Je jedrska energija zelena ali ne?
Jaz bi rekel, da je zelena, celo med najbolj zelene energije bi jo uvrstil. Razloga sta dva, prvi je morda nekoliko negativističen. Namreč prav vsi viri energije puščajo posledice za okolje in zdravje, o tem ni nobenega dvoma, pri jedrski energiji pa zaradi njene izjemno velike gostote potrebujemo zelo majhne volumne, zelo majhne mase goriva in strukturnih materialov, da pridemo do razmeroma velikih učinkov, torej je tudi odpadkov in vplivov na okolje manj kot pri vseh drugih virih.
Vaš reaktor tu na Brinju proizvede okoli 250 kW toplotne energije, kar ste v nekem intervju primerjali z avtomobilom.
Na primer avtomobilski motor s 100 kW mehanske moči ima dobrih 250 kW toplotne moči.
Teoretično bi lahko tak reaktor poganjal avto?
Ja, teoretično bi ga lahko, vendar je ta reaktor vseeno prevelik.
Poganja ga sicer le nekaj kilogramov goriva.
Nekaj kilogramov goriva je v reaktorju, vendar je naokrog pet metrov vode, pa betonska zaščita pred sevanjem.
Se pravi, nikakor to ni praktičen pogon za transportna sredstva.
Uporaben je edino na ladjah. Rusi imajo civilne jedrske ledolomilce in v preteklosti je bila tudi ameriška trgovska ladja na jedrski pogon. A ta trenutek razen ruskih ledolomilcev ni ničesar takega v ladijskem prometu, čeprav Kitajci resno razmišljajo o tem.
Torej je razen ledolomilcev trenutno jedrska energija edino na ladjah v vojaški uporabi. Koliko pa je vseh plovil na jedrski pogon?
Govori se o več kot 100 reaktorjih, a nekatera plovila imajo po dva reaktorja.
Kakšen je reaktor, ki poganja ameriško letalonosilko, v primerjavi z reaktorjem v Krškem? Po velikosti in tehnologiji.
Tehnologija je zelo podobna, trenutno so tako rekoč vsi vojaški pogonski reaktorji tlačnovodni, podobni našemu v Krškem. Skozi zgodovino ni bilo vselej tako, bile so tudi druge variante reaktorjev. Pomembnejša razlika je, da vojaški reaktorji uporabljajo veliko bolj obogaten uran, ker imajo države s plovili na jedrski pogon praviloma na voljo tako imenovani "weapons-grade" uran z več kot 90 odstotki urana 235. Zato lahko njihovo gorivo brez menjave zdrži od 10 do 15 let. V Krškem pa je gorivo s petimi odstotki urana 235 treba precej pogosteje menjati.
Okoli 20 ton goriva na leto naj bi Slovenija potrebovala za krško jedrsko elektrarno.
Približno, cela sredica je težka dobrih 50 ton. Na 18 mesecev se zamenja slaba polovica goriva, nekaj elementov pa ostane noter, ti so potem v reaktorju največ štiri leta in pol.
In koliko stane to gorivo?
Moja groba ocena je v rangu deset milijonov evrov oziroma od 10 do 15 odstotkov stroškov obratovanja jedrske elektrarne.
Načeloma sta potrebni dve pogodbi. S prvo kupijo uran, z drugo pa zagotovijo izdelavo goriva, ki ga za Krško izdela Westinghouse.
In kako ga dostavijo do Krškega?
Nerabljeno jedrsko gorivo, ki še ni bilo obsevano, ni nevarno in ga je enostavno transportirati. Iz Amerike pride z letalom, nato pa s kamioni ali kar z enim kamionom v Krško.
Je ta transport po slovenskih cestah kaj posebej varovan?
Sam tega še nisem videl. A gre za nekaj drugega, kot pa je transport rabljenega goriva. Ko smo pred leti gorivo iz našega reaktorja na Brinju spravili v Koper, nekaj let kasneje pa so ga tovorili še kolegi z Dunaja, kjer imajo zelo podoben reaktor, je šlo za zelo varovana transporta. To pa zato, ker če pridete dejansko v stik z rabljenim gorivom, gre za dozo sevanja, ki človeka ubije. Sveže gorivo ni nevarno, ljudje so lahko zraven njega in ni nobenih težav z radioaktivnostjo.
