Čeprav tudi na začetku petdesetih let novomeški atleti niso imeli pogojev za vadbo, kakršne so imeli njihovi kolegi v drugih slovenskih mestih, pa je načrtno delo pod vodstvom trenerja Jožeta Glonarja začelo kmalu dajati rezultate in Novomeščani so se začeli prebijati v slovenski atletski vrh.

Glonar je veliko delal z mladimi in že leta 1951 se je na srednješolskem prvenstvu Slovenije kar pet njegovih gimnazijcev uvrstilo med najboljše tri, Milena Svetličič pa je osvojila kar tri medalje. Že naslednje leto je Ljubo Žagar v Zagrebu na prvenstvu Jugoslavije v mnogobojih med mladinci C zasedel drugo mesto in z 2.466 točkami postavil tudi nov rekord Slovenije, nov republiški rekord pa je s 50,91 m dosegel tudi v metu kopja. V tem času novomeških atletov ne zasledimo več v povezavi z društvom Krka, ampak nastopajo kot člani atletske sekcije TVD Partizan.

Leta 1954 je Novo mesto po zaslugi prizadevnega Jožeta Glonarja končno dobilo pravi atletski stadion s 300-metrsko tekaško stezo na Loki. Leta 1951 je Igor Penko, ki je sicer tekmoval za ljubljanski Odred, s 15,49 m postavil nov rekord Slovenije v suvanju krogle in osvojil bronasto medaljo na prvenstvu Balkana.

Leta 1956 je Marjan Potrč oktobra na mitingu v Novem mestu postavil nov državni rekord v troboju za mlajše mladince, Slavka Kožar pa je s preskočenimi 146 cm v skoku v višino dosegla najboljši izid tega leta v Sloveniji. Naslednje leto je Potrč državni rekord za starejše mladince v skoku v višino popravil na 181 cm.

Leta 1958 se je v časnikih prvič pojavilo ime Jelke Hude, do danes verjetno najbolj nadarjene novomeške atletinje, ki je nase v svoji prvi sezoni opozorila z drugim mestom na 600 m na dvoranskem prvenstvu v Zagrebu, kjer jo je premagala le klubska tovarišica Goršinova.

Najbrž odločilen za njeno športno pot pa je bil kros v Zagrebu, ki je bil obenem tudi izbirna tekma za tek L'Humanite v Parizu. Dvokilometrska proga je bila razmočena, komaj šestnajstletna Hudetova pa se je s tekmicami v članski konkurenci pomerila v navadnih platnenih copatih, saj sprinteric, ki so jih uporabljale ostale tekačice, do tedaj še videla ni. Čeprav ji je drselo in je, kot se sama spominja, naredila en korak naprej pa pol nazaj, ji je uspelo, premagala je številne znane atletinje in se s četrtim mestom po vsega štirih mesecih treninga uvrstila v jugoslovansko člansko reprezentanco. Neznana tekmovalka iz Novega mesta je prišla v naslov prispevka o tem tekmovanju tudi v beograjskem Sportu. Njen tek je bil tedaj tako rekoč senzacija.

V Parizu je prvič trčila v svetovno konkurenco. Tek L'Humanite je bil njeno prvo veliko mednarodno tekmovanje. Z Rusinjami, ki so že tedaj trenirale po dvakrat na dan, se ni mogla meriti, je pa bilo devetnajsto mesto v hudi konkurenci tekačic z vsega sveta lep uspeh in velika spodbuda.

Sledili so nastopi za državno reprezentanco v Budimpešti, Gradcu in v Romuniji, postala je republiška in v Novem Sadu tudi državna prvakinja v teku na 600 m. Zlato medaljo iz Novega Sada so ji kasneje ukradli iz domače hiše. Tekmovala je v številnih disciplinah, od tekov na različne razdalje do krogle in daljine, in kot za stavo podirala dolenjske rekorde. Njen rekord na 800 m je zdržal več kot trideset let. Zmagala je tudi med članicami na teku republike v Ljubljani, kjer so jo začeli oblegati novinarji. Dolenjski list jo je razglasil za najboljšo športnico novomeškega okraja za leto 1958.

Strokovnjaki so si bili enotni, da gre za izjemno nadarjeno športnico, tako da se je po vsega dveh letih treninga znašla na spisku kandidatov za nastop na olimpijskih igrah v Rimu, obetalo se ji je tudi sodelovanje na evropskem prvenstvu v atletiki v Beogradu.

Bila pa je tudi najmlajša kandidatka za nastop na olimpijskih igrah v Rimu, a je zaradi cepljenja proti črnim kozam, ki so tedaj razsajale v Turčiji, kjer bi morala v dresu državne reprezentance nastopiti na nekem tekmovanju, zbolela za to hudo boleznijo in njena športna pot je bila s tem tako rekoč končana.

Prvi, ki se je s svojimi dosežki uvrstil na najvišjo mednarodno raven, pa je bil Franci Červan iz Podgore. Červan je nastopil na dveh velikih tekmovanjih. Na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964, kjer je v teku na 10.000 m nastopil v finalu in osvojil deseto mesto, s čimer je bil drugi najboljši Evropejec, na 5.000 m pa je bil v polfinalu sedmi. Na evropskem prvenstvu v Beogradu leta 1962 je z jugoslovanskim rekordom na 10 km osvojil sedmo mesto, trikrat pa je osvojil tudi naslov balkanskega prvaka.

K nadaljnjemu razvoju novomeške atletike sta bistveno pripomogla gradnja »Glonarjevega« atletskega stadiona s 300-metrsko atletsko stezo na Loki leta 1954 in odprtje stadiona Bratstva in enotnosti pod Portovalom s 400-metrsko stezo leta 1960. Prav nov stadion je spodbudil novomeške atlete, od katerih so najboljši, ker v atletski sekciji pod okriljem novomeškega Partizana ni bilo najboljših pogojev za vadbo in možnosti za nastope na večjih tekmovanjih, prestopali v druge slovenske klube (Odred, Olimpija, Kladivar … ), da so leta 1963 ustanovili samostojen atletski klub, ki je svoje vrhunce dosegel s četrtim mestom na ekipnem prvenstvu Jugoslavije leta 1981, kar je največji ekipni uspeh kluba, s šestimi nastopi novomeških atletov na olimpijskih igrah, na katerih so poleg Červana tekmovali še Igor Primc v metu diska (Atlanta, 1996 in Atene, 2004), Jože Vrtačič v štafeti 4 × 100 m v Sydneyju in Primož Kobe v maratonu v Londonu leta 2012, ter z desetimi nastopi na svetovnih prvenstvih, na katerih je najvišjo uvrstitev s finalom in enajstim mestom dosegel Primc leta 2001 v Edmontonu.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista z dne 22. marec 2018.