Nad dolino Kamniške Bistrice se mogočno dviga Velika planina s pastirskimi naselji, ki so najbolj množično obiskana prav poleti. Prekrasna kraška planota z gorskim podnebjem pravzaprav obsega Veliko, Malo in Gojško planino, pa tudi planini Konjščica in Dol. V teh dneh je izredno živahno na vseh poteh, ki vodijo do tamkajšnjih izvirnih pastirskih bajt in visokogorskih pašnikov, kamor pastirji še vedno v začetku junija iz doline ženejo krave.
Reševalka s sladkim talentom.
»Na Veliko planino, kadar je to povezano s poslom, s partnerjem Miho večinoma prideva z nihalko in sedežnico. Poleti se pripeljeva tudi z avtom čez Kranjski Rak. A rekreativno se na planino podava najprej na hrib Sv. Primož in nato preko Pasjih pečin, Kisovca in Male planine vse do Velike. Rada se odpravim tudi po lovski poti čez Rigelj, ki je najkrajša in najbolj strma. A najinim gostom vedno priporočam prihod z nihalko, saj je s prtljago pot naporna,« pove Julia Slapnik. S partnerjem Miho vodi podjetje Alpine Resorts, ki oddaja značilne lesene pastirske koče, in skrbi za Sladki kot, kjer ponujata razne dobrote. Obenem je reševalka na smučišču. Po izobrazbi je diplomirana medicinska sestra in končuje magisterij iz dietetike.
»Z Miho sva se spoznala prav na Veliki planini, kjer je oddajal kočo (danes oddajava tri). Med pašno sezono odpreva še najin Sladki kot na poti od sedežnice do pastirskega naselja. Letos se tujci, predvsem iz evropskih držav, kot so Nemčija, Češka, Belgija in druge, spet vračajo na našo planino. Zato me za prihodnje sezone ne skrbi. Prejšnja leta sva na planini gostila goste s prav vseh kontinentov.«
Velika planina je zdaj tako rekoč postala njun dom, samo lani sta na njej prespala več kot 150 dni. »Obnavljala sva eno izmed koč, zato sva cele tedne bivala v koči, v dolino pa hodila le po vijake, žeblje in hrano. Poleti se vsakodnevno vračava v dolino v nabavo in po svežo posteljnino za goste v kočah. Čez poletje hiše ureja Miha, sama pa vodim Sladki kotiček, pomagajo nama domači in prijatelji.«
Poletje je na planini veselo!
Pastirji na planini preživijo tri poletne mesece. »Vsepovsod naokoli zvončkljajo kravji zvonci, mukajo krave in lajajo psi. Obdaja nas tisoč in en zvok. Čez dan mrgoli turistov in sliši se ropot sedežnice, zato se divje živali poskrijejo v globine gozdov. Poleti se planina umiri šele zvečer. Še posebno to občutiva v nedeljo, saj takrat vsi prej odhitijo v dolino in se pripravljajo na ponedeljkovo službo. Z Miho poleti zato najraje ostajava na planini prav v nedeljo, ko je res mogoče občutiti mir in tišino.« A po drugi strani jo na Veliki planini osrečujejo prav ljudje. »Znano je, da so v hribih čudoviti ljudje, in res je tako! Poseben pečat sta gotovo pustila že pokojna Peter in Angela Dolinšek, do zdaj edina stalna prebivalca Velike planine. Če mi ostane kaj časa, se tudi sama rada sprehodim do pastirjev Zinke in Andreja, pa pastirja Milana, ki ima novega kužka, ali h Gradišku, kjer vedno izvem kakšno novo zgodbo ali dogodivščino z Velike planine. Že več let sicer velja, da so pastirji na planini predvsem upokojenci, njihovi 'ta mladi' pa pridejo na planino pomagat ob koncih tedna.«
Domače dobrote in naravna lepota.
Marsikoga na planino privabi hrana, posebej tradicionalne pastirske jedi. »Še zdaj več pastirjev turistom ponuja domače dobrote, ki jih pripravijo sami. Najbolj znani so pri Gradiškovih, Škofovih in Ukanovih, pa tudi pastirica Fani ima polne roke dela, saj turisti radi pridejo pokusit njene pristne domače jedi. Najbolj v slast jim gredo kislo mleko, žganci in sir. Na Mali planini, 15 minut hoje od pastirskega naselja, so trije planinski domovi Domžalski, Črnuški in Jarški. Tam se je mogoče okrepčati z jedmi na žlico in odličnimi štruklji.«
A poglavitni razlog za obisk je brez dvoma narava. Prečudoviti gorski travniki in pašniki, travnata in skalnata pobočja s pestrostjo alpskega cvetja ... »Pri srcu mi je predvsem Gojška planina, njen del je tudi Stolniški stan, saj je nekoliko umaknjena. Tam ni nikoli toliko turistov, da bi bila gneča. Tisti konec je kot nekakšna palčkova dežela, z veliko malimi lokvami – jezeri in visokimi smrekami. Čudovito je hoditi po robu od Male planine do najvišje točke na Veliki planini, Gradišča, saj se od tam odpira razgled na vso dolino. Nepozaben je razgled na Kamniško-Savinjske Alpe s terase koče Tisa ali z ležalnika pred Sladkim kotom. To so pogledi in razgledi, ki se jih ne naveličaš.«
A gorsko vreme je nepredvidljivo!