Pričakujete, da bodo ljudje na referendumu podprli drugi blok jedrske elektrarne v Krškem?
Za zdaj tako kaže. Kolikor vem, je precej Slovencev, ki v tem trenutku to podpirajo, je pa napovedovanje prihodnosti vedno nehvaležno.
Ko se bo začela razprava o referendumu, lahko pričakujemo, da bo prisotnih precej čustev, in ne samo strokovnih mnenj.
V javni debati je vedno veliko čustev. Je pa zanimivo, da ta čustva, vsaj po mojem občutku in po tem, kar vidim tudi v drugih državah, iz ozadja spodbujajo še poslovni interesi. Vedno mi je zanimivo pogledati, kdo ima od takšnih spopadov dejansko finančne koristi. Slêdi denarju, kot pravijo Američani.
Že zdaj se opaža, da poteka lobiranje potencialnih dobaviteljev reaktorja za Slovenijo.
To je seveda pričakovano, gre za posel med petimi in desetimi milijardami evrov. Jasno je, da se zato trije možni dobavitelji zelo močno angažirajo, da bi do tega posla prišli.
Kako bi vi nagovorili dvomljivce, da bi jih prepričali o podpori jedrski energiji?
Meni je zadnjih 20 let vedno zabavno gledati, kako se proti klimatskim spremembam poskušamo boriti s tehnologijami, ki so izrazito odvisne od vremena. Poskusi delati s tehnologijami, ki so odvisne od vremena, so v naši tehnološki zgodovini znani. En tak zanimiv primer so bile jadrnice, nekoč je skoraj vse pomorsko potovanje in trgovanje potekalo z jadrnicami, a tisti trenutek, ko smo prišli do vira energije, ki je bil od vremena neodvisen, smo jadrnice zamenjali in jih imamo danes pravzaprav samo še za veselje. Komercialni ladijski prevozi so bili še najprej na premog in kasneje na nafto predvsem zato, ker je ta energija relativno neodvisna od vremena.
Podobno je pri elektriki. V zadnjih 50 in več letih smo se navadili, da je elektrika vedno na voljo. Naš način življenja je tak, da si ne predstavljamo več resnega življenja brez nje. Torej kot nekaj, kar je vedno dosegljivo, tudi v slabem vremenu, tudi takrat, ko ni sonca, ko ni vetra. Nekateri kolegi v tujini, pa tudi kakšen doma bi se našel, pravijo, da veter in sonce propagirajo predvsem tisti, ki so povezani s fosilnimi gorivi, ker za veter in sonce potrebuješ v ozadju plinske elektrarne. Torej prodajalci plina prodajajo sonce in veter.
Investicije v plinske elektrarne po vašem niso rešitev?
To so Nemci počeli 20 let, a jih je ruski napad na Ukrajino spravil tako močno v kot, da so začeli spet odpirati premogovnike. Naredili so se odvisne od Rusov, od ruske dobave plina. Podobno je pri solarnih panelih, saj večina kritičnih materialov zanje prihaja iz Kitajske. Ta je največji trg za sončno energijo, pri tem se spravljamo v odvisnost od Kitajcev, jedrska tehnologija pa je kljub vsemu malo bolj razpršena, ne dobiš je samo pri Rusih in Kitajcih.
Zanimivo, Ruse in Kitajce smo kar izločili kot potencialne dobavitelje reaktorja za drugi blok.
Da, tu gre v glavnem za geopolitične razloge.
Kaj pa s tehnološkega vidika? Kako ocenjujete rusko in kitajsko reaktorsko tehnologijo?
