Potem ko njeno telo v dveh poskusih umetne oploditve ni več proizvedlo niti ene primerne celice, je uradna medicina že obupala nad prizadevanji, da bi Meliti Slavič pomagala do materinstva. Zato pa bioenergetik Stanko Filipič ni dvignil svojih zdravilnih rok. Z zagotovilom, da bo rodila zdravega fantka.
Prostorna hiša se počasi polni z novo prisotnostjo, ki narašča iz dneva v dan. Odejica na kavču, na tleh lupinica za prevažanje v avtu, steklenička na kuhinjskem pultu. Neznatni, majhni predmeti, ki pa v srži spreminjajo prostor – domovanje para srednjih let postaja dom mlade družine. V hiši je toplo in v zraku je vonj po dojenčku: po materinem mleku in otroških kremah. Mali David tišči glavico k dojki in zadovoljno cmoka, ko vleče vase hranilno tekočino. Da so vsi dojenčki lepi, je laž, ki si jo je človeštvo izmislilo, da bi zaščitilo nečimrne starše – a pri njem ni treba lagati. Dete je zdravo, čvrsto in sijoče kot jurček po jesenskem dežju. Pije in polni svoj želodček, človek narašča v prostor in čas. Melita Slavič ljubeče poboža sinka po glavici, se nasmehne.
Ko je iz domače Velike Polane še tretjič in zadnjič odšla na klinični oddelek za reprodukcijo v UKC Maribor, je imela 45 let; to je bilo oktobra 2023. V bolniški sobi je čakala na rezultate punkcije skupaj z dvema ženskama enake starosti. Za vsako izmed njih se je poskus izkazal za brezplodnega. »Ginekologinja, ki je izvajala punkcijo, nam je povedala, da nobena izmed nas ni proizvedla niti ene same uporabne celice.« Z drugimi besedami, stvariteljska peč naj bi dokončno ugasnila. Ena od žensk se je povsem zlomila; jokala je tako, da bi še kamenje pritegnilo. Tedaj sta se s partnerjem odločila, da nima več smisla poskušati. »V tistem trenutku me je prešinilo, da to mrcvarjenje lahko ženski povzroči veliko škode,« pove Joško.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
