Še preden smo se dobro začeli pogovarjati, je vodja reševalcev Tine Cuder dobil klic. »Morda bo treba v akcijo,« je naznanil. Delo gorskega reševalca je poslanstvo, za to si rojen, so mi povedali kasneje. Ko jih pokličejo sredi noči, med kosilom, sredi dela, druženja s prijatelji ali intervjuja, kot je bilo v našem primeru – preprosto vstanejo in grejo. »Reševanje človeškega življenja je v tistem trenutku najpomembnejše! Vsi hodimo v hribe in vsak od nas si želi, da bi ga rešili, tako kot mi rešujemo druge,« je povedal Dragan Markovič, Cudrov namestnik. K sreči obsežna reševalna akcija v tistem trenutku ni bila potrebna, z nekaj kolegi jo je opravil reševalec, ki je bil tisti dan dežuren. »Kadar nekdo pokliče reševalce na 112, skuša dispečer iz Kranja ali Nove Gorice najprej ugotoviti, katero reševalno društvo bo za tisto področje najbolj pristojno. Potem pokliče dežurnega. Na začetku sezone se dogovorimo za dežurstva, vsak je dežuren en teden – ta seznam pa ima tudi dispečer. Dežurni, ki je potem vodja reševalne akcije, se odvisno od poškodb ponesrečencev, vremena in lokacije – ali je nad gozdno mejo ali ne – odloči za klasično ali helikoptersko reševanje. Če so pogoji optimalni za letenje, lahko s helikopterjem v določenih primerih poškodovanca rešijo, recimo, v pol ure, medtem ko bi reševalci peš za to potrebovali več ur, kar je neprimerno bolje za vse,« je razložil Dragan, sicer poklicni gozdar.
Nemogoče je poznati vse predele. »Name se dostikrat obrnejo za odmaknjene terene, kamor človeška noga ne stopi prav pogosto. Gozdarji smo zato v takih službah iskan kader,« se je nasmehnil. »Vsak dan sem v gozdu, poznam vse te doline, gozdne poti, skrite in odmaknjene kotičke ter terene, ki jih marsikdo ne.« Privilegij je imeti službo, zaradi katere si lahko vsak dan v naravi. Drugače začneš gledati in čutiti vse, kar te obdaja. »Kadar pridem v odmaknjene predele gozda, se dostikrat počutim kot gost, ki se mora spoštljivo vesti do narave. Začutim prvobitnost.« Tine Cuder je že kot deček pasel ovce na Mangartu ter spoznal njegove številne skrite in odmaknjene kotičke, kar mu pride pri reševalnih akcijah še kako prav. Poleg tega je že zgodaj začel plezati in se ukvarjati z alpinizmom. Dokler si ni ustvaril družine in prevzel očetove kmetije, ukvarja se predvsem z ekološkim sirarstvom, je bil pogosto tudi v mednarodnih alpinističnih odpravah. Tine in Dragan sta oba iz Bovca, Robert Vončina pa se je v bližino, v Log pod Mangartom, od koder je njegova žena, preselil iz Cerknega. Tudi on je bil že od malega z družino veliko v hribih, potem je začel plezati in zdaj je gorski reševalec. V Logu pod Mangartom živi že toliko časa, da mu je uspelo okolico dobro spoznati. »A je nemogoče poznati vsa področja, zato se dopolnjujemo,« je dodal Dragan. V društvu je trenutno dvaintrideset reševalcev. Dobrodošel bi bil še kakšen, so povedali sogovorniki, veliko mladih zaradi iskanja boljšega kruha namreč zapušča Bovško. Vsak je specializiran za svoje področje: eni so inštruktorji, drugi vodniki lavinskih psov, potem so reševalci letalci – usposobljeni torej tudi za reševanje s helikopterjem. Dragan je inštruktor, Tine in Robert pa sta reševalca letalca, ki med drugim v poletni sezoni dežurata na Brniku, od koder na reševalne akcije letijo z vojaškim ali policijskim helikopterjem, odvisno od razporeda.
Jesenske intervencije so težje. Medtem ko je marca, aprila in maja zaradi znanih razlogov redko kakšen turist prišel na Bovško, jih je bilo v poletnih mesecih ogromno. Prejšnji mesec menda sploh ni bilo mogoče dobiti proste postelje, zaradi lepega vremena pa se je pohodništvo podaljšalo tudi v jesensko obdobje. »Gneča bo, dokler bodo odprte planinske koče, potem pa se bo malo umirilo. So pa jesenske intervencije težje, ker je dan krajši in vreme bolj spremenljivo. Ko smo zadnji dan avgusta reševali mlado Nemko z Mangarta, so bile že prave zimske razmere.« Robert je bil namreč v ekipi ene najbolj napornih reševalnih akcij to sezono, ko je 27-letna nemška planinka zašla s poti in ji je pri vračanju v dolino padla skala na nogo na višini okoli 2400 metrov. Bila je sicer primerno oblečena za poletne razmere v gorah, ampak tisti dan je vreme na Mangartu pokazalo povsem zimski obraz. »Klic smo prejeli okoli šeste ure popoldne, kar tri ure pa je še trajalo, da smo se prebili do nje v izredno slabih vremenskih razmerah – pihal je orkanski veter, ko smo prišli k njej, je bilo že slabih 10 cm snega.« Ko so se po treh urah prebili do nje, je bila že precej podhlajena in na koncu z močmi. Šestnajst reševalcev se jo je, zavito v tople odeje, trudilo spraviti na Mangartsko sedlo, tja so prišli premraženi, premočeni in utrujeni ob štirih zjutraj. Rešilni avto jo je že čakal. Brez velike požrtvovalnosti in uigranosti celotne ekipe bi bil lahko rezultat čisto drugačen.«
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 22.9.2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