Vsaj do ukrajinske vojne, ko sem lahko dosti podrobneje spremljal, kaj počnejo, so bili Rusi dejansko edini na planetu, ki so kot država obvladovali celoten cikel razvoja jedrskih elektrarn, od zibelke do groba. Kitajci so še vedno v fazi, ko sicer zelo veliko lahko naredijo sami, tudi že nekaj njihovih domačih dizajnov reaktorjev obstaja, eden komercialno deluje, drugega postavljajo, ampak vsi ti komercialni dizajni so nekako nasledniki evropskih ali pa ameriških. Kitajci še niso čisto na svojih nogah, ampak bodo kmalu. S tehnološkega vidika jaz sicer ne bi imel posebnih zadržkov do kitajske tehnologije, a s tehnološkega stališča tudi nimam posebnih zadržkov do vseh drugih potencialnih dobaviteljev.
Omenjajo se francoski, ameriški ali pa južnokorejski dobavitelji. Zakaj južnokorejski?
Južni Korejci so poleg Francozov, Američanov, Rusov in Kitajcev pravzaprav edini, ki so dejansko sposobni ta trenutek zgraditi reaktor. Japonci so po Fukušimi svojo jedrsko industrijo potisnili v ozadje, do takrat pa so še bili sposobni narediti jedrsko elektrarno. Mimogrede, v 90. letih so bili sposobni narediti elektrarno tudi Čehi, le gorivo so morali dobiti drugod. A potem se ni več kaj dosti gradilo. Še v 80. letih ste imeli v Zahodni Evropi pa v Združenih državah Amerike več kot deset proizvajalcev jedrskih elektrarn, zdaj smo v Evropi na enem, v ZDA pa je Westinghouse edini, ki je preživel.
Je ameriški Westinghouse v prednosti, ker imamo že en njihov reaktor v Krškem?
Je in ni. Mogoče bo kdo rekel, da s to tehnologijo imamo izkušnje, to tehnologijo obvladamo, hkrati pa je treba vedeti, da Američani že kakšnih 30 let ali več vsaj za težko opremo za jedrske elektrarne nimajo domačih proizvodnih kapacitet. Zato prispevajo predvsem dizajn in inženiring ter si pomagajo s Kitajci ali Korejci, ki naredijo opremo.
Američani sploh še gradijo jedrske elektrarne v ZDA?
Ta trenutek ne, so pa v zadnjih dveh letih zagnali dva reaktorja AP1000, torej istega tipa, kot ga ponujajo nam. Štirje tudi že delujejo na Kitajskem, zanje so se odločili tudi Poljaki, Bolgari, Indijci in Ukrajinci.
Kdo pa je najbolj podjeten prodajalec jedrskih reaktorjev? Francozi?
Največ gradbišč v tujini imajo Rusi, ki doma in na tujem gradijo 21 reaktorjev, po štiri v Egiptu in Turčiji, štiri na Kitajskem in dva na Madžarskem. Kitajci jih doma sicer gradijo kar 26, v tujino (Pakistan) so prodali enega. Kitajci doma na omrežje priklapljajo med pet in deset reaktorjev. Pred kratkim so dohiteli Francijo, ki jih ima 56.
Ali francoski reaktorji krijejo vse energetske potrebe Francije?
V zadnjih letih nekaj med 65 in 70 odstotkov vse potrebne električne energije.
Preostanek pa hidroelektrarne?
Voda in veter vsak po približno deset odstotkov, preostanek prispevata plin in sonce.
Koliko energetskih potreb Slovenije bi kril drugi blok?
Reaktor z zmogljivostjo enega gigavata prispeva okoli osem teravatnih ur elektrike letno, naša poraba ta trenutek pa je približno od 12 do 14 teravatnih ur letno. Danes bi se torej z delujočo drugo jedrsko elektrarno v celoti znebili uvoza, verjetno bi lahko tudi Šoštanj skoraj popolnoma zaprli, mogoče bi še nekaj malega ostalo za izvoz. Če pa zdaj narediva projekcijo za leto 2040, zlasti če gremo na veliko v toplotne črpalke za ogrevanje in na veliko v električno mobilnost, kolegi iz centra za energetsko učinkovitost Instituta Jožef Stefan napovedujejo, da bo Slovenija potrebovala od 25 do 30 teravatnih ur letno.
