Najprej smo želeli narediti reportažo o njenih kužkih, imenitnih bernskih planšarjih, ki jih je začela vzrejati, potem ko je pred tridesetimi leti videla prvega in se vanj zaljubila na prvi pogled, a je nastalo še veliko več. Ganljiva zgodba o ljubezni, pogumu, bolečini, trpljenju in srčni tolažbi desetih vlažnih smrčkov, njenih ljubih berncev, ki so jo tolažili, ko se je pobirala po smrtih dveh otrok in vnuka.
»Če si rojen na deželi, se ti ljubezen do živali in narave zaleze v vsako poro telesa. Odraščala sem na Štajerskem, v bližini Celja, tam smo imeli luštno kmetijo in sem bila ves čas v stiku z živalmi. Ljubezen do njih, še posebej psov, ki so velikokrat boljši prijatelji kot marsikateri človek, mi je bila tako dana že v zibelko. Od malega sem bila v stiku z njimi, vendar me je življenje peljalo po drugih ovinkih,« pripoveduje Simona, ki se je odločila za študij ekonomije, vendar ni nikoli delala kot ekonomistka. Znanje, ki si ga je nabrala na fakulteti, ji je prišlo prav, vendar je zelo dinamična ženska, ki se je ne da ujeti v pisarno. Rada je v stiku z naravo, obožuje razgibano delo, enoličnost jo ubija. Zato je počela marsikaj; njen življenjepis se bere kot oglasna deska za najrazličnejše službe. Začela je kot šivilja, delala v gostinstvu, bila socialna delavka, skoraj desetletje in pol pa je ta komaj 165 centimetrov visoka svetlolaska celo vozila tovornjak.
Pogumno za volan vlačilca
»Od malega sem si želela početi stvari, ki se jih drugi niso niti domislili. Med drugim sem si želela sesti za volan 'šleperja'. Opravila sem vozniško dovoljenje in dolga leta delala v mednarodni špediciji ter doživela vse sorte. Pri nas ženske za volanom tovornjaka niso ravno pogoste, v tujini pa je drugače. Velikokrat sem med nakladanjem po Franciji, Italiji ali Nemčiji srečala ogromne gospode v družbi drobnih žensk. A so te vozile tovornjake, moški pa so bili sopotniki. Tam je bilo to nekaj čisto običajnega, medtem ko so v južnih krajih naše nekdanje skupne države velikokrat podcenjujoče gledali na voznice, četudi smo bile tehnično bolje podkovane in spretnejše od kolegov. Kar nekaj časa sem v podjetju Primorje vozila kiper, nato pa sem morala zaradi poškodbe hrbtenice poiskati novo delo. Šla sem delat v Hotel, zavetišče in vzrejišče za male živali Oskar Vitovlje. Tam sem dobila veliko dragocenega znanja. Pokrivali smo celo Goriško in Primorsko, do koprskega in ljubljanskega zavetišča. Delo sem opravljala s srcem in se veliko naučila. Od direktorja, šefa in zdaj še predsednika Kinološke zveze Slovenije Harija Arčona sem vpijala obilico znanja o kužkih, saj so med drugim vzgajali nemške ovčarje za vojsko in policijo,« pripoveduje Simona, ki se je pred tremi desetletji, ko je v lokalu mimogrede videla zakonski par z bernskim planšarskim psom, v hipu zaljubila v to pasmo. Očarala jo je s srčnostjo, predanostjo, trudom, s tem, da z vso dušo ustreže lastniku. Prihajajo iz Švice, pred sto leti so skoraj izumrli, a so jih švicarski kinologi rešili. To so kmečki psi iz kantona Bern, ki so jih sirarji uporabljali za čuvanje drobnice, bili so pomoč in družba gospodarjem na kmetiji. Še posebej srečni so v naravi.
