Ko je Dimčevim iz Gabrijel v sevniški občini ostarel in poginil pes, so se ozrli po novem. Pomislili so, da bi lahko kupili kakšnega, ki bi zganjal ovce, saj so takrat na svojih pašnikih že imeli deseterico solčavskih ovc za meso. In tako je prišel na njihovo domačijo znameniti border collie, zaradi katerega so pogosteje hodili v kraje, kjer je doma ovčji sir …

Tako se je začela zgodba ovčarske kmetije Urban. Ko je Mojmir Dimec začel razmišljati, kaj bi lahko počel na domačiji starih staršev v Gabrijelah, mu je stik z ovčarji in sirarji pomagal k odločitvi. Svojih prvih sedem mlečnih ovčk je pripeljal s Krasa. Ker je odraščal in dolga leta živel v Novem mestu, ni čudno, da danes priznava: »Na začetku nisem vedel nič. Še nikoli nisem delal sira ali molzel ovce. Prvič sem jih strigel tako, da sem zraven gledal posnetke z interneta.«

Poleg omenjenih mladic je nabavil še pet starejših ovc in si tako zastavil svojo mlečno čredo. Od teh prvih »mlečnih« dni do danes se je dogajalo veliko, a zdaj se Mojmir, njegova žena Metka in sin Urban, po katerem so kmetiji v upanju na prihodnost nadeli ime, ponašajo z zgledno prodajo kakovostnih sirov ter nekaterih drugih izdelkov. Na letošnjem ocenjevanju dobrot s kmetij na Ptuju so prejeli tudi zlato medaljo za zorjeni sir.

Več o tem, kakšna je bila njihova pot do ovčarske kmetije, kaj se mora človek naučiti in kaj vedeti, da lahko uspešno red mlečne ovce, jih molze in iz mleka ustvari dobrote, si lahko preberete v aktualni številki tiskanega Dolenjskega lista.