Ja. Jaz se še spomnim našega zadnjega ministra za energijo (danes resor energije sobiva z resorjema za okolje in podnebje), to je bil Mihael Gabrijel Tomšič v Peterletovi vladi. Minister Tomšič je napovedal, da se poraba električne energije v Sloveniji ne bo več povečevala, posledično smo zaprli praktično vse rudnike premoga razen velenjskega. Tudi rudnik urana Žirovski Vrh smo zaprli in od takrat, od začetka devetdesetih let, se je poraba elektrike v Sloveniji več kot podvojila.
Verjetno danes nihče več ne pričakuje, da se bodo energetske potrebe zmanjševale, bolj gre za to, kako hitro bodo naraščale.
Drži, pomembno je predvideti, kako hitro se bodo povečevale in kako zanesljive in stabilne vire lahko zagotovimo. In še en vidik je, to je relativna neodvisnost od uvoza. Čisto neodvisni od uvoza tudi pri jedrski elektrarni nismo, a v tem primeru gre za uvoz dobrih 20 ton goriva vsakih 18 mesecev. Tolikšno količino goriva, premoga v Šoštanju pokurijo v treh do štirih minutah. Tudi zaradi tega je, čeprav sta Šoštanj in Krško približno primerljiva po proizvedeni energiji, elektrika iz Šoštanja vsaj dvakrat dražja od tiste iz Krškega.
Kaj pa stroški sprotnega delovanja in vzdrževanja elektrarn?
Ekonomska težava jedrskih elektrarn, podobno imajo tudi hidroelektrarne, sončni kolektorji in vetrnice, je razmeroma velika začetna investicija v opremo. Gorivo v hidroelektrarnah, sončnih in vetrnih elektrarnah je zastonj, pri jedrski elektrarni pa pomeni okoli 10 do 15 odstotkov obratovalnih stroškov nuklearke, preostalo je vzdrževanje, oprema in seveda tudi delovna sila. Gre za veliko visokokvalificiranih in razmeroma dobro plačanih delovnih mest, a še vedno je elektrika iz amortizirane nuklearke pri nas razmeroma zelo poceni.
Je možnost, da bi Nemci začeli ponovno odpirati jedrske elektrarne?
Je, bojim se pa, da šele čez nekaj desetletij.
Zakaj ne prej?
Ko enkrat dezinvestiraš kadre in opremo, traja 20, 30 let, mogoče v bogati Nemčiji kakšno leto manj, da spet vzpostaviš infrastrukturo in kadre. Ne gre samo za elektrarne, potrebni so strokovnjaki v upravnih organih, v znanstveni in tehnični podpori, teh je zelo veliko in potrebujejo zelo visoko usposobljenost. Ko so v Nemčiji zaprli nuklearke, so si ljudje poiskali službe drugje. Raziskovalni kolegi, ki so imeli priložnost, so jim na primer pobegnili v Belgijo, kjer se v jedrskih raziskavah veliko dogaja. Dobre jedrske službe se da dobiti tudi v bogatih državah, Združeni arabski emirati so pobrali precej kadrov, ko so gradili svoje nuklearke in jih tudi obdržali. Savdska Arabija je zdaj na tem, da začne svoj program gradnje jedrskih elektrarn, in bo tudi pobrala veliko ljudi, saj jih bo zelo dobro plačala.
Trenutno imamo dovolj kadrov za redno obratovanje stare elektrarne. Kadri so povsod po svetu, še posebej na Zahodu, kritičen del novih jedrskih programov. Izjema je Kitajska, kjer letno diplomira okoli deset milijonov študentov.
Je problem pomanjkanje zanimanja za take poklice?
Več razlogov je. Družbena stigma zadnjih 30 let ne pomaga, jedrska energija namreč ni bila del rešitve, in to je odvračalo ljudi.
Biti jedrski fizik menda ni stigma.
To ne, ampak jedrske energije se ni postavljalo na piedestal kot nekaj, kar rešuje svet. Tak status ima ta trenutek fotovoltaika. Torej smo kot družba jedrskim fizikom nekako sporočali, da jih ne potrebujemo. Druga stvar je demografija. V Sloveniji smo zdaj na polovički števila mladih ljudi, ki smo jih imeli v moji generaciji, zanimanje za študije tehnike, naravoslovja je tudi dosti manjše, se pravi, da je potencialnega kadra bistveno manj kot pred 30 ali 40 leti. Hkrati se je povečalo število visokotehnoloških industrij in vse povprašujejo po odličnih kadrih. Saj telefone bi vsi imeli, pa avte tudi.
