Aleksandra Javornika smo srečali na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je prišel le dan po končanih olimpijskih igrah pozdravit naše olimpijce, kjer je, tako kot vedno, stal v prvi vrsti in s svojo pojavo vzbujal veliko pozornosti. »Ko sem odhajal, me je brezdomec prosil za cigareto in dal sem mu zadnjo, ob tem pa je vzkliknil: 'Tito!' Ta vzdevek se me je kar prijel. Res me je presenetilo, saj ljudje, ki živijo na ulici, najbrž nimajo možnosti spremljati športnih dogodkov po televiziji, a me kljub temu poznajo.«

Aleksander je bil v mladih letih nogometaš in ta ljubezen do športa se je obdržala, ko je nenadoma spoznal, kako veliko mu pomeni navijaštvo. »Začelo se je leta 2013, ko je bilo v Sloveniji evropsko prvenstvo v košarki. Takrat sem prvič začutil navijaški duh in začel obiskovati tekmovanja. Dal sem si izdelati pokal in medaljo. Vse je iz stiropora, da se lažje prenaša, je pa toliko večji problem, ko moraš te rekvizite vzeti na letalo in se kaj hitro lahko poškodujejo. Dal sem si izdelati tudi uniformo pri modnih oblikovalcih Andreju Šmigocu in Petru Thalerju. Uniforma mi je že omogočila lažji vstop marsikam, saj v 'reklcu' deluješ bolj resno. Pokal in medaljo pa je težko spraviti skozi varnostne kontrole, saj so pravila za vstop v športne dvorane zelo stroga. Prednost mojih navijaških podvigov imajo ekipni športi, najljubši pa mi je nogomet. Na nogometnih dogodkih je največ navijačev, so najbolj glasni in najbolje opremljeni z navijaškimi artikli,« razloži in doda, da se na tekme najraje odpravi z avtomobilom, saj je to najbolj enostavno tudi zaradi pripomočkov, ki jih tovori s seboj. »Sicer pa grem večkrat tudi z avtobusom skupaj s Klubom slovenskih navijačev, katerega predsednik sem. Tako smo potovali tudi v Pariz. To navijanje mi bo res ostalo v spominu, tudi po tem, da je bilo najdražje do zdaj. Poleg tekem mi bo ostala v lepem spominu Slovenska hiša, v kateri smo se družili z našimi olimpijci, z njimi pokramljali in se fotografirali. Lepo mi je bilo pri srcu, ko je na sprejemu v Ljubljani Anita Horvat rekla, da so trenutki, ko slišiš ob progi slovenske navijače, nekaj najlepšega, kar lahko doživi športnik.«

Seveda se najbrž mnogi sprašujejo, kako si Aleksander lahko vsa ta navijaška potovanja privošči tako finančno kot časovno. »Moj največji zagovornik in sponzor je moj delodajalec Marko Hribernik iz podjetja Fužinar v Vitanju, kjer sem zaposlen. Porabim več dopusta, kot mi ga pripada, a Marko pravi: 'Pojdi, in prideš, ko prideš.' Vsega tega si brez njega ne bi mogel privoščiti, za kar sem mu zelo hvaležen.«