Z denarjem, ki so ga vrgli v zdravstvo, bi mi naredili čudeže
Ivan Lorenčič, nekdanji direktor Zavoda RS za šolstvo in legendarni ravnatelj Druge gimnazije Maribor:
»Ker se pedagogi in pedagoginje sami zavedamo, da otroci poleg faktografije nujno potrebujejo še druga znanja, veščine in tudi etične vrline, skušajo marsikje slednje zagotoviti izven učilnic in kurikuluma z obšolskimi dejavnosti. Tako smo na primer na Drugi gimnaziji Maribor v mojem mandatu razvijali kup dejavnosti za dijake, med drugim dramsko šolo z več gledališči, šolski orkester, muzikal, foto klub, literarne delavnice, filmsko šolo, plesno in navijaško skupino… Ampak država ti pri tem ne pomaga čisto nič, temveč je vsaka šola prepuščena sama sebi, sredstva pa mora napraskati s pomočjo staršev in sponzorjev. Da bi s tovrstnimi vsebinami obogatili celoten šolski sistem v Sloveniji, bi po moji oceni potrebovali od šest do sedem milijonov evrov, kar je za državni proračun drobiž – ki pa ga država vendarle ne da. No, se bo pa zato našlo 137 milijonov za prenovo železniške postaje na Jesenicah…
Stroka že nekaj let pripravlja posodobitve učnih načrtov, vendar brez posluha države ne bo šlo. S tem mislim predvsem na povečanje sredstev za dodatne programe in kadre. Težava namreč niso zgolj prenatrpani urniki ter preobremenjeni učenci in dijaki, temveč tudi preobremenjeni učitelji. Že tem trenutku nam primanjkuje okoli 4.000 pedagogov, mnogi so zaradi slabih delovnih razmer, napornega dela in prenizkega plačila že zapustili poklic, tisti, ki še vztrajajo, so vse bolj apatični. Niti zavedamo se ne, kako zelo blizu smo zlomu sistema – osem odstotkov šolnikov je starejših od 60 let, kar pomeni, da se bodo v naslednjih petih letih upokojili. Sprašujem se, kdo bo potem poučeval slovenske otroke – vprašanje, ki si ga odgovorni očitno ne zastavljajo.
Vse to se že močno pozna, in da slovenski izobraževalni sistem čedalje huje šepa, je nazorno pokazala zadnja mednarodna raziskava PISA, ki preverja bralno, naravoslovno in matematično pismenost petnajstletnikov. Rezultati kažejo splošen upad teh znanj pri slovenskih najstnikih, pri čemer so na področju branja že pod povprečno ravnjo vrstnikov in vrstnic iz držav OECD – kar bi moral biti znak za rdeči alarm, pa očitno ni… Predsednik vlade je na začetku mandata sicer še nekaj govoril o reformi tega področja, na koncu pa se iz vsega skupaj ni izcimilo nič. Tako se nadaljuje dolgoletna stihija na tem področju, ki je rezultat političnega nerazumevanja in zato podcenjevanja šolstva; zadnji dober, prebojni šolski minister je bil tako po mojem mnenju Slavko Gaber, od njega naprej resor vodijo predvsem politiki. Šolstvo pač nima veljave v koalicijskih kupčkanjih, posledično pa tudi ne v naši družbi – še posebej če ga primerjamo z zdravstvom, o katerem kar naprej poslušamo in v katero je vlada na pobudo prejšnjega ministra Loredana mimogrede vrgla skoraj četrt milijarde evrov za neuspeli poskus skrajševanja čakalnih dob. Mirno lahko rečem, da bi stroka v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu s tem denarjem lahko delala čudeže – če bi ji le pustili.«
»Niti zavedamo se ne, kako zelo blizu smo zlomu sistema – osem odstotkov šolnikov je starejših od 60 let, kar pomeni, da se bodo v naslednjih petih letih upokojili. Sprašujem se, kdo bo potem poučeval slovenske otroke – vprašanje, ki si ga odgovorni očitno ne zastavljajo.«
Kaj se je zgodilo z znanjem kot vrednoto?