Ljubezen na prvi pogled
Ko je Simona torej prvič videla »bernija«, takrat so bili še zelo redki, si je obljubila, da ga bo nekoč imela tudi sama. Obenem je začela računati, koliko plač bo morala zanj odšteti. »Pred 21 leti sem si le izpolnila to željo. Kupila sem Nera, ki pa je imel žalostno zgodbo, a sem bila takrat še neizkušena. Kupljen je bil od preprodajalcev iz Madžarske, pozneje se je izkazalo, da je bil rodovnik vse prej kot pravi. Imela sem ga rada, bil je pravi cuker, šarmanten, z značajem, poln energije, pa tudi lumparij, zelo temperamenten, lep kot slika, a zame velika šola. Že kmalu so ga začele pestiti številne zdravstvene težave, kakršne se pojavljajo pri psih, ki jih množično, brez nadzora, neodgovorno in zgolj za preprodajo vzrejajo na vzhodu. Zaradi kolčne displazije, okvare celotnega skeleta, alergij, degenerativnih miopatij in številnih operacij sva bila ves čas pri veterinarjih. Nero je imel težko življenje. Kljub temu je dočakal dvanajst let,« razlaga vzrediteljica. Želela si je, da bi dobil družbo, in leta 2003 je prišla psička Ajka; bila sta izjemen par. Vesela je bila dveh legel njunih mladičkov. Tako je počasi zorela želja, da se začne ukvarjati z vzrejo. Čez šest let je šla na Hrvaško iskat Amadeusa, bil je pravi mačo – velik, robusten, živahen, s koreninami v Skandinaviji in Franciji. Z njim je začela graditi vzrediteljsko pot. Čez pol leta je dobil prijateljico Etno, po katero je šla na Poljsko. Zdaj ima sedem lastnih odraslih psov, ki živijo dobesedno v pasjih nebesih.
Pasji hotel s petimi zvezdicami
V Lokavcu ima več kot dva tisoč kvadratnih metrov veliko ograjeno zemljišče, ograja je visoka dva metra in pol, z njega pa je izhod v izpust, veliko parcelo, za katero so gozd, daljša sprehajalna pot in lep potok, v katerem so za pasje lepotce uredili tudi bazen. Psi imajo ločene bivalne enote: v večjem prostoru, nekdanji garaži, se mladiči kotijo, shodijo, igrajo. V drugem imajo vsak svojo leseno posteljo, v tretjem pa je prava hotelska kuhinja: Simona namreč za svoje kužke skrbi res kraljevsko in jim vsak dan kuha piščanca z zelenjavo. Sedem odraslih psov vsak mesec poje 300 kilogramov piščančjega mesa, ogromno zelenjave, zelo radi pa imajo tudi sadne obroke. »Uporabljam veliko naravnih sestavin in le malo briketov, kar se pozna tudi na teži in lepoti mojih bernijev. V povprečju samice tehtajo 45 kilogramov, samci do 55, moje samice pa 60 kilogramov in samci 75. Z njimi je veliko veselja, pa tudi dela. Moj delovni dan se začne že ob šesti uri, ko jih izpustim (čez noč so, da ni laježa, notri), jim zamenjam vso vodo, začnem s čiščenjem, pripravo obrokov. Dopoldne jih treniram, saj sem tudi aktivna razstavljavka, češem, sušim s fenom, da imajo prezračeno dlako. Zatem pride na vrsto drug obrok in tako naprej. Še več dela pa je, ko se skotijo mladički. Takrat je treba biti ves čas navzoč, saj kepice jedo na dve uri. Skrbeti je treba, da vsi pridejo k seskom, in jih menjavati. Običajno se močnejši in debelejši kužki drenjajo za bolj polne seske, drobnejši in nežnejši pa bi ostali lačni. Od začetka jih je treba tudi crkljati, saj se tako navadijo na človeka. Zelo pomembna je higiena. Ves čas mora biti vse zelo čisto, saj če se kuža navadi na vonj, ne bo nikoli čist,« pove Simona, ki večino dela opravi sama, predvsem pri papirologiji in delu na računalniku, ki ga ni malo, saj ima vse urejeno po najstrožjih veterinarskih predpisih, pa ji priskočijo na pomoč prijateljice in osemletni sin.
