Težko je bilo dobiti njegovo telefonsko številko. Ko pa sem jo izvrtala, se je hitro oglasil in prijazno pojasnil, da je trenutno daleč stran, vendar se bova slišala in zmenila. Podoben je bil najin drug telefonski pogovor – bil je že v Ljubljani, toda ujet na snemanju filma … In potem še en klic – ko je bil še bolj v »gužvi«, saj je bilo snemanj še več: Predvsem pa je prav tiste dni dobil hčerkico: »A veste, sedaj grem tako težko od doma …« Kako bi si – ob tako nežni izjavi – človek upal drezati vanj in mu odškrtniti trenutke s hčerko in njeno mamo. Tudi na »spominčico« se je prijazno odzval in me nazadnje poklical s pojasnilom, da ni pozabil, da nas ima v mislih, da se bova vsekakor dobila. Ja, Lado Bizovičar je zelo prijazen, zelo vljuden, profesionalen in ljubezniv človek. Svoje zasebnosti pa ne razkriva, saj – kot je dejal v enem od intervjujev – noče, da bi postalo njegovo življenje tema prav vseh. Pa tudi svojih slik nima! Ko sem ga prosila, da mi pošlje kakšen profesionalen posnetek, je odvrnil: »Kdo pa sploh ima svoje slike?« Pa vendar je takoj poskrbel, da so jih poslali iz arhiva POP TV in so ob besedilu o Ladu ljubeznivo pripisali: »Same superženske in en supermodel.« Le koliko lepega bi izvedeli o Ladu Bizovičarju, če bi o njem povprašali ženske – od mame in sester do tistih, ki so ali pa še delajo z njim?
Novoletno darilo za mamo
Začela sva pri mami Barbari. Ali drži, da ji je za rojstnodnevno darilo kupil zemljo v Afriki, kjer sedaj tudi živi? Igrivo je odgovoril, da to ne drži: »Dobila jo je za novo leto.« In od kod ideja za takšno ekstravagantno darilo? »Izbiral sem med šalom ali čim drugim. Pa se mi je ganska izkušnja zdela zanimivejša od šala. Mama se je namreč na potovanje v Afriko najprej odpravila s hčerko, z mojo sestro, in glede na to, da poprej ni bila dlje od Celovca ali Dubrovnika, je ob pogledu na sončno obalo oceana začela sanjati o dnevih penziona pod palmami. Zdaj mi je, priznam, rahlo žal, saj smo bili prej s sestrama vajeni rednih druženj z mamo, zadnjih deset let pa imamo namesto mamine »vsakonedeljske« juhe zgolj občasne skupne pojedine z afriškim pridihom.« O mami, ki se v Gani odlično znajde, govori z navdušenjem. Pravi, da čeprav sprva sploh ni znala angleško, je v Gani zgradila nadvse prijetno turistično vasico z restavracijo, ki je tudi varno pribežališče za neizkušene popotnike. In ob tem ohranila in si še utrdila spoštovanje lokalnih skupnosti, s katerimi sodeluje tako v humanitarnem kot tudi družabnem življenju. »Redno se je namreč udeleževala srečanj poglavarjev okoliških vasi, kjer je med samimi moškimi zastopala častno mesto svoje lokalne skupnosti. Videl sem jo, kako se prepira s starim patriarhom regije, ki se ji na koncu zahvali za vztrajnost in nasvete. In ta ženska je moja mati,« doda ponosen sin Lado.
Starejše bi ga posvojile, mlajše pa osvojile …
Lado Bizovičar je bil v domačem okolju izdatno obkrožen z ženskami; obe babici je sicer izgubil mnogo prezgodaj, že v otroštvu, je pa vesel, da ni pozabil njunih karakternih potez, svetovnonazorskih pogledov, ki se jih, kot pravi, vse pogosteje zave. Ostajata ob njem in v njem, vsaka na popolnoma drugačen in svoj način. »Tudi obe sestri nista obrobna pojava! Skoraj dvanajst let starejša sestra Mirjam je bila moja prva zaupnica, nekakšna razumevajoča verzija strožje matere. Mlajša Špela pa je bila in ostaja moja prva prijateljica. Pred njima se pač ne morem pretvarjati ali česa skriti.« Priznava, da so bile v njegovem življenju predvsem ženske tiste, ki so puščale trajnejši vtis; od Kristine – stroge vzgojiteljice toplih oči – do celo majhnemu otroku duhovite vzgojiteljice Sonje in seveda pozneje razredničarke Osolnikove ali učiteljic Grubenik, Grabeljšek in Jelovšek. Potem pa je tu še knjižničarka in »srce« gimnazije Šentvid – Zora Lovrenčič. Ta seznam pa bi lahko nadaljevali tudi s študijskim obdobjem.