Pred vzponom je vedno treba preveriti vsaj vremensko napoved. »Morda se vpliv podnebnih sprememb na planini še ne pozna toliko, spremembe se nam dogajajo bolj po tihem. Opažamo namreč, da so padavine kratkotrajnejše in bolj intenzivne, dnevne temperature pa nihajo. To se pozna še posebno pozimi, ko dvakrat na dan zmrzuje in odmrzuje, kar za občutljiv kraški svet gotovo ni dobrodošlo. Zaradi intenzivnih in kratkotrajnih padavin se zalogovniki vode le težko napolnijo, saj voda teče mimo žlebov. Posebno nevarne na planini so strele. Imeli smo že dva neprijetna dogodka, in sicer poleti, ko je strela dobesedno z jasnega udarila v planšarsko naselje in zahvaljujoč zdravniku, ki je bil na kraju dogodka, ni prišlo do smrti. Lani je strela oplazila Sladki kot, Miho in psičko Meki, a sta jo k sreči odnesla brez poškodb. Ko je na planini naelektreno ozračje, se v zraku sliši cvrčanje in se bližajo temni oblaki. Takrat se raje umaknemo na varno.«
Zgodba o rešenem teličku.
Zgodbe s te planine so pogosto nenavadne. »V spominu mi je ostal orkanski veter spomladi pred nekaj leti, ko okoli koče ni bilo mogoče hoditi, razen po kolenih. Vsa koča se je majala, napenjale so se šipe, zato smo zaradi nevarnosti lomljenja stekla zaprli polkna. Zjutraj so nas pričakali prizori podrtih dreves in odlomljenih vrhov smrek. Poseben je bil tudi dogodek s kravico Strelo, ki se pase v čredi Svatnškovih krav. Zelo je samosvoja, ne uboga in lastnikom povzroča težave. Tistega dne je ves dan stala na točki fotografiranja pri našem sladkem kotičku in odganjala goste. Šele proti večeru smo s pastirjem Andrejem, po domače Svatnškovim, ugotovili, da je njen mali teliček padel v manjšo luknjo ravno v naši bližini. Ko smo ga rešili in ga pripeljali do vozila, je pričel mukati. Njegova mama Strela, ki je pasemska cika, s posebnim materinskim nagonom, je takoj prihitela in nas razpodila na vse strani. Da ni bilo poškodb, se lahko zahvalimo le Andreju, ki je kravo Strelo in telička komaj ukrotil, da sta se vrnila na pašo. Menda se je krava sama s teletom užaljeno pasla zunaj črede naslednje tri dni.«
Jeseni so barve prav posebne.
Izjemno lep čas na Veliki planini je zanjo tudi jesen, ko se narava začne, prej kot v dolini, odpravljati k počitku. »Večeri so takrat lahko že hladni, pastirjev ni več, izjemoma v oktobru že lahko pade kakšna snežinka. Jeseni so barve in sončni zahodi na planini prav posebni. Deževni jesenski dnevi pred zimo in tudi spomladanski so za marsikoga neprijetni, ker pada leden dež in se megla vije vsepovsod, da ne vidiš niti svojih nog. Gostom v naših hišah v megli odsvetujemo sprehajanje, varnejši je le sprehod v parih. A zame so taki dnevi del zgodbe na Veliki planini. Žal pa je v takih dneh največ nesreč ter izgubljenih in podhlajenih planincev in vedno več dela za gorsko reševalno službo.« Zatorej, na prelepo planšarsko planino ob ugodni vremenski napovedi in po pameti.
Planina, moj dom
»Že kot otrok sem vsa poletja preživela na Veliki planini pri stricu Marku, po domače Miholu. Čeprav imam danes na planini službo, si tu spočijem, napolnim baterije. Planino dojemam kot svoj dom. Na njej sem že v otroštvu doživela veliko lepih trenutkov, spoznala veliko zanimivih ljudi, domačinov in mimoidočih, doživela mnogo vremenskih neprilik, od viharjev, snežnih metežev, megle in dežja, kar z lepimi sončnimi dnevi pozimi in poleti spada skupaj.«
Najlepša pa je zima
»Najlepši del leta na Veliki planini je zame zima. Dostava potrebščin in sveže posteljnine do koč pa je pozimi misija nemogoče. Sprva sem se jezila, ker sva ves dan porabila, da sva prišla do koč, kaj šele, da bi kaj naredila. Sčasoma sem se navadila, da na planini pozimi od petih stvari, ki se jih nameniš urediti, narediš dve, in da je že to uspeh. Življenje tu nam pozimi kroji vreme. Težke stvari prepeljemo z ratrakom ali motornimi sanmi, velikokrat pa sama z Miho gaziva po snegu s polnimi nahrbtniki in sanjava topel kamin in ogenj v kurišču v koči. Najlepši so zimski sončni dnevi, ko so poti po planini že uhojene in je čas za obiske in druženje. Pozimi so najine koče zasedene, a manj kot poleti, zato izkoristiva vsak trenutek, da sva na planini. Poseben tu gori je božični in novoletni čas.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