Je rešitev uvoz tujih kadrov?
V času klimatskega vrha Cop 28 v Združenih arabskih emiratih se je tam zbralo nekaj deset voditeljev držav in je tudi Slovenija pristopila k njihovi iniciativi, da se do leta 2050 potrojijo jedrske kapacitete na planetu. Če se to zares zgodi, kar bi bilo za planet verjetno dobro, potegne za sabo investicijo pet bilijonov evrov in prinese dva do tri milijone novih delovnih mest. V prednosti za najboljše kadre bodo tisti, ki bodo ponudili boljše pogoje, a mi pri tem nismo zelo privlačni.
Zanimivo je, da ste delali magisterij iz jedrske tehnologije po Černobilu leta 1986. Je tu kakšna povezava?
Ne direktno. Gre za to, da prilika dela tatu, in moj osebni razlog, da sem takrat pristal na tej lokaciji, so bili računalniki. Govoriva o letu 1986, ko je bilo računalnikov razmeroma malo, jaz sem jih veliko uporabljal, vrsta na fakulteti v Mariboru, kjer smo sicer imeli dobre računalnike, je bila dolga, vrsta tukaj, v kleti v reaktorskem centru Instituta Jožef Stefan, je bila krajša. Mentor me je povabil sem in potem sem tu ostal. Sem pa kasneje opazil, na primer leta 2011 po Fukušimi, da se je povsod v razvitem svetu, s tem mislim Ameriko in Evropo, za nekaj let povečal vpis študentov na jedrske študije. Bolj zabavna razlaga za to, ki smo jo razvili s tujimi kolegi, je, da jedrska industrija pogosto daje vtis, da znajo in zmorejo vse sami. Razen kadar gre kaj narobe. Takrat za kratek čas poiščejo pomoč in z njo hitro popravijo, kar je šlo narobe.
V resnici so zares dobri, statistično gledano je jedrska energetika najvarnejša industrija na planetu. Imajo pa lahko mladi kreativni kadri občutek, da ne bodo mogli ničesar prispevati, ker je že vse pod kontrolo in skoraj popolno. In ko se kaj zgodi, se zanimanje poveča, češ saj tu ni vse čisto popolno in zabetonirano. Upam, da bodo v prihodnje to vlogo motnje igrali tudi mali modularni reaktorji. Mladim kreativnim ljudem namreč ponujajo odlične priložnosti za raziskave in učenje, čeprav vsaj še pet ali morda deset let ne bodo velika poslovna priložnost.
Končno odločitev o gradnji JEK 2 naj bi sprejeli leta 2028, čas gradnje bi bil sedem let ali več, kot realna letnica začetka obratovanja, če se Slovenija odloči za investicijo, se omenja leto 2040. Ni to že hudo pozno?
Ja, ampak to so v današnjih časih žal dosti realni časovni roki. Seveda to pomeni tudi, da se je treba čim prej odločiti in začeti delati, sicer bo vse trajalo še dlje.
Drugi blok je skratka nekaj, s čimer se bodo ukvarjale predvsem prihodnje generacije.
Odločitev za jedrsko energijo je zaveza za več generacij. V Sloveniji smo se jedrski energiji zavezali že s prvo jedrsko elektrarno. Ta je namreč z nami celo stoletje. Krška nuklearka bo predvidoma obratovala 60 let, gradnja je potekala sedem let, priprave nanjo pa segajo v začetek 50. let. Raziskovalni reaktor Instituta Jožef Stefan je bil postavljen leta 1966, prvi jugoslovanski raziskovalni reaktor v Vinči pa že leta 1958.
Bo tudi delujoča jedrska elektrarna Krško tako dolgo v pogonu?
