Ob žalostni novici o smrti Anite Ogulin junijski pogovor objavljamo v celoti:
Trenutno ste v bolnišnici. Ali gre za krajši postanek, kako ste?
Verjamem, da bo to le še en daljši postanek in bom lahko nadaljevala svoje poslanstvo. Moja želja, da se vrnem k sodelavcem, k ustvarjanju programov in na teren k družinam, je še zelo močno prisotna.
Nazadnje sva se pogovarjali pred skoraj dvema letoma, ko ste zboleli za kronično levkemijo in mnogoceličnim limfom B. Zdravnica, ki vam je sporočila diagnozo, vam je rekla, da se boste morali zdaj posvečati reševanju sebe. Kako vam to uspeva?
Res je bilo na začetku silno težko. Spraševala sem se, kako po vseh teh letih življenja opustiti vse klice na pomoč, pogovore, terenske obiske, konkretne akcije, številne dejavnosti ... Pustiti telefon v kotu in se odmakniti od vsakdana, ki mi je dolga leta polnil dneve in tudi noči. Nato me je prešinilo, da če se želim še naprej boriti z boleznijo, jo moram sprejeti, morava se nekako sporazumeti, drugače ne bo šlo. Veliko sem bila v bolnišnici, prosti čas sem začela preživljati s svojimi najdražjimi, se sprehajati ob svoji najljubši reki Savi, predvsem sem poskušala biti čim več v gospodinjstvu in v naravi. Seveda medtem nikoli nisem povsem opustila pomoči, vendar je potekala bolj ali manj na daljavo.
Potem ste se vrnili?
Ko sem nepredstavljivo hvaležna ugotovila, da mi je izjemna pomoč strokovnega medicinskega osebja Onkološkega inštituta in drugih pomagala do regresije bolezni, sem se znova podala v zgodbe našega vsakdana, ki so potrebovale vse nas na ZPM Ljubljana Moste-Polje. Zelo moram pohvaliti prav vse čudovite strokovne sodelavce in tudi prostovoljce, prek katerih živi moje poslanstvo. Tudi med mojo odsotnostjo veje tako globoko zaupanje, spoštovanje in zavedanje, da bodo moji in naši strokovni sodelavci ter prostovoljci poskrbeli za vse, ki potrebujejo pomoč. Vem, da bodo v želji po biti še bolj učinkoviti širili in poglabljali izjemne programe celostne podpore in pomoči otrokom, mladim in družinam ter drugim najranljivejšim in s tem ohranjali prizadevanja, s katerimi smo desetletja na tisoče najranljivejšim naše družbe omogočali doseganje ciljev, dostojno življenje in vračanje družbi.
Kako danes gledate na svojo bolezen? Omenili ste, da vam uspeva stanje sprejemati ...
Brez sprejemanja je človek kot mlin brez vetra. Dokončno sem sprejela svoje zdravstveno stanje, ne razmišljam več o tem, zakaj se mi je to zgodilo, ne čutim, da se mi dogaja krivica. Hvaležna sem za vsak trenutek svojega življenja, ponosna sem na svojo družino – otroka, zeta in čudovita vnuka. Hvaležna sem, da sem svoje življenje živela polno, da sem uresničevala svoje poslanstvo, da sem imela priložnost spoznati toliko čudovitih ljudi in da se moja ljubezen do ljudi vrača z ljubeznijo in spodbudami, ki mi pomagajo v boju za življenje. Na svojo bolezen poskušam gledati tudi kot na sopotnico, ki mi je prinesla veliko novih uvidov in spoznanj.
Torej zdaj tudi vi prejemate podporo in toplino, kot ju že vse življenje dajete drugim?
Od postavitve diagnoze čutim toliko podpore najbližjih, prijateljev, sodelavcev, znancev in tudi ljudi, s katerimi sem se le bežno poznala ali pa so v času moje bolezni stopili z menoj v stik. Težko je opisati občutke vznesenosti, ko ti prijateljica Jana, Ninna, Nina, Alenka, Milena, pa Cvetka, Zinka in Helena in Tanja … toliko jih je, da bi lahko napolnila celo stran, stoji ob strani. Prav vsak dan mi kdo piše, me kliče in podpira, prinaša optimizem, tudi sok rdeče pese … Res nimam besed zahvale in včasih imam občutek, da potujem na oblačku sreče dobrih ljudi.
Manca Košir je v intervjuju pred nekaj leti dejala: »Nisem bila v vojni z rakom, nisem se borila proti njemu, ampak sem bolezen sprejemala, živela z njo in slavila dejstvo, da sem živa in zdrava. Kajti kaj je zdravje? Gotovo zdravje ni odsotnost bolezni! Zdrav je človek, ki radostno, ustvarjalno živi, se veseli samega sebe in drugih ljudi, je odgovoren za svoje življenje in odnose. Predvsem pa ga ni panično strah smrti.« Bi se strinjali z njo?
