Prepričani, da živi v pritličju, smo najprej pozvonili na spodnji zvonec. A ne, Zarja živi v zgornjem nadstropju hiše. Čeprav se zelo težko premika, vsak dan tudi večkrat premaga 23 stopnic. Najbrž jih je preštela in prehodila neštetokrat. Vendar ne bo več dolgo tako. Zase in za prijateljico je našla boljšo rešitev: oskrbovano stanovanje. Po neštetih bojih, seveda. Toda Zarja je rojena bojevnica. Pa pojdimo od borbe do borbe.
Borba z boleznijo. Zarja ne prizna diagnoze, ki so ji jo »pogruntali« zdravniki. »Zdravniki ne vedo, kaj mi je. Le domnevajo. Pravijo, da imam ALS (amiotorofična lateralna skleroza), imel jo je Stephen Hawkins, a jaz pravim, da je nimam. Prva diagnoza je bila PLS (hipotetično), primarna lateralna skleroza. Nič od tega nimam. Če bi imela katero od teh dveh bolezni, bi mi šlo na slabše, a meni gre z leti na bolje. V zadnjih letih se mi je stanje izboljšalo. Pred nekaj leti sem težko govorila, nihče me ni razumel. Danes govorim bolj razločno, vsak me lahko razume.« Pri Zarji se je bolezen začela izražati pred dvajsetimi leti: desna roka je postajala vse bolj počasna, čedalje težje je pisala z njo. Potem se je preselila na levo nogo, začela se je spotikati. Pela je v zboru, a je začela težko govoriti. Stanje se je slabšalo, najslabše je bilo pred desetimi leti. Na silo so jo hospitalizirali, imela je 46 kilogramov, padla je skupaj. »Z zdravstvenim sistemom imam muke že 20 let. Odklanjam kemijo, moje telo je ne prenese. Tudi ob depresiji nisem hotela jemati tablet. Prvič se je depresija pojavila, ko sem imela 23 let. Zadnja je trajala 12 let. Upokojili so me pred petindvajsetimi leti, zaradi depresije. Nazadnje sem učila na gimnaziji in kmetijski šoli, na takratnem Šolskem centru Nova Gorica. Športno vzgojo. Dala sem odpoved. Iz depresije sem se vedno pobrala sama.«
Pet let sem v redu. »Pet let sem v redu, brez depresije, brez poslabšanja stanja mojega telesa. Ko je mož umrl, me je mlada psihologinja opozorila na oddajo, ki jo je imela Manca Košir z Adrianom Kezelejem o smrti (Življenje, smrt, življenje). Zame je bilo to odkritje. Že 30 let raziskujem, zakaj smo tu, kakšno je naše poslanstvo. Že prej sem dosti vedela o duhovnosti, a sem imela neko distanco do tega. Bila sem agnostik, nisem verjela v življenje po življenju. Einstein pravi, da je znanje izkušnja, vse drugo je informacija. A takrat sem začela verjeti, da je moj mož še vedno z mano, da je moj angel varuh. Lani sem v Omanu padla, si zlomila ključnico (dva tedna pred koncem mojega štiri mesece trajajočega potovanja okoli sveta). Ob padcu, ki je trajal nekaj desetin sekunde, sem podoživela vse življenje. Pred nekaj dnevi pa je proti meni letel kajak, ki ga je imel nekdo privezanega na streho avta – jaz pa sem bila s svojim motorčkom. Spet se mi je odvil film mojega življenja. Čas se je ustavil. Kajak je letel neskončno dolgo, letel proti meni, gravitacija ga je prizemljila, drsel je proti mojemu skuterju. Ajoj, sem pomislila, spet me bo pokosilo. Na srečo se je ustavil ob zadnjem kolesu skuterja. Oddahnila sem si. Tako zdaj verjamem, da nekaj je, da nekdo bedi nad mano in me varuje. Angel varuh ... Letos sem končno dobila tudi rehabilitacijo, čeprav zdravniki ne vedo čisto natančno, kaj mi je. Jaz pa ne priznavam bolezni in zato živim dobro. Dr. Zidar je rekel nekaterim bolnicam, naj se zgledujejo po meni, kako se živi, čeprav sem gibalno ovirana.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 22. 9. 2020