Odločno proti množičnemu vzrejanju in preprodaji
Ko se je začela ukvarjati z vzrediteljstvom, si ga je zastavila na zelo visoki ravni, predvsem pa iz ljubezni do psov zelo etično. Njeni psički kotita le enkrat na leto (le če se skotita samo dva kužka, lahko kotita še enkrat), ves čas sta pod veterinarskim nadzorom. Kljub temu da ima za mladičke čakalni seznam, je zanjo glavna skrb zdravje in dobro počutje psov. Zato opravijo njeni kužki kup pregledov in testov. »Nikoli ne smeš biti vzreditelj v interesu denarja. Če na to gledaš skozi denar, ne bo nič dobrega. Ni kulturno in pošteno ne do živali ne do bodočih lastnikov. A žal je na tem področju veliko nepravilnosti. Najhuje je, ko vzreditelji prodajajo 'čistokrvne pse brez rodovnika'. To je čisto zavajanje. Pes je pasemski ali pa ni, to so mešanci. Ne glede na to, kaj vam poskušajo prodati za mastne denarje, trenutno zelo modne pse tudi množično vzgajajo za preprodajo. Kupci takih mladičkov niso zahtevni in pokupijo vse, obenem pa se ne zavedajo, kako zaradi interesov po zaslužku živali trpijo. Sploh pri manjših pasmah, kot so trenutno zelo modni pomeranci, ki stanejo nekaj tisoč evrov, psičke zelo trpijo že med brejostjo, pri kotitvi je veliko nepotrebnih poginov! To je čisto mučenje! Sama pravim tako: lahko se odločite za pasemskega psa, če je za vas to pomembno, ravno toliko ljubezni in čustvene bližine pa boste dobili tudi od mešančka iz zavetišča,« pravi Simona, ki skrbno preveri, komu odda mladiče. Med našim obiskom je imela tri mladičke, stare štiri tedne, ki še dolgo ne bodo šli od hiše. Skuša jih oddati čim pozneje, ko so stari deset ali enajst tednov. Skrbno preveri, koliko so samostojni, ali so zmožni živeti sami. Tisti, ki so, gredo prej, drugi pozneje, nekateri tudi pri 16 tednih.
Dragocena zakladnica nasvetov
Simona se osebno sreča z vsakim, ki si želi njenega mladička, se z njim pogovori in preveri, v kakšen dom bo pes šel. Tako je pomirjena, da ga je dala v dobre roke. Vsako leto se z lastniki srečajo, »družina« bernoljubcev je čedalje večja. Njena hiša je dom odprtih vrat, vsak, ki potrebuje nasvet, je dobrodošel pri njej in psih, ki so včasih tudi terapevtski. Z njimi gre namreč rada v dom upokojencev ali pa v centre za otroke s posebnimi potrebami, kjer varovanci božajo in crkljajo njene nežne velikane. Z veseljem vsakemu razloži, da ti psi kljub velikosti ne potrebujejo šolanja, saj večino vzgoje opravijo že vzreditelji, potem zaradi značaja le sledijo gospodarjem. Njeni veliki kužki so nežni in mirni kot muce. Je pa res, da dva nimata enakih potreb. Zato se tako skrbno posveča vsakemu posebej, glede na njegov značaj. Njen veterinar se šali, da so kot leopardja družina, kjer vsi brez ljubosumja skrbijo za vse. Bernci namreč niso hišni psi, temveč živali, ki pripadajo krdelu. Če živijo tako, jih je prava poezija gledati. Simona se mora kar pošteno potruditi, da je vodja krdela, saj ti psi radi samicam odvzamejo položaj vodje. Med seboj se rangirajo, do nje pa imajo veliko spoštovanja.
S psi čez največje preizkušnje
In prav oni so ji pomagali skozi največje življenjske prelomnice, ko je izgubila tri otroke. Hčerko in sina je rodila s 25 leti razlike; hčerko pri 20, sina pa pri 45. »Vesela in hvaležna sem bila, da imam dva tako krasna otroka. Zelo sem bila srečna, ko me je hči pred leti razveselila z novico, da bom babica. Žal pa ji je otrok umrl med nosečnostjo. Temačne občutke, normalno posledico žalosti in izgube, so ji poskušali pregnati z zdravili. Njo je to pripeljalo tako daleč, da preprosto ni zmogla in znala več. Pred dvema letoma je odšla za svojim otročkom. Pred tem pa sem še sama med nosečnostjo izgubila otroka. Dve leti po rojstvu sina sem bila pri 47 letih namreč znova noseča. Vsi smo se veselili dojenčka. Vendar so zdravniki vztrajali, da moram jemati zdravila, in zaradi njih sem v 12. tednu otroka izgubila. Bilo je zelo hudo. Zlomljena sem bila. Če ne bi imela teh kužkov, ki so mi pomagali, da sem šla naprej, bi bilo še veliko huje. Kolikokrat sem šla mednje, sedla in jokala. Rinili so vame s svojimi vlažnimi smrčki in mi lizali solze. Čisto so se stisnili k meni in me tolažili. Med njimi sem si dovolila biti iskrena, jokati in pokazati čustva. Ne tlačim jih vase, poskušam jih dati iz sebe. Moje življenje je bilo velikokrat težko, a je tudi lepo. Hočem živeti in ne samo preživeti. Spoprimem se z usodo in grem naprej. Moji dragi kužki so mi pri tem v neznansko pomoč in uteho,« pravi.