Z drago Manco Košir, ki sem jo in jo bom vselej imela rada in spoštovala, sva se večkrat pogovarjali, si tudi dopisovali. Spoštovala sem njen odnos do bolezni, in ker je zbolela pred menoj, sem ponotranjila njena utrinjanja lastnega počutja. Bilo mi je lažje in, ja, obe sva živeli polno v času, ko nama je bilo to dano. Razlikovali sva se le v tem, da se sama otepam misli na smrt. Hočem še živeti. Pomagala sem reševati življenja in nikakor še nisem spravljena sama s seboj, da bom morala oditi s te moje enodejanke življenja. Še ni povsem uresničena. Čeprav se zavedam, da je to moj zadnji boj. Preprosto zame še ni predaje. So pa tako zelo dragocena sporočila naše drage Mance – o minljivosti življenja, o spravi s samim seboj, o času odhoda, ki bi ga vsi morali sprejeti kot danost in milost in hvaležnost.
Če se ozrete nazaj, bi v svojem življenju naredili kaj drugače, kot ste?
Bi, seveda, marsikaj storila tudi drugače. Toda bom praktična. Prav vse, kar mi je bilo dano ali čemur sem sledila, sem naredila z največjo mero odgovornosti, zagnanosti in veselja. Odkar se zavedam sveta, sem razumela, da ima moje življenje neki višji namen, ki sem ga tudi uresničevala. Nikoli v življenju nisem nikogar zavestno užalila, škodovala, mu naredila krivico. Zato zares ničesar v svojem življenju ne obžalujem, čeprav je bilo veliko žalostnih in neprijetnih situacij, zaradi katerih sem postala oseba, kakršna sem. Življenje me je tudi božalo in ljubilo, dalo mi je dva čudovita otroka, dobrega moža, nepredstavljivo vsestranska srčna vnuka in veliko ljubečih in sočutnih ljudi, brez katerih Zveza Anita Ogulin in ZPM ne bi obstajala. Želim si le, da bi se vsi mi zavedali, da smo tako močni kot najšibkejši člen v naši družbi, in da so tako zelo pomembne vrednote, ki jih živimo in delimo z drugimi. Da ima prav vsak od nas neko vlogo, ki mu jo je naložilo življenje, in jo je treba pošteno, korektno, spoštljivo, odgovorno, sočutno in ljubeče tudi uresničevati in uresničiti. Kajti – življenje ni le sveto – je lepo!
Ko že omenjate ime – humanitarna organizacija Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje je začela postopke preimenovanja v Zveza Anite Ogulin in ZPM. Kakšen je bil vaš odziv, ko so vas prvič seznanili s predlogom?
Priznam, da je bilo sprva kar veliko presenečenje, saj tovrstna poimenovanja v Sloveniji niso ravno pogosta praksa. Tako člani organov naše ZPM kot tudi podporniki in donatorji ter mediji so večkrat osvetlili moj prispevek k delovanju organizacije na področju humanitarnosti. Čeprav ves čas vztrajam, da smo v čas in prostor skupaj postavili dobre programe in projekte, s katerimi ustvarjamo izjemne zgodbe in bogatimo družbeno skupnost. No – in na koncu sem se zares bolj temeljito poglobila v vsebino tudi lastnega prispevanja in ustvarjanja in ugotovila, da je zares smiselno.
V okviru organizacije že več desetletij pomagate ljudem po vsej državi. Vaše delo se nikoli ne konča – kakšne so trenutne poglavitne stiske, s katerimi se srečuje organizacija?
V vseh naših dejavnostih opažamo res alarmantne razmere na področju duševnega zdravja in seveda tudi revščine. To se izraža tako pri otrocih in mladostnikih, ki se udeležujejo naših letovanj, kot tudi pri tistih, ki so vključeni v naša humanitarna programa Botrstvo in Veriga dobrih ljudi. Prav zato smo že pred časom v okviru Verige dobrih ljudi steber psihosocialne pomoči še okrepili in trenutno terapevtska svetovanja izvajamo s pomočjo 16 terapevtov v več krajih po Sloveniji. Poleg tega je močno prisotno tudi stanovanjsko vprašanje, s katerim se srečujejo vsi državljani. Zlasti so prizadete najranljivejše skupine prebivalstva, med njimi tudi socialno in ekonomsko šibkejše družine z mladoletnimi otroki. Vedeti moramo, da osnovno preživetje postaja vse dražje in da v revščino vedno bolj drsijo družine, kjer so starši zaposleni.
V kakšni državi bi po vašem mnenju morali živeti, da humanitarna organizacija ne bi bila več potrebna? Verjetno si vsi želimo, da bi ljudje živeli v harmoniji, kjer določen odstotek prebivalstva ne bi nujno potreboval pomoči …
Slovenija vsekakor ima možnosti, da postane takšna država. Treba pa bi bilo predrugačiti sisteme, ki bi morali delovati v dobro otrok, družin in posameznika. Zagotovo prav vsaka država nujno potrebuje humanitarne organizacije, saj omogočamo takojšnjo ali vsaj zelo hitro odzivnost na različne težave družbe. Zagotavljamo učinkovito, ciljno, pravično, različno in enakomerno razdeljeno pomoč in podporo. Državni sistemi zaradi lastnih omejitev in birokratizacije ter tudi zaradi zagotavljanja sistema reda tega ne zmorejo in jim tega niti ne moremo zameriti.
