Verodostojnega podatka, koliko pragozdov ima katera evropska država, ni najti, saj so merila za razglasitev v različnih državah različna, je pa znan podatek, da je bilo v naši nekdanji državi skupno dvajset pragozdov, med temi šest na Hrvaškem, pet v Srbiji in štirje v Sloveniji, kjer jih je danes štirinajst. Gre za sorazmerno majhne ostanke gozdov, v katerih človek že stoletje in še dlje ni gospodaril in so tako ohranili naravne značilnosti.
Večina na južnem koncu
S tropskimi pragozdovi v Južni Ameriki, Aziji in Afriki se slovenski pragozdovi ne morejo primerjati, sploh ne po površini. Skupna površina slovenskih pragozdov je približno 540 hektarjev, kar devet od štirinajstih pa se jih nahaja na območjih Dolenjske in Posavja. Krokar, Prelesnikova koliševka, Pečka, Strmec, Kopa in Rajhenavski rog so na območju Kočevskega roga, pragozd Gorjanci - Trdinov vrh in pragozd Ravna gora na območju Gorjancev, Krakovski pragozd pa na poplavnem območju spodnjega toka reke Krke.
Definicij pragozda je več, vsem pa je skupna zahteva, da vanje človek s svojim delovanjem ne sme posegati. Po definiciji slovenskega botanika in fitocenologa M. Wraba je pragozd gozdna združba, ki je po svoji rastlinski sestavi, zgradbi in rasti končna klimatska razvojna stopnja in je nastala brez človekovih vplivov. Angleški ekolog Peterken ugotavlja, da je pragozd naravni gozd, na katerega človek nikoli ni značilno vplival.
Marija Terezija in Hufnagel
Na Slovenskem je bil prvi gozd zaščiten in izločen iz gospodarjenja v 18. stoletju z dekretom razsvetljene vladarice Marije Terezije. »Takrat so se odločili, da je treba na visokem krasu del gozda ohranjati nedotaknjenega, da bi se izognili eroziji. Če na visokem krasu izbrišeš ves gozd, voda spere zemljo, ker je ta plitka, in ostane sama skala. Ugotovili so, da je treba na teh območjih z gozdom delati drugače. Tukajšnji veleposestniki so imeli za gospodarjenje s svojimi gozdovi zaposlene ljudi, ki so se šolali na Dunaju in v Pragi. Med njimi je bil tudi Auerspergov gozdar Leopold Hufnagel, ki je med drugim odredil, da se v Rajhenovskem rogu ne bo sekalo, ampak se bo tam ohranil naravni gozd. Danes sicer nekateri pravijo, da je to storil tudi zato, ker se tam gospodarjenje ni izplačalo, da do tam ni bilo cest in tudi niso imeli tovornjakov, gozdna železnica pa ni prišla do vseh koncev. Da imamo v Sloveniji toliko nedotaknjene narave, se imamo zahvaliti tudi sreči, da je naša dežela hribovita; marsikje ni bilo ekonomsko smiselno vsega posekati, zato so nekateri deli gozda ostali nedotaknjeni,« o vzrokih, da imamo v Sloveniji toliko pragozdov, pravi Peter Železnik z Zavoda za varstvo narave.
Izrazita potreba po razglasitvi določenih območij za pragozdove in gozdne rezervate je nastala v povojnih letih, ko je Jugoslavija, da bi prišla do denarja za obnovo, izrabljala les kot pomemben in izdaten naravni vir. Sekalo se je na veliko in les izvažalo. »Takrat smo imeli srečo, da je bilo na nekaterih visokih političnih funkcijah tudi več gozdarskih strokovnjakov, ki so se temu uprli in preprečili, da bi se gozd divje izkoriščalo. Zahtevali so, da se gozdove izmeri in ugotovi, koliko lesa je v njih, ter naredi načrte sečnje. Leta 1959 so z zakonom prepovedali goloseke. Takrat so veliko razmišljali, kako drugače gospodariti z gozdom. Ugotovili so, da se lahko najlažje in največ o tem, kako gozd živi, naučijo v pragozdu. Takrat so začeli iskati območja, na katerih je bil gozd še nedotaknjen ali pa človeka v njem že dolgo ni bilo. Konec 70. let so tako oblikovali mrežo gozdnih rezervatov, v katere so bili vključeni tudi pragozdovi. V teh rezervatih so se učili, kako delati z gozdom, kako gospodariti z njim sonaravno, kar je tudi temelj slovenske gozdarske šole,« dodaja dr. Železnik.
