati mladostniki, ki so storili kazniva dejanja. Pa jih je veliko. »Postopke na sodiščih bi morali pospešiti, da bi te otroke napotili v ustrezne ustanove. Priznati je treba, da si nekateri pač zaslužijo prevzgojni dom. Pri nas se srečujemo z veliko fizičnega nasilja – tako nad mladostniki kot zaposlenimi. Postopki so predolgi in kazen, ki jo sodišče izreče šele po dveh letih od dogodka, na mladem človeku nima pravega učinka. Do tistih, ki si zaslužijo kazen, smo premili. Poleg tega pa nasilni otroci nikakor ne sodijo med že tako ranljive otroke – umaknemo jih iz nasilnih družin in zopet pridejo v tvegano okolje. To ni v redu, ne poskrbimo za otroke – za vse drugo lahko, za otroke pa ne,« je razočarana sogovornica.
V strokovnem centru Planina, ki ga vodi dr. Leonida Zalokar, so imeli kapacitete prezasedene že marca letos. Kar se ji zdi še posebej sporno, je, da s centrov za socialno delo pišejo mnenja na sodišča za namestitev mladostnikov, ki so lahko že dlje časa resna grožnja staršem in drugim, dobili so celo prepoved približevanja, pa jih potem sodišča nameščajo v vzgojne zavode (po novem strokovne centre) z drugimi otroki in mladostniki. »Sodišča jih v zavode napotujejo preko družinskega zakonika, morali pa bi jih obravnavati po kazenskem. In kako se lahko nekdo sploh čudi, da tudi v zavodih nimamo kadra? Da bomo tudi mi primorani oddelke zapirati tako kot drugod? V 20 letih je nasilje otrok nad starši poraslo z 18 na 44 odstotkov, kar izkazujejo anamneze otrok. Tu ne gre za eno klofuto, ampak za kontinuirano pretepanje staršev. Problematika kaznivih dejanj in nasilništva je mnogo večja kot prikazuje uradna statistika.«
Preveč otrok se namešča v zavode
Zalokarjeva razloži, da v vzgojnih zavodih lahko najdete tudi majhne otroke, ki prihajajo iz težavnih družin (nasilje, alkoholizem, razne zlorabe ...). Otrok kaže oblike neustreznega vedenja, a še zdaleč nima razvitih čustveno-vedenjskih motenj, pa s centrov za socialno delo pišejo predloge na sodišča za namestitev v strokovne centre tudi za take otroke, ki bi potrebovali samo dodatno pomoč v družini. »Mnogi otroci nimajo diagnoze čustveno-vedenjskih motenj, a ker pri nas zanje nimamo vzpostavljenih izveninstitucionalnih, multidisciplinarnih oblik pomoči – ki so v pristojnosti ministrstva za socialne zadeve, jih sodišča nameščajo v strokovne centre, kar je nedopustno. V dobi, ki razglaša deinstitucionalizacijo, se s statiranjem sodišč centrom za socialno delo povsem nekritično vedno več otrok namešča v vzgojne zavode – tudi najmlajše, ki so stari komaj sedem let. Ti nimajo v zavodih kaj iskati, potrebno je sistemsko delo z družino in otrokom na domu.«
Na drugem polu pa imamo neobvladljive mladostnike z duševnimi motnjami z izrazito nasilnim vedenjem, ki izvršujejo kazniva dejanja. Ampak ker se je v naši državi vzpostavil kult, da se otrok ne zapira, sodišča ne izrekajo sodb za namestitev v Prevzgojni dom Radeče oziroma sila redko, razloži Zalokarjeva. »Na pravosodje, vlado in vse parlamentarne odbore pišemo dopise o tem, kakšno norost se gremo, kakšna alarmantna stanja imamo v vzgojnih zavodih. Otrok se v Sloveniji ne zapira – to je tista ideologija, ki ji sledimo. Da je to skrajni ukrep, pravi namreč vodilna ideologinja na Inštitutu za kriminologijo, a teoretiki so dokazano povsem oddaljeni od stanja na terenu, nimajo pojma o hudi vedenjski problematiki otrok, o tipologiji vedenjskih motenj, o brezčutnih neobčutljivih potezah, osebnostnih motnjah med mladimi; ne ločijo zrnja od plevela,« je kritična dr. Leonida Zalokar, ki na to opozarja že od leta 2008.
