V času, ko je bil zadnji izmed 14 osemtisočakov osvojen že pred več kot desetletjem, so slovenski alpinisti pogledovali proti najtežjim pristopom na najvišje vrhove sveta.
Štiri leta pred vzponom na Mount Everest so osvojili prvega. Odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja je oktobra 1975 po prvenstveni smeri prek zahtevne južne stene osvojila 8463 metrov visok Makalu. Vrh je doseglo kar sedem alpinistov, Slovenija pa se je s tem dosežkom postavila ob bok himalajskim velesilam.
Po uspehu naslednje odprave leta 1977, ko sta prav tako po prvenstvenem vzponu danes že pokojni Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj stopila na 8068 metrov visok Gasherbrum I, so si slovenski alpinisti zadali najvišji cilj – osvojiti vrh sveta po še nepreplezanem zahodnem grebenu.
Uspeh in smrt
Vseh 25 članov tedanje jugoslovanske odprave, med katerimi je bilo 21 Slovencev, se je pod vodstvom legendarnega Toneta Škarje v baznem taboru na nepalski strani gore zbralo 31. marca 1979. Lokalni nosači so s pomočjo jakov na nadmorsko višino dobrih 5300 metrov znosili 21 ton opreme.
V naslednjih 40 dneh so alpinisti postavili pet višinskih taborov, na sedlo Lho La, kjer je stal tabor ena, pa so prek ročne žičnice pretovorili kar pet ton opreme za višje tabore. Prvi poskus na vrh je sledil 10. maja, čeprav Vikiju Grošlju ni uspelo, je imel veliko zaslug za osvojitev gore, uspelo mu je namreč zavarovati ključno mesto smeri.
Naslednji navezi je tako uspelo. Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta 13. maja ob 13.51 po nepalskem času kot prva Slovenca stopila na streho sveta. Prvi je bil Štremfelj. Kot je kasneje v svoji knjigi Pot pojasnil Zaplotnik, je želel, da soplezalec prevzame to čast. Ko sta dve leti prej stopila na Gasherbrum I, je namreč prvi na vrh stopil Zaplotnik. »Tone, na vrhu sva. Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi,« je prek radijske postaje v bazo sporočil Zaplotnik.
Radostno razpoloženje v baznem taboru ni trajalo dolgo, saj se je visoko na gori dva dni kasneje začel odvijati boj za življenje. Ob vrnitvi druge naveze, ki je stopila na vrh, je Staneta Belaka - Šraufa, Hrvata Stipeta Božiča in šerpo Anga Phuja ujela noč. Bivakirati so morali na majhni polički na višini okoli 8300 metrov. »Šrauf slab, to noč bomo umrli,« je zlovešče napovedal šerpa. Trojica je grozljivo noč na prostem pri temperaturah minus 40 stopinj Celzija vendarle preživela. Ko so se zjutraj že srečali s tretjo navezo, ki se je odrekla poskusu osvojitve vrha in je prišla na pomoč, je šerpi nenadoma zdrsnilo. Ang Phu je bil tako izčrpan, da se niti ni poskušal zaustaviti, zdrsnil je 1800 metrov globoko, njegovo truplo pa so našli naslednji dan.
Od do zdaj preplezanih enajstih smeri na Everest slovenska – takrat sicer jugoslovanska – velja za najtežjo. Zgovoren je podatek, da je do danes še nihče ni uspel ponoviti.
Vodilni v svetovnem alpinizmu
Slovenski alpinisti so po osvojitvi Everesta nanizali še številne mejnike v svetovnem alpinizmu. Že dve leti kasneje si je močna odprava za cilj zadala preplezati zloglasno južno steno Everestovega soseda Lotseja, ki je veljala za največji alpinistični izziv na svetu. Čeprav odprava ni dosegla vrha gore, pa je dosegla rob več ko tri kilometre visoke stene, s čemer je navdušila celoten alpinistični svet.
Med presežke spada tudi vzpon po tej steni devet let kasneje, ki ga je sam v alpskem stilu opravil Tomo Česen. Vzpon sicer velja za enega izmed največjih škandalov svetovnega alpinizma, saj se glede njegove resničnosti še danes krešejo mnenja.
Naslednji je svetovno alpinistično smetano navdušil danes že pokojni Tomaž Humar, ki je leta 1999 v solo vzponu preplezal južno steno Daulagirija, ki je veljala za nepreplezljivo.
»V 70. letih so bili vodilni v svetovnem alpinizmu Angleži, v 80. letih so bili to Poljaki, danes pa so to Slovenci,« je po uspehu ocenil legenda svetovnega alpinizma Reinhold Messner.
Temu potrjujejo tudi številna priznanja, ki jih prejemajo slovenski alpinisti. Mednarodno nagrado zlati cepin, ki je najvišje priznanje v alpinizmu, so začeli podeljevati leta 1992. Kot prva sta ga takrat dobila prav Slovenca, Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, za prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh osemtisočaka Kangčendzenga.
Do zdaj je prestižno priznanje skupno prejelo deset slovenskih alpinistov, Marko Prezelj pa ga je kot edini na svetu dobil kar štirikrat. Lani ga je za življenjsko delo prejel še Andrej Štremfelj, s čemer se je postavil ob bok legendam svetovnega alpinizma, kot so Walter Bonatti, Chris Bonington in Reinhold Messner, ki so med desetimi dosedanjimi prejemniki te nagrade.
Slovenska zgodovina vzponov v Himalaji je tako zgodovina uspehov, a tudi tragedij. Na najvišjem gorovju na svetu je življenje namreč izgubilo več kot 20 slovenskih alpinistov, med njimi Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjek in Tomaž Humar.
