Janez Zemljarič je bil rojen 30. decembra 1928 v Bukovcih pri Ptuju. Pri šestnajstih se je pridružil partizanom kot kurir in se že kmalu izkazal za nadarjenega »terenca«. Legenda pravi, da je hitro prirasel k srcu zloglasnemu šefu Ozne Ivanu »Matiji« Mačku, kar naj bi mu po vojni pomagalo pri naglem vzponu po hierarhični lestvici rdeče buržuazije, medtem ko je sam to zanikal.
Prvi veliki karierni met mu je uspel leta 1968, ko je postal direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. Takrat je z železno roko pričel gradnjo novega ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra. Za primerjavo: dandanes zgolj urgenco gradijo več časa, kot je Zemljarič celotno bolnišnico. V letih 1975 – 1976 je vodil Službo državne varnosti. Ko je zapustil naslednico Udbe, je bil do leta 1980 republiški notranji minister. Med leti 1980 in 1984 je bil predsednik slovenske vlade. Med njegovim mandatom je bil v Ljubljani zgrajen Cankarjev dom, obratovati je začela krška nuklearka, pričela se je granja slovenskega avtocestnega križa. Že prej, sredi šestesetih, je bil predsednik operativnega odbora za izgradnjo ljubljanske Hale Tivoli. Med sodelavci je veljal za deloholika.
Leta 1984 je odšel v Beograd in postal eden od štirih podpredsednikov zadnje zvezne vlade. Po vrnitvi iz Beograda leta 1989 se je politično upokojil, po osamosvojitvi pa se je hitro privadil novi družbeno-ekonomski realnosti in se lotil številnih privatnih poslov. In lobiranju, predvsem v zdravstvu.