Strog režim
Režim zaščite pragozdov je zelo strog. Človeku je vstop v pragozd prepovedan, vanj lahko izjemoma vstopajo le gozdarji, in to samo v znanstvene namene. Preostali lahko pragozdove opazujemo in občudujemo le z roba, po katerem so lahko speljane tudi sprehajalne poti, kot je na primer v Rajhenavskem rogu. Ob robu pragozdov gozdarji postavijo raziskovalne ploskve, kot je denimo v pragozdu Pečka v Rogu, v katerem vsakih deset let ob pripravi novih gozdnogospodarskih načrtov premerijo vse drevje. Z roba pragozda je tako lepo videti razliko med gozdom, v katerega človek ne posega, in gozdom, s katerim človek gospodari. V pragozdu tudi vse, kar odmre, ostane v njem. Lahko bi rekli, da drevo v pragozdu živi dve življenji. V prvem je živo samo in raste, dozori in umre, v drugem pa se, ko pade, v njem naseli toliko različnih živali in drugih organizmov, da je v bistvu še veliko bolj živo kot prej.
Vendar tudi če človek ne posega neposredno v pragozd, se narava v njem spreminja. Gre tudi za posredni vpliv človeka. Ne le podnebne spremembe in onesnaženje, tudi gospodarjenje z divjadjo lahko povzroča velike spremembe v gozdu, celo glede prisotnosti določenih drevesnih vrst v njem. Tako sta na primer na vrstno sestavo roških gozdov vplivali naselitev in namnožitev jelenjadi na območjih, na katerih je v preteklosti ni bilo. Do naselitve jelenjadi je med iglavci in vsemi drevesnimi vrstami v roških gozdovih prevladovala jelka, ki je v Kočevskem rogu v nasprotju s smreko, ki je v roške gozdove prenesena od drugod, avtohtona vrsta.
S podatki postreže Andrej Kotnik, vodja odseka za gozdnogospodarsko načrtovanje na novomeški enoti Zavoda za gozdove: »Po prvih meritvah, ki jih je leta 1893 izvedel Hufnagel, je bilo takrat na območju današnjega pragozda Pečke 58 odstotkov jelke, leta 1973 je je bilo še vedno 46 odstotkov, danes pa je njen delež le še 12 odstotkov. Lesna masa odmrle jelke je na tem območju večja od lesne mase žive. Zanimivo pa je, da jelka v pragozdu hitreje izginja kot v gospodarskih gozdovih. V času od leta 1982 do danes se je delež jelke v pragozdu Pečke zmanjšal za 62 odstotkov, v bližnjem gospodarskem gozdu na območju Soteske pa le za 32.«
Jeleni se drogirajo
Jelka je za jelenjad prava poslastica in zaradi jelenjadi ne uspe v drevo zrasti nobeni mladiki jelke, ki vzklije iz semena. Peter Železnik pojasnjuje, zakaj je to tako. »Jelka naj bi vsebovala neke halucinogene snovi. Tega je največ prav v vršičkih – jelen to potem obira in se dobro počuti.«
Zato mlade jelke ne le v pragozdu, ampak tudi širše v gozdovih Kočevskega roga ni najti, vsaj take ne, ki bi ji uspelo zrasti višje od pol metra. Če mladike že preživijo, ostanejo pritlikave, visoke le nekaj centimetrov; v bistvu jelenjad iz mladik jelke vzgaja bonsaje. Kočevski gozdar Tomaž Hartman, strokovnjak za pragozdove, je že pred več kot dvajsetimi leti sklenil stavo in ponudil tistemu, ki v Rogu najde jelko, višjo od metra in pol, zaboj najboljšega viskija. Tisti obljubljeni zaboj menda še vedno čaka, Andrej Kotnik pa pravi, da danes tudi pol metra visoke mlade jelke ni več najti.