Bo, tudi ko jo bodo ustavili, bodo kakšnih 10 do 15 let čakali, da se rabljeno gorivo dovolj ohladi, da bo lahko šlo v pasivno hlajene zabojnike za suho skladiščenje. Do takrat, ko bomo parcelo elektrarne lahko vrnili v prvotno stanje, torej z zeleno travo, bo tako minilo okoli 100 let. Seveda gre za projekt več generacij, to ne more biti projekt ene vlade, ene koalicije niti ne ene generacije.
Kako pa bomo premostili obdobje od danes pa do konca gradnje JEK 2? Z uvozom?
Dve praktični možnosti sta. Po moji oceni ne glede na vsa vlaganja v fotovoltaiko v tem času ponoči iz nje ne bomo dobili dovolj elektrike. Ena rešitev je uvoz. Ta bo mogoč iz jedrskih držav, ker je noč v vsej Evropi istočasno in takrat lahko dobiš samo hidroenergijo, jedrsko ali pa fosilno energijo. Lahko tudi podaljšujemo obratovalno dobo Šoštanja, kar je druga praktična rešitev. Žal pa tudi druge države v Evropi računajo na uvoz, predvsem iz jedrske Francije. Mogoče bodo Čehi ali pa Madžari v tem času že postavili kakšno nuklearko in del energije ponudili za izvoz.
Ta ocena se zdi razumna, potrjuje jo tudi cena, ki jo bodo Čehi plačali za dva nova južnokorejska reaktorja.
Višja številka je skoraj toliko, kot znaša celoten letni proračun države.
To je cena za velik reaktor. Cena jedrskega reaktorja je visoka, se strinjam, energijo pa nam zagotovi za skoraj 100 let.
Se vam zdi vredno tvegati s tako investicijo?
Še večje tveganje je ostati brez zadosti električne energije. Sicer se pa tveganj ne da enostavno odpraviti, mogoče pa jih je dokaj učinkovito obvladovati. Zato je potrebno znanje, sodelovanje in tudi učinkovit nadzor.
Obstaja morda možnost kakega tehnološkega preboja, pojava novega, cenejšega in učinkovitejšega vira energije?
Težko bi rekel. Dizel in bencin sta v kemijskem svetu tako rekoč optimalna, po količini energije, ki jo dobimo iz mase in volumna, sta v vrhu. Boljši je samo še vodik, težava pa je, da je večino časa plinast, torej je masa majhna, volumen pa zelo velik. Vodik je tudi težko zadržati, zelo majhna molekula namreč enostavno pobegne, zelo težko ga je zapreti in stisniti. Baterije so za zdaj desetkrat manj učinkovite kot dizel. Če naredimo samo primerjavo na kilogram: 100-kilovatna Teslova baterija tehta okoli 500 kilogramov, doseg vozila je 400 ali 500 kilometrov. Z dizelskim motorjem za 500 kilometrov ne potrebuješ niti 15 kilogramov goriva. Pri nuklearki pa je tako: količina goriva iz Jedrske elektrarne Krško, potrebnega, da se proizvede energija, ki jo bom kot posameznik v življenju porabil, so približno trije, štirje decilitri oziroma trije do štirje kilogrami jedrskega goriva. Bolj gosto energijo ponujata samo še fuzija, a je še zelo daleč od komercialne rabe, in pa antimaterija, ki je še ne poskušamo komercializirati. V kemijskem svetu ne pričakujem, da se bo pojavila gostejša energija. Sicer to ne pomeni, naj je znanost ne išče, vendar je še ni na vidiku.
Skoraj vse tehnologije za pridobivanje energije, s katerimi se danes ukvarjamo, so znane okoli 100 ali tudi 200 let. Tudi fotovoltaika je znana več kot 150 let. Med prvimi avtomobili so bili tudi električni, a so se proizvajalci kmalu odločili, da so dosti bolj praktična vozila na motorje z notranjim zgorevanjem. Zdaj se zdi, da je spet prišel trenutek električnih avtomobilov, čeprav so nekateri veliki proizvajalci že rekli, da se vračajo na bencin in dizel. Vprašanje je, kakšen bo razvoj v prihodnje, bo pa zagotovo odvisen tudi od gostote energije.
