Novico o njegovi smrti so objavili najbolj znani svetovni mediji: CNN, New York Times, The Guardian in številni drugi. Umrl je pionir body arta, performansa, umetniški provokator in legendarni fotograf, so zapisali umetniški poznavalci, mnogi pa so omenili tudi, da je zadnja leta Ulay preživel v Sloveniji, kamor se je preselil leta 2009.
Kdo je Ulay?
Ulay se je rodil ob koncu druge svetovne vojne, v nemškem zaklonišču, med padanjem ruskih bomb. Izšolal se je za fotografa, se preselil v Berlin in kasneje v Amsterdam, ker je ugotovil, da se tam lažje umetniško izraža. Pravijo mu tudi oče polaroidne fotografije, umetniško se je najraje izražal v aforizmih in osebnih izraznih performansih. Njegova 50 let trajajoča kariera je danes zapisana v učbenikih performansov in edini bolj znani umetnik performansa od njega je ravno Marina Abramović, s katero sta bila najbolj znan umetniški par sredi sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Velika umetnika sta ustvarjala strastno in močno umetnost, premikala sta meje s svojo nenavadno ljubezensko zgodbo in jo prelila v umetniško delo. Njuna domišljija ni imela meja, vse je bilo umetnost: dotikanje njunih golih teles in nenadzorovano dretje. Ali pa prepletenost z lasmi, medtem ko 17 ur stojita s hrbtom obnjena drug od drugega. Umetniški kritiki pravijo, da je bilaMarina, znana srbska umetnica, spektakularni del njunega dvojca, a Ulay je bil v ozadju njun meditativni del.
Rojena na isti dan
Spoznala sta se v Amsterdamu, kjer je Ulay prisostvoval njenemu preformansu. Marina je pojedla med, nato je trebuh razrezala z žiletko v obliki zvezde, na koncu se je še bičala. Ulay je takrat začutil neverjetno potrebo, da bi ji zdravil rane. Ko sta ugotovila, da sta rojena na isti datum, 30. novembra, je bila njuna usoda zapečatena. »Najprej mi ni verjela, da sva rojena na isti datum,« je povedal Ulay: »Pokazal sem ji koledar in iztrgan list s tem datumom. Nikoli nisem imel rad rojstnih dnevov in že vnaprej bi iz koledarja odstranil list s tem datumom. «
Ljubezen kot umetnost
Med svojim burnim zakonom sta izvajala performanse, v njegovem kombiju, v citroenu sta živela kar deset let. V cvetu največje ljubezni sta o sebi govorila kot o »dvoglavem telesu«, celo oblačila sta se enako. A realnost zna biti včasih napornejšaod umetnosti. Konec svoje ljubezni sta zaznamovala z enim najbolj znanih performansov Ljubimca: hoja po Velikem zidu. Vsak s svoje strani sta se leta 1988 sprehodila drug proti drugemu po Velikem kitajskem zidu, Abramovićeva je začela ob Rumenem morju, Ulay pa v puščavi Gobi. Vsak je prehodil po 2500 kilometrov zidu. Ko sta se na sredini srečala, pa sta si izrekla dokončno slovo. Takrat je sicer na dan prišlo tudi, da je Ulay Marino varal s kitajsko prevajalko, ki ga je spremljala. Marina je bila jezna in žalostna, a na koncu ga je vseeno objela in odšla iz njegovega življenja. Ljubezenska zgodba Ulaya in Abramovićeve je ena najlepših, a tudi najbolj bolečih umetniških zgodb v zgodovini umetnosti.
Srečanje po 20 letih
Marina je po njunem razhodu postala svetovna zvezda, ki je imela svojo retrospektivo v newyorškem Muzeju moderne umetnosti – Momi, zelo uspešen dokumentarni film, ki ga je posnel HBO, slavne prijatelje in reklamo za Adidas. Ulay je bil mnogo bolj skromen, slava ga ni zanimala. Po 20 letih se ponovno srečata, na Marinini retrospektivi Umetnik je prisoten, ki je podrla vse rekorde obiskanosti. Srbska umetnica je takrat 736 ur in 30 minut v tišini, nepremično sprejemala naključne obiskovalce razstave. Video s te razstave si je ogledalo na milione ljudi. Ob srečanju nekdanjih ljubimcev je svet umetnosti zastal. Nemo sta se gledala, z nasmehom, solzami, z globokimi vzdihi in dotiki rok čez mizo. Starec v allstarkah in ženska v rdečem. Fotografije, kako si podata roke, so takrat obnorele svet.
Ulay toži Marino
A pet let kasneje Ulay Marino toži zaradi kršitve pogodbe, ki se nanaša na njuna skupinska dela. Sodišče mu pritrdi in Marina mu mora izplačati visoko odškodnino ter vsa skupna dela podpisovati z obema avtorjema. Ulay je sodni proces opisal kot neprijeten in stesen, primerjal ga je prav s svojo borbo proti raku, ki ga je dobil nekaj let kasneje. Čez nekaj let, ko se nepričakovano srečata v Indiji, na istem mestu, zakopljeta bojno sekiro. Sedeta za mizo in pozabita na sovraštvo in zamere. Od takrat sta dobra prijatelja, ki se vzajemno podpirata pri umetniških projektih.
Selitev v Ljubljano
Leta 2009 na razstavi v ljubljanskem Škucu Ulay spozna grafično oblikovalko Leno Pislak, zaradi ljubezni se preseli v Ljubljano, kjer ostane do svoje smrti. Zadnja leta se je posvečal predvsem projektom in umetniškim pobudam, ki poskušajo ljudi in družbo ozaveščati o pomenu in neprecenljivi vrednosti vode. Leta 2013 z režiserjem Damjanom Kozoletom posnameta dokumentarec Projekt: rak, v katerem se Ulay sooči z rakom, s kemoterapijo, nato pa opravi obred poslavljanja. Odpravi se na pot k prijateljem od Amsterdama, Berlina do New Yorka. Pokopan bo v Piranu, poslovilni govor naj bi imela ravno njegova velika umetniška partnerica, Marina Abramović.