Med epidemijo je število prošenj za pomoč naraslo. Se je v zadnjih dveh letih položaj prekarnih delavcev, samostojnih podjetnikov in zaposlenih v storitvenih dejavnostih, ki so se med koronakrizo obračali na vas, izboljšal in je število stisk upadlo?
Epidemija je podobno kot socialna kriza leta 2012 v naše delo vnesla velike spremembe. Na začetku epidemije je bilo povečanje števila prosilcev za pomoč izjemno, saj so nekatere družine v zelo kratkem času zaradi zaprtja različnih dejavnosti ostale prav brez vseh prihodkov. Takrat smo pomoč zagotovili res takoj, sicer z veliko prilagoditvami, ki pa so jih naši dobro postavljeni in učinkoviti humanitarni programi omogočali, in na to smo res ponosni. Žal moram reči, da število prosilcev ni upadlo, se je pa predvsem spremenila sestava tistih, ki prosijo za pomoč. Med njimi je namreč vse več delovno aktivnih staršev, ki s svojimi rednimi, pa tudi izrednimi prihodki (imamo mamice, ki ob rednem delu hodijo še čistit in podobno) ne zmorejo kriti vseh življenjskih stroškov. Vsi vemo, da smo v zadnjih dveh letih priča zelo veliki draginji, ki je zarezala v vsak družinski proračun. Še zlasti boleče in pogubno pa v tiste, ki so že prej težko shajali čez mesec.
Sami ste od nekdaj delovali kot prostovoljka. Da prostovoljstvo pripomore k ohranjanju naše države v krizi, so pokazale tudi naravne katastrofe zadnjih dveh poletij. Kako podhranjeni bi bili, če prostovoljstvo v Sloveniji ne bi bilo tako podprto, organizirano in razširjeno?
Prostovoljstvo je nekaj, v čemer je Slovenija edinstvena. V lanskih avgustovskih poplavah bi marsikdo do pomoči prišel veliko pozneje, če ne bi bilo v prvih vrstah prav prostovoljnih gasilcev in gasilskih društev, ki so takoj priskočila na pomoč ljudem v stiski. Ob takih dogodkih in katastrofah lahko zares začutimo, da je prostovoljstvo način življenja, poslanstvo, ki ga posamezniki živimo vsakdan. Prostovoljstvo je zagotovo nekaj, kar moramo negovati in spoštovati, saj je prav prostovoljstvo srce družbe.
Kakšni ljudje se po vaših izkušnjah odločajo za prostovoljstvo? In ali lahko prostovoljstvo naredi človeka srečnejšega, boljšega?
Za prostovoljstvo se odločamo ljudje z visoko stopnjo empatije in razvitim čutom odgovornost do šibkejših od sebe. Vsekakor pa imamo nekaj prostovoljstva za seboj prav vsi. Prepričana sem, da je že vsak kdaj nekomu samodejno priskočil na pomoč na različne načine. Prostovoljstvo je dar za vsakega, ki ga opravlja. Kajti kaj je lahko lepšega, kot ko nekomu podarjaš svoj čas, energijo, znanje in vse, kar zmoreš in znaš – in si zato nagrajen tudi sam. Ne materialno, ampak dobiš občutek, da je zato, ker živiš ti in ker ti je mar, lepo tudi drugim.
Že toliko let spremljate najhujše stiske Slovencev. Kako ohranjate upanje v človečnost, v dobro v svetu?
Vsakič znova se izkaže, da smo Slovenci izjemno solidaren narod. Ko ljudje potrebujejo pomoč, se še vedno najde ogromno posameznikov in donatorjev, ki so pripravljeni pomagati ljudem v stiski. In takih ljudi v Sloveniji na srečo ni malo. Skozi naše delo se vsakodnevno srečujemo s srčnimi ljudmi, ki po svojih zmožnostih pomagajo na različne načine. Tako da lahko rečem, da upanje v človeštvo ohranjam predvsem preko srčnih, plemenitih ljudi in kolektivov, medijev in drugih, ki še vedno znajo prepoznati stiske in brez pomisleka priskočijo na pomoč.
Ali kdaj začutite, da je breme, ki ga nosite na ramenih, pretežko?
Seveda se zgodi, in to večkrat. Toda na splošno je vendarle potrebno gledišče, da je breme pretežko le, če ga nosimo v prevelikih količinah. Zagotovo so dnevi, ko mi pod težo na ramenih oslabijo kolena, vendar se takrat poskušam opogumiti in najti notranjo motivacijo. Na človeška bremena je treba gledati kot na zadeve, ki te krepijo in ki jih je vsakdo sposoben odpraviti, če le najde voljo in pogum za to.
