Nedavno smo poročali, da ima sistem urejanja voda, za katerega je država v zadnjih treh letih namenila 90 milijonov evrov, veliko napako. Rečni nadzorniki, torej ljudje, ki so zadolženi za pregledovanje vodotokov, so namreč zaposleni pri imetnikih državne koncesije za urejanje voda. Plačo torej dobivajo od podjetij, ki v strugah vodotokov izvajajo dela. Težava je, da glavni interes teh podjetij ni gospodarno urejanje voda, ampak čim večji dobiček. A to je le vrh ledene gore nenavadnosti v sistemu. Danes namreč razkrivamo, da delovanje rečnih nadzornikov v resnici financira kar država sama. Ali drugače: država plačuje vodarska podjetja tudi zato, da ta zaposlujejo nadzornike rek. Zakaj jih namesto tega država raje v službo ne vzame sama?
Država za nadzor rek plača 31 evrov na uro
Na to luknjo v sistemu urejanja voda smo postali pozorni pri analizi računov, poročil o delu, gradbenih situacij in drugih dokumentov, ki smo jih od državne direkcije za vode zahtevali po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Na računih, ki jih vodarska podjetja vsak mesec izstavljajo direkciji za vode, smo namreč opazili postavko, poimenovano »spremljanje stanja vodne infrastrukture«.
Ti zneski niso majhni. Podjetje Nivo Eko, ki je v lasti Klemna Seniča, zadolženo pa je za urejanje vodotokov na območju Savinje, tako vsak mesec direkciji samo za ta namen zaračuna od 13 do 16 tisoč evrov. S tem denarjem država podjetju dejansko plača dva rečna nadzornika, razkriva dokumentacija. Cena: 25 oziroma 31 evrov na uro. Za ta denar morata pisati poročila, pripraviti predloge vzdrževalnih del in morebitnih nujnih interventnih del, nepravilnosti prijavljati inšpekcijskim službam, spremljati postopke v zvezi z vodnimi in priobalnimi zemljišči ...
Po isti urni tarifi direkcija denar nakazuje tudi podjetju Hidrotehnik, ki ima koncesijo za urejanje vodotokov širšega porečja Save. Razlika je le v končnem znesku, saj Hidrotehnik obvladuje zelo veliko območje v središču Slovenije. Mesečno tako za spremljanje stanja vodne infrastrukture prejme dobrih 52.000 evrov (brez DDV), pri čemer je v podjetju za nadzor rek zadolženih več kot 10 ljudi.
Koliko denarja direkcija nakaže Vodnogospodarskemu podjetju (VGP) Drava, ki ga je izbrala za urejanje vodotokov porečja te reke, iz računov ni mogoče natančneje razbrati. Na njih je ločena le postavka »strokovni del gospodarske javne službe«, v okvir katere VGP Drava mesečno prejema od 12 do 51 tisoč evrov.
Na direkciji pravijo, da ni težav. Jih res ni?
Tu pridemo do bistva problema. Kot že omenjeno, vzdrževalna in druga dela na vodotokih opravljajo podjetja, ki jim je država podelila koncesije za urejanje voda. Tem dela uradno res naročajo na direkciji za vode, a v resnici je vse skupaj precej bolj zapleteno. Direkcija namreč razpored in obseg del na vodah določa na podlagi podatkov in informacij, ki jih prejme od podjetij s koncesijo. Natančneje, od tam zaposlenih rečnih nadzornikov, ki so po zakonodaji zadolženi za:
- neposredno spremljanje stanja voda in vodnega režima,
- nadzor nad izvajanjem prepovedi,
- ugotavljanje dejanskega stanja pri kršitvah prepovedi iz tega zakona, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in drugimi predpisi s področja varstva okolja, ki se nanašajo na obremenjevanje voda,
- opozarjanje oseb na predpisana ravnanja v zvezi z obremenjevanjem voda.
V direkciji, ki jo vodi Neža Kodre, so večkrat poudarili, da pri nadzoru dela koncesionarjev ni pomanjkljivosti. »Izvajanje gospodarske javne službe urejanja voda nadzira Direkcija Republike Slovenije za vode. Prav tako izdelava letnih planov vzdrževalnih del ni v pristojnosti rečne in morske nadzorne službe ali koncesionarja,« so pojasnili.
Zakaj država sama ne zaposli rečnih nadzornikov?
Toda v sistem so vgrajena tveganja, poudarjajo nekateri naši sogovorniki, ki niso želeli ostati imenovani. Dejansko je ključna moč pri rečnih nadzornikih, zaposlenih pri zasebnih koncesionarjih. Pri pregledovanju strug rek tako ugotavljajo, kje so v določenem trenutku nujna sanacijska dela. O tem obvestijo državno direkcijo, ki nato podjetju, kjer je zaposlen rečni nadzornik, izda nalog za izvedbo del.
Povsem mogoče je torej, da se podjetje, ki je zadolženo za urejanje reke, v okviru koncesije samo odloča o tem, katera dela bo izvedlo. Njegovi ljudje so namreč ob ljudeh iz območnih enot državne direkcije edini, ki imajo neposredni vpogled v konkretno strugo. Komu sledijo, če so v dilemi med tem, ali upoštevati interese delodajalcev ali države? In ključno vprašanje: zakaj jih država, če jih že plačuje, sama ne zaposli?
Te pomisleke je že pred časom izrazil hidrolog in projektant Rok Fazarinc. »V Avstriji so rečni nadzorniki zaposleni v manjših državnih organizacijah oziroma podjetjih, pri nas pa pri zasebnih koncesionarjih. Najti bi bilo treba drugačno rešitev,« je dejal prejšnji teden. Da država nima nadzora nad delom koncesionarjev, opozarjajo tudi nekateri župani, ki pozivajo k sistematičnemu preverjanju, kako in po kakšnih cenah izvajajo dela. Le to bi lahko po njihovem vodilo v bolj učinkovito in racionalno urejanje vodotokov.
Še pred več kot 20 leti je bilo urejanje vodotokov v pristojnosti države. Ta je bila tudi največja lastnica zdaj že nekdanjega Podjetja za urejanje hudournikov (PUH). Načrti, da bi se nadzor nad vodami vrnil državi, nikoli niso bili uresničeni.
