Anton Lesnik je eden od pobudnikov odraslih skavtov, izučen za moderiranje razprav, aktiven na številnih področjih, čeprav ali pa prav zato, ker je upokojenec. Človek mnogih zanimanj, večni učenec in mož, ki zna pripovedovati. Kot bi z njim sedela ob ognjišču na lep, tih zimski večer. Lahko tudi na sveti večer, nekaj ur pred polnočnico.
Njegova pot ni iz zibelke vodila naravnost na gozdarsko šolo, prav na začetku gimnazije ga je na vsem lepem pičilo, da bi raje kot v šolo hodil delat. Pa je šel in najprej svoje mesto našel v trgovini z železnino, a je kmalu videl, da to res ni zanj. »Ni mi bilo všeč, nisem se dobro počutil. Sem se pa vseeno nekaj dobrega naučil. Najraje sem tičal zadaj v skladišču in menjaval stara okna – šipe sem vstavljal v okvirje, naučil sem se jih izrezati, vstaviti in zakitati. Potem sem z novim letom 1962. šel na gozdno upravo v Črno na Koroškem vprašat, ali me vzamejo za gozdnega delavca. Me je gledal šef, petnajstletnika, in dejal: prav, te bomo dali za pomočnika revirnemu gozdarju v Koprivno.«
Delo v gozdu ste torej najprej okusili v še danes odmaknjenih koroških koncih, lepih, samotnih.
Zima je bila. Ko sem prvič pešačil na delovno mesto v Koprivno, je zelo močno snežilo. Moja prva zadolžitev je bila izmera vsake vleke lesa posebej, ki so jo izpod Olševe spravljali furmani – v velikih količinah. Tam sem eno leto delal z gozdnimi delavci, fizično trdo delo je bilo, marsikaj sem dal skozi. Bil je to maraton vzdržljivosti, že v službo in nazaj domov sem vsak dan hodil 30 kilometrov, včasih sem pozimi tja celo prismučal. V temi tja in nazaj. A nazadnje sem si prislužil štipendijo za srednjo gozdarsko šolo v Postojni, kamor je potem vodila pot, nato pa na služenje v vojsko – v Beogradu sem bil v Titovi gardi, potem je šele sledil študij gozdarstva.
Rojeni ste bili v vasici pod Uršljo goro, nato ste se kaj kmalu preselili v Črno na Koroškem – a tudi tam bili še naprej obdani z gozdom.
Črna je res obdana z gozdom, a je bil tam drugačen živelj. Večinoma rudarji, ki so delali v rudniku Mežica, tudi železarji iz železarne Ravne. Vsi ti delavci so izvirali s kmetov, a so že spremenili način življenja. Tudi moj oče je delal v rudniku in živeli smo v majhnem bloku za štiri družine. Vsako stanovanje je imelo tudi drvarnico, celo prostor, da so stanovalci lahko redili prašiča, pa vrtovi so bili veliki ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 24. december 2024.
