Na Policijski akademiji v Tacnu so prejšnjo sredo podelili priznanja 47 policistom in 19 občanom, vsega skupaj 66 ljudem, ki so tvegali življenje in ude za neznance.
Nekatere zgodbe so zares neverjetne, pripovedujejo o ljudeh, ki so tekli v ogenj, skakali v deroče reke, oživljali skoraj mrtve, lovili samomorilce po gradbenih odrih in mostovih, se izmikali drvečim vlakom.
Peter Belaj: »Nič posebnega.«
Policist s Policijske postaje Celje, dobitnik medalje za požrtvovalnost, je z visečega mostu vlekel človeka, ki je hotel skočiti v Savinjo, deročo in mrzlo – december je bil – kakšnih petnajst metrov niže. »Ko smo prišli, je samomorilec že visel na vrveh mostu in je bilo nujno uporabiti prisilna sredstva, da bi možakarja zvlekli nazaj na most,« pripoveduje. Ga je bilo kaj strah zase? »V trenutku, ko poskušaš rešiti človeka, ne razmišljaš preveč o svoji varnosti in narediš največ, kar lahko, da rešiš človeško življenje.« Ne, dogodek ni bil nič izjemnega, odmahne, »to se dogaja kar pogosto, le da ni tako medijsko izpostavljeno. Mi se s tem srečujemo vsak dan, zato to zame ni bilo nič posebnega, saj sem pri policiji že trideset let in je bilo takih situacij že veliko.« Vsak tak dogodek ostane v tebi, odgovarja na vprašanje, ali ga je kaj pretreslo, »je pa potem tudi veliko zadovoljstvo, da si nekaj dobrega naredil. Policija je poslanstvo in taki dogodki so nekaj, kar mi daje veselje za to službo.« Saj se boste smejali, pravim, ampak ali se to kaj pozna pri plači? Prav sem imela, policist prasne v smeh in pravi, »delo v policiji ni samo plača, jaz imam veselje do tega dela in veselje do tega, da pomagam ljudem. Po drugi strani je pa taka prireditev dobra za to, da nas ljudje vidijo v drugačni luči, ne samo kot represivni organ, ki ljudi kaznuje; da vidijo in slišijo, da tudi kaj dobrega naredimo.«
Ena izmed zgodb, objavljenih v reviji Jana, št. 7, 18. februar 2025.