S svojim duhovitim in hkrati malce nagajivim načinom komunikacije pa se je zagotovo tudi on vsem naštetim in še komu zapisal v srce. In zato tudi ne čudi, da so ga pozneje, ko je s svojim unikatnim pristopom osvežil našo sceno, hotele posvojiti vse starejše ženske in ga – seveda osvojiti vse mlajše. Toda za lahkotno igrivostjo in prijazno nagajivostjo je veliko resnega dela: »Rad imam stvari dorečene; prepričali so me, in me še, ljudje, ki imajo svoje mnenje in ga tudi povedo.« Da ga zanimajo ljudje, da je o njih razmišljal, pisal, je bilo jasno že v osnovni šoli, zato mu je že takrat učiteljica slovenščine Grabeljškova svetovala študij novinarstva. »Očitno je predlog ostal z menoj, ko sem se odločal za smer izobrazbe.«
Od plesa do igre
Spomini na odraščanje so pri Ladu Bizovičarju povezani tudi s spomini na ples; ta je bil del njegovih otroških in najstniških dni. Ko sprašujem po kakšnih konkretnih dogodivščinah, pa pravi, da kaj več od tega, da je bil to krasen način za spoznavanje deklet, ni povedati. Ker ga je ples spremljal kar nekaj let in torej dobro pleše, pa je presenetljivo, da na šolskih plesih sploh ni plesal. Bil je preveč sramežljiv. »No, morda kakšen 'sendvič' v počitniški koloniji, kar je bil velik in pomemben dosežek. Da si upaš punco prijeti okoli pasu … nepozabno.«
Z nastopi na televiziji pa so do gledalcev prišli še mnogi njegovi talenti – tudi pevski in igralski. Za njim je več gledaliških in filmskih vlog, kljub temu, da se nihče v družini ni ukvarjal s tem. Ko sva se dogovarjala za srečanje, je bil sredi snemanja drugega dela mladinske uspešnice Primoža Suhodolčana Košarkar naj bo. Vse njegove predstave so magnet za občinstvo, 5moških.com, Fotr, Ženskemoški.com, Slovenska muska od A do Ž, Slovenska literatura od A do Ž, Čakalnica … Vsako od njih je odigral skoraj po tristokrat. Te dni »se zabava« z vajami za predstavo o vseh mogočih slavjih, jubilejih in praznovanjih, tudi o dnevu žena in materinskem dnevu – predstavo za vsako priložnost.
Sodelavke in prijateljice
Glede na to, da velja za perfekcionista, tudi sam priznava, da je z njim težko delati, pa me je zanimalo, ali je s »težačenjem« morda kaj bolj popustljiv pri ženskah oziroma ali imajo ženske pri njem nasploh več odpustkov kot moški – tudi glede na to, da velja za džentelmena? »Prav nič. Smo enakopravni ali nismo? Na srečo pa so moje ženske sodelavke najpogosteje zanesljivejše od moških. Sicer se pa merimo po istih vatlih, ko gredo stvari narobe.«
Z mnogimi ženskami zvenečih imen je delal, z mnogimi je in še vedno prijateljuje. Pri tem pa se izogne direktnemu odgovoru na vprašanje, katera od sodelavk mu je na začetku televizijske ali pa odrske kariere najbolj pomagala, mu dala najbolj konkretne – koristne nasvete, spodbude. Verjetno kar vsaka po svoje, zato le doda: »Veliko mojih najtesnejših sodelavcev in prijateljev so ženske. Že leta sodelujem z Greto in Tino, a sta najprej moji prijateljici, najboljši prijateljici. Tinka in Darja prav tako. Kolegice, ki so bile del mojega odrskega ustvarjanja, od Ljerke Bizilj, Miše Molk, Nataše Barbare Gračner, Barbare Hieng Samobor, Katarine Čas, Anje Križnik Tomažin, Svetlane Makarovič, Urške Alič in Ane Kajzer, so in povečini ostajajo moje zaupnice ali ženske, pri katerih lahko računam na iskren odgovor na katero koli vprašanje.«
Sedaj so na vrsti pravljice in uspavanke
»Pravljice so bile ključni del moje mladosti, saj jih je mama leta in leta pred spanjem brala nama s sestro.« Nato pa je Lado pravljični svet prenašal naprej, s tem, da njegove pravljice nastajajo sproti: »Kot pravi Mandeya, moja nečakinja, poznavalka pravljic in moja najljubša kritičarka, so moje pravljice baje najboljše na svetu … In rahlo butaste …« Kako čudovite, duhovite in zabavne bodo šele pravljice in zgodbice, ki jih bo Lado Bizovičar ustvarjal za svojo hčerkico! Ker pa je sedaj še premajhna za pravljice, ji za enkrat poje: »Pojem več kot kdaj koli prej …«