Priznajmo si: nekateri otroci so nevarni
Določen odstotek otrok je namreč nevaren za družbo, so samouničevalni ali grožnja za druge in to, da se mora kakšnega mladostnika zapreti, sploh ni skrajni ukrep, ampak nujen varovalni ukrep, mladostniku v korist, da se ga v njegovi samouničevalnosti zaustavi, pojasnjuje. »Ti otroci so terapevtsko neodzivni. Omejitev gibanja takega otroka, da sploh lahko začneš delati z njim, je v njegovo korist in korist družbe.« In tudi zato vzgojni zavodi pokajo po šivih, Prevzgojni dom Radeče pa je skorajda prazen. Najmanj tretjina mladostnikov iz vzgojnih zavodov bi morala biti nameščena tam, je prepričana sogovornica.
Tovrstni mladostniki ne sodijo v zavode, ki so odprtega tipa, od koder lahko odhajajo in prihajajo po svobodni volji, temveč potrebujejo druge programe. »Pri nas v nasprotju s tujino vse otroke, ne glede na etiologijo in simptomatiko, trpamo v strokovne centre, iz njih smo naredili odlagališča za otroke. Tudi povsem majhne otroke sodišča nameščajo v vzgojne zavode skupaj z nasilnimi otroki, ko pa bi morali živeti v stanovanjskih skupnostih, rejniških družinah ali pa doma s strokovno pomočjo.«
Potrebujemo specializirane krizne centre
Prepričana je, da z otroki, ki so zagrešili kaznivo dejanje in imajo tudi duševne motnje, v Sloveniji ne vemo, kam bi. »Ko naredi tak otrok grozovito dejanje, se odgovorni povsem napačno sprašujejo: kam ga bomo dali? In ugotovijo, da drugam kot v strokovne centre ga ne morejo, čeprav tako sodniki kot psihiatrični izvedenci pri določenih posameznikih vedo, da to ni prava rešitev. Predvsem pa je to zelo nevarno. Zato potrebujemo tudi specializirane krizne centre. Odgovorne smo s tem seznanili, pa nam je generalna direktorica z direktorata za družino na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sporočila, da ne vidijo potrebe za to. V pisarnah (uradov in ministrstev) res nimajo stika z realnostjo.«
Otroci, ki se nameščajo v zavod v Planini, že dolgo nimajo samo vedenjsko-čustvenih motenj – takim naj bi bili strokovni centri namenjeni – ampak prihajajo mladi s celo kopico pridruženih duševnih motenj in bolezni, pravi Zalokarjeva. »Postajamo napol sirotišnice, napol bolnišnice in napol zapori. Evropsko omikane države imajo vzpostavljene forenzične oddelke za mlade – da se preko diagnostike ugotovi etiološke razloge za razdiralno vedenje; potrebna je celovita, seveda dolgotrajna biopsihosocialna diagnostika.«
Zelo dobro se spomni fanta, starega 13 let, ki so ga morali štirje do pet odraslih (medicinski tehniki in vzgojitelji) do 18. leta paziti – da ni koga ubil. »To vedo vsi odgovorni na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, saj je bil pogosto hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici za odrasle. Na ta način delujemo v naši državi. To je problem predvsem sociale, pravosodja, zdravstva in šele na koncu šolskega ministrstva. Že davno bi se morali resno dogovoriti, kaj mora kdo storiti, vzpostaviti. Neobvladljivi otroci in mladostniki so multidisciplinarni problem, za katerega mora vsak resor prevzeti odgovornost. Tudi aktualna vlada je pri urejanju tega področja že davno padla na izpitu.«
---
Krizni centri rešujejo nujne primere
Poleg strokovnih centrov, kjer otroci in mladostniki bivajo dlje, pa imamo v državi tudi 11 kriznih centrov, namenjenih za akutne stiske in kratkotrajno namestitev, ko je treba otroka zaradi različnih situacij v družini oziroma v njegovem domačem okolju nemudoma umakniti na varno. Devet takih centrov, ki so odprti 24 ur na dan, je namenjenih za otroke med 6. in 18. letom (Ljubljana, Celje, Maribor, Murska Sobota, Slovenj Gradec, Radovljica, Krško, Koper, Nova Gorica), v dveh pa nudijo pomoč in bivanje najmlajšim od rojstva do šestih let (Grosuplje in Maribor). Zaradi prenapolnjenosti strokovnih centrov pa se praviloma tritedenska bivanja podaljšujejo.
Iz Skupnosti centrov za socialno delo so sporočili, da je bilo julija letos v kriznih centrih po Sloveniji 85 otrok. V lanskem letu je tam zavetje poiskalo skupno 368 otrok, med njimi je bilo največ tistih med 12. in 17. letom, kar 66 otrok je bivalo v njih več kot 42 dni, 129 otrok več kot 21 dni.