Gregor Deleja, srčni reformator Gimnazije Celje – Center, sedaj direktor celjske občinske uprave:
»Usmerjenost zgolj v vzgojo in izobraževanje za službe ali pa, če hočete, na drugi strani za razvijanje podjetniških spretnosti je že danes napačna. Vzgojo in izobraževanje bi morali v nenehnem družbenem dialogu usmerjati tako, da bo ljudem omogočala oblikovati dolgoročno družbeno in ekonomsko blaginjo zase, za svoje družine in skupnost. Priznavanje in ocenjevanje pridobljenih veščin in znanj je del tega zahtevnega procesa, pri čemer je usmerjenost zgolj na kvalifikacije nezadostna. Kaj bi bilo, če bi z danes na jutri ukinili ocene? Najbrž se ne bi nihče več učil, ker je jedro aktualne šolske motivacije otroka, mladostnika in tudi starša ocena, ne pa znanje kot vrednota. Vrniti vrednost znanju pa pomeni spremembo po celotni družbeni vertikali in povsem novo definicijo učiteljstva kot poklica.
Dvig plač šolnikom sam po sebi ne bo prinesel rešitve. Je sicer pomemben, a ni ključni motivator, ker če bi se za pedagoške študije bodoče vzgojiteljice, vzgojitelji, učitelji in učiteljice odločali zgolj in samo zaradi plačila, nam najbrž ni pomoči... Bodimo iskreni in se sami vprašajmo, kaj nas motivira na našem delovnem mestu poleg plače – jasni cilji, dobro vzdušje, možnost kariernega in posledično tudi osebnostnega razvoja, sodelovanje, soustvarjanje, da čutimo in občutimo, da naše delo šteje, da je spoštovano in smo skupaj z njim spoštovani tudi mi, skladnost vrednot, varnost zaposlitve in še in še. Pri šolnikih pa ni pomembno le to, da imata našteto vrtec in šola, ampak šolstvo kot tako. In tega res manjka. Vizije. Brez te pa ne more biti jasnih ciljev. To pa je stvar družbenega dogovora in ne neke aktualne politike, ki bi se morala – tudi zaradi ocene na vsakih volitvah – truditi, da ta družbeni dogovor uresničuje. V tem kontekstu pritrjujem kolegu Lorenčiču. Šolstvo je postalo obskurni del politične margine. Mogoče je čas, da se začnejo šolniki po vzoru jugoslovanskih punkerjev iz 80. obnašati kot marginalci in spreminjati sistem od spodaj navzgor, saj obratne poti, žal, najbrž več ni.
Vsi skupaj se moramo končno začeti zavedati svoje odgovornosti. V času, ko nam planet gori v dobesednem in prenesenem smislu, se moramo jasno distancirati tudi od rešitev po meri človeka in začeti razmišljati o rešitvah po meri narave, katere del je tudi človek. V tem kontekstu tudi starši kot deležniki dobijo drugačno, bistveno bolj odgovorno, proaktivno in konstruktivno vlogo, saj se spremeni cel nabor vsebin, o katerih se je treba resno pogovoriti in poenotiti s ciljem, da otrok in mladostnik odraščata skupaj z vsem svetom in ne zgolj z mikrosvetom ene družine, njenih hotenj in želja.«
»Šolstvo je postalo obskurni del politične margine. Mogoče je čas, da se začnejo šolniki po vzoru jugoslovanskih punkerjev iz 80. obnašati kot marginalci in spreminjati sistem od spodaj navzgor, saj obratne poti, žal, najbrž več ni.«
Zdraviti travme, namesto da jih povzročamo
Viljem Babič, član predmetne kurikularne komisije za prenovo učnega načrta za glasbeno umetnost, učitelj glasbe na Drugi gimnaziji Maribor:
»Bistvo šole je socializacija, in ta bi morala biti temeljno načelo kurikulumov, še posebej pri tako imenovanih mehkih predmetih, kot sta likovna in glasbena vzgoja. Cij mora biti opolnomočiti mladega človeka, ga postaviti na pravo pot, mu pomagati stopati po njej, vključiti izključene in marginalizirane skupine, učiti bivanja ter sobivanja, skratka zdraviti travme, namesto da jih povzročamo.