Zeleni prehod izgublja zagon. Ne bom rekel, da so ljudje obupali nad njim, ampak ni več takega entuziazma kot še pred nekaj leti.
Ravno v teh dneh je nemški kolega iz arhiva potegnil sporočilo za javnost, ki ga je nemško ministrstvo za energijo in okolje objavilo pred 20 leti. Šlo je za spremno sporočilo ob uvedbi zakona, ki je promoviral obnovljive vire energije. V tem sporočilu je ministrstvo napovedalo, da bo povprečno nemško gospodinjstvo zaradi tega, ker bo treba subvencionirati obnovljive vire, plačevalo kakšen evro oziroma eno kepico sladoleda na mesec več. 20 let kasneje je bilo v te subvencije vloženih okoli 600 milijard evrov. Če je Nemcev 80 milijonov in pridejo na vsako gospodinjstvo štirje, imamo 20 milijonov nemških gospodinjstev, ki so v tem času vsak mesec plačala 125 evrov subvencij: kepice sladoleda so bile zelo drage. Mogoče bom nekoliko pavšalen, a zdi se mi, da je bil glavni motiv za zeleni prehod vsaj v Nemčiji denar. V elektroenergetiki so Nemci danes praktično pri istih količinah izpustov ogljikovega dioksida kot pred 20 leti, elektrika pa je bistveno dražja, kot je bila. Morda je največja sprememba v tem, komu gre danes ta denar.
Glavni ugovor zoper jedrsko energijo je, da ko gre v jedrski elektrarni nekaj hudo narobe, ima to lahko veliko hujše posledice, kot če gre nekaj hudo narobe v termo- ali hidroelektrarni. Kako odpraviti strahove pred ponovitvijo Černobila ali Fukušime? Jasno, cunamija pri nas ne gre pričakovati, a nesreče le ni mogoče izključiti.
Seveda, do nesreče lahko pride, nobena stvar, ki jo ljudje počnemo, ni stoodstotno varna. Lahko pa na primeru Fukušime rečeva, da so se tam stalili trije reaktorji, a zaradi sevanja ni umrl nihče, ne v elektrarni ne med prebivalstvom v okolici. Dobrih deset let po tem dogodku je okolica elektrarne praktično normalno uporabna za življenje in kmetovanje. Količine radioaktivnih snovi, ki so tam na površju, so takšne, ki bi jih lahko rastline in živali varno absorbirale, so pravzaprav v normalnih mejah. Seveda je bila škoda ogromna, izguba denarja je bila velika, elektrarna je neuporabna in jo bo treba pospraviti, ampak na koncu gre pravzaprav samo za denar. Veliko večjo škodo so si Japonci verjetno naredili s tem, da so takrat vse jedrske elektrarne ustavili in da jih še zdaj zelo počasi spet vklapljajo. Tudi svojo industrijo, ki je znala delati nuklearke, so do nekoliko uničili, mislim, da danes to sami že zelo dobro vidijo. Japonci so na otoku in ne morejo uvažati elektrike iz Francije ali morda Kitajske. Vse morajo sami narediti, krepi se ideja, da se morajo vrniti k jedrski energiji, sicer ne bodo preživeli.
Zelo drugačna zgodba pa je Černobil.
Černobil študentom razlagam kot problem partijskega sekretarja. Ker če partijski sekretar ne bi ukazal eksperimenta, se Černobil verjetno ne bi zgodil. Sicer drži, da so bili reaktorji malo čudno dizajnirani, ampak navsezadnje imajo vsi reaktorji kakšno slabost. Vsak reaktor se da spraviti "ob živce", a seveda tega večinoma ne delamo namerno. Černobilski reaktor so spravili "ob živce" zato, ker se je partijski sekretar odločil, da je treba poskusiti povečati varnost reaktorja. Saj test je bil, reciva temu, razumen, ampak ne s tako elektrarno in ne v takih razmerah, kot so bile v Černobilu. To, da politika jedrskim strokovnjakom narekuje, kaj in kako naj delajo, se je izkazalo kot zelo nevarno. Ko se poklopijo neumno vodstvo, prestrašena posadka in nekoliko nepopolni stroj, se zgodi Černobil. Pa tudi tam so se danes, 40 let kasneje, ruski vojaki med invazijo na Ukrajino vkopali prav v najbolj prizadeti rdeči gozd, a niso imeli kakšnih posebnih zdravstvenih posledic.