V komisiji za prenovo učnega načrta, v kateri delujem, si prizadevamo, da bi bil kurikulum bolj procesno naravnan in da bi bili usmerjeni v udejanjanje poglobljenega doživljanja ter ustvarjanja glasbe, ne pa zgolj v pomnjenje podatkov. Težimo k oblikovanju učnih načrtov, ki bi opolnomočili dijake – pa tudi profesorje, da bi bili bolj avtonomni in kreativni pri sooblikovanju ter uresničevanju učnega načrta. Nihče si ne želi letargičnih otrok in vsega naveličanih učiteljev, ki desetletja kot papige zgolj ponavljajo eno in isto snov; želimo si, da bi se tudi pedagogi lahko razvijali skozi svoj poklic in da bi ga lahko opravljali z radovednostjo in tudi radostjo. Te spremembe naj bi zaživele že s prenovljenimi učnimi načrti, ki naj bi se začeli izvajati s septembrom 2026 – ali bo res tako, pa ni odvisno zgolj od nas, ampak predvsem od tega, ali bo nove učne načrte, ki jih bomo pripravili, potrdila tudi država oziroma pristojne komisije na zavodu za šolstvo.
Posebno vprašanje so ocene – zlasti v osnovni šoli že imamo diktaturo petk, ki nakazuje, da prenekateremu otroku, predvsem pa staršu, znanje samo po sebi ni najvišja vrednota. Marsikdo ima že zelo hitro oblikovane predstave o udobni in dobro plačani prihodnosti, pot do nje pa vodi prek najvišjih ocen. V srednji šoli se ti pritiski do določene mere zmanjšajo, ker so kriteriji znanja za posamezno oceno natančneje določeni in je manj prostora za osebne interpretacije, a še vedno se preveč staršev, pa tudi dijakov in dijakinj, v preveliki meri obremenjuje z zahtevami, da morajo po vsej sili postati, na primer, zdravniki ali odvetniki. Tako učitelji kot starši moramo biti predvsem tutorji ter usmerjevalci otrok in mladostnikov. Sam se kot starš trudim, da na otroka ne pritiskam, naj bo najboljši, ker bi ga to lahko hitro zlomilo. Ob tem ne iščem izgovorov za lastne starševske spodrsljaje, temveč sprejemam odgovornost zanje in se iz njih učim. Žal pa opažam, da gre družba v nasprotno smer in da se vse bolj uveljavljajo veliki egi, ki želijo zase doseči vse – pa čeprav znanje ne dohaja teh ambicij.
Ob vsem tem moramo v Sloveniji učiteljskemu poklicu nujno vrniti avtonomijo in družbeno veljavo, ki ju je nekoč že imel. Plačilo je mizerno, delo pa odgovorno in naporno, delovni dan se največkrat zavleče v pozni popoldan ali tudi v noč. Žal pa nas politika ne razume in že 20 let čakamo na vizijo za preboj, medtem pa delež BDP, ki ga Slovenija nameni za vzgojo in izobraževanje, vztrajno pada – toliko o skrbi za prihodnost naroda. Morda se bodo odločevalci zbudili, ko bomo končno doživeli kolaps sistema, od koder nismo več daleč. A žal še vedno nimamo prebojnega ministra, ki bi bil s svojo ekipo sposoben zasnovati tehtne in premišljene reforme ter bi zamejil vztrajno rezanje poklica kot salame. Pa imamo v Sloveniji na pretek izvrstnih učiteljev, ki se trudijo, da učencem in dijakom omogočijo izpolnitev njihovih ogromnih potencialov – dijakinje in dijaki Druge gimnazije se, na primer, redno vpisujejo na najprestižnejše svetovne univerze, kot so Cambridge, Oxford, Harvard…«
»Cij mora biti opolnomočiti mladega človeka, ga postaviti na pravo pot, mu pomagati stopati po njej, vključiti izključene in marginalizirane skupine, učiti bivanja in sobivanja, skratka zdraviti travme, namesto da jih povzročamo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jane.