Ker so se Ukrajinci tako odločili. Hkrati moramo reči, da so bili po nesreči leta 1986 na sosednjih parcelah še trije reaktorji in zraven so bile tri elektrarne, ki so obratovale vse do leta 2000. Ljudje so tja vsak dan hodili v službo. To torej ni območje, kjer se ne bi dalo živeti. Osebno še nisem imel časa in priložnosti, da bi obiskal Černobil, zdaj je zaradi vojne to še težje, ampak mlajši kolegi so šli pred leti tja na izlet in pravijo, da je narava tam zelo zelo bujna, živali in rastlin je v obilju. Očitno je za naravo najboljše, če človeka umakneš, malo sevanja ji škodi bistveno manj kot veliko ljudi.
Kako nevarno je sevanje v Černobilu danes?
Glede na to, da so Rusi kopali po tistem območju …
Rusi so v Ukrajini dokazali, da se ne obotavljajo žrtvovati svoje ljudi.
Z našimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zaščito pred sevanjem, smo se veliko ukvarjali z možnostjo, da vojake na tem območju doleti akutni radiacijski sindrom, zaradi katerega je na primer umrl Aleksander Litvinenko. Današnji predpisi ob jedrski nesreči, kot je bila v Fukušimi, sprožijo evakuacijo prebivalstva že ob sevanju, zaradi katerega bi že majhen del prebivalstva čez 20 ali pa 30 let zbolel za rakom. Take učinke sevanja imenujemo stohastične, ker je po 20 ali 30 letih zelo težko pokazati povezavo s sevanjem. Direktni stik z močnim sevanjem, recimo rabljenim gorivom, pa povzroči akutni radiacijski sindrom. Resne zdravstvene posledice se pokažejo v nekaj dneh, smrt lahko nastopi v tednu ali dveh. Ruski vojaki, ki so se vkopavali v Černobilu, niso dobili akutnega radiacijskega sindroma.
K sreči imajo radioaktivni izotopi to dobro lastnost, da sčasoma razpadejo. Iz reaktorja, ki je poškodovan, najlažje pridejo tisti izotopi, ki se uplinijo ali pa so že plini, težke kovine, kot je uran, potrebujejo zelo veliko energije, da se uparijo, a ne pridejo prav daleč. Jod, cezij ali stroncij gredo razmeroma daleč, vendar ima recimo jod razpolovno dobo osem dni, po 80 dneh pa ga že težko izmeriš. Cezij in stroncij sta bolj dolgoživa, razpolovna doba cezija je 30 let, in od Černobila je minilo že skoraj 40 let. Če bi cezij ostal na površju, bi ga bilo danes pol manj, a ker je težji od zemlje, s pomočjo deževnice razmeroma hitro prodira v globino in je že precej pod površjem.
Bi torej jedli solato iz Černobila?
Ja. Vsa hrana je radioaktivna.
Že, a koliko?
Dobro je, če vemo, koliko radioaktivna je, a tu mi pride na misel švicarski zdravnik Paracelsus, ki je rekel, da je med strupom in zdravilom meja samo v količini.
Ste si morda ogledali serijo Černobil?
Sem. Pomemben mi je sociološki vidik, družbene okoliščine, v katere so bili vpeti operaterji elektrarne, in kako so poskušali posledice blažiti partijski sekretarji, ki so nesrečo pravzaprav zakuhali. Svojim študentom, ki jih sociološke dimenzije nesreč zanimajo manj kot tehnološke, s pomočjo te serije nakažem, kako pomembno je ne samo tehnično znanje in oprema, ampak tudi človeško okolje. Pomembno je, da politiki razumejo, da stroka lahko varno upravlja jedrske elektrarne, pri tem pa ji lahko bolj pomagajo spodbuda, pozornost in previdnost kot pa slepo ukazovanje.